51. člen ZPol-UPB7

Ni dvoma, da se je v konkretnem primeru tožnik upiral identifikacijskemu postopku, ki je bil glede na njegovo ravnanje tekom celotnega postopka nujen. Njegovo postopanje je sodišče upravičeno ocenilo kot pasivno, pa tudi aktivno upiranje v smislu določbe 76. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih. Utemeljeno je tako zaključilo, da so policisti upravičeno uporabili prisilne ukrepe. Policista sta uporabila prisilna ukrepa vklepanja in vezanja ter fizično silo zato, da sta preprečila nadaljnje upiranje tožnika in lahko izvedla njegovo identifikacijo, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Poteg tožnika iz vozila na tla in uporaba strokovnih prijemov, so bili namenjeni prav temu, da so policisti tožnika lahko vklenili (za namene identifikacije in varnostnega pregleda), pri čemer so imeli za to zakonito podlago. Kot rečeno so situacijo utemeljeno obravnavali kot nevarno, zato so tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno uporabili obravnavana prisilna sredstva. Znižanje zahtevka ni bilo posledica morebitnega delnega plačila, zato je tožnikov neuspeh v pravdi treba ocenjevati glede na prvotni znesek, saj znižanje tožbenega zahtevka pomeni, da tožnik za znižani

Obsojencu je očitano, da je ravnal v nasprotju z določbama 51. in 51.b člena Zakona o policiji. Bistvo navedenih določb je, da smejo policisti uporabiti le tisto prisilno sredstvo, ki je sorazmerno načinu in moči upiranja ali napada, pri uporabi prisilnih sredstev pa mora spoštovati človekovo osebnost in dostojanstvo. Fizično silo in palico lahko policisti uporabijo, če ne morejo drugače obvladati upiranja osebe, ki ne izpolnjuje zakonitih ukazov, moti javni red, ali v primeru upiranja osebe, ki jo je treba prijeti, privesti, ali ji odvzeti prostost, ter v primeru, če je treba odvrniti napad na osebe ali objekte, ali napad na sebe ali koga drugega.

Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnikovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot upiranje in da zato policist ne bi smel uporabiti strokovnega prijema. V konkretnem primeru sicer res ne gre za aktivno upiranje. Bistveno je, da tožnik ni upošteval policistovih jasnih navodil. Policist se je zato po tožnikovem zamahu z roko, za katerega ni mogel oceniti, čemu je namenjen, pravilno odločil za najmilejši ukrep fizične sile, to je strokovni prijem ključ na komolcu s kontroliranim rušenjem na tla.

Dokazi, pridobljeni v prekrškovnem postopku, se lahko uporabijo v kazenskem postopku. Postopanje policistov je v začetni fazi neodvisno od pravne opredelitve dejanja; torej, ali gre za prekršek ali za kaznivo dejanje.

Res tožnik ni navedel tudi sedeža (celega naslova) toženke, torej družbe „matice“, vendar pa je kot toženko jasno navedel prav njo. Če so bila vsa pisanja vročena le podružnici, bi toženka lahko kvečjemu ugovarjala, da ni imela možnosti sodelovanja v postopku, česar (sicer preko podružnice) v pritožbi ne stori, na to kršitev (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

Policisti so pri uporabi prisilnih sredstev prekoračili načelo sorazmernosti (tožena stranka ni dokazala, da bi po odstranitvi tožnika s tribune še obstajala potreba po uporabi prisilnih sredstev oziroma celo za njihovo stopnjevanje), zato je bilo njihovo ravnanje nezakonito in je podana krivdna odgovornost tožene stranke.

Upoštevaje konkretne okoliščine, ko torej vinjenost ni dokazana in ni šlo za direkten in namenski udarec intervenienta, nadalje policija do tedaj s tem lokalom ni imela težav, kot tudi ne s samim lastnikom lokala, ko je tudi jasno razvidno, da je tožnik veliko višji in močnejši od kršitelja in dokazni postopek tudi ni dokazal velike hrupnosti v lokalu niti ne nevarnosti nemira in izgreda gostov ob izvedbi aretacije, torej posebne okoliščine niso bile podane niti glede samega lokala niti glede osebe kršitelja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic ni bila dokazana in objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke ni podana.

Ker je na mednarodni tekmi, ki so jo varovali varnostniki in policisti specialci, veljal poostren varnostni režim, bi tožnik moral upoštevati izrečeni ukrep varnostnika, da se ne sme vrniti na tribuno med avstrijske navijače, zaradi neupoštevanja katerega je prišlo do ukrepanja policista (tožnika je prisilno odpeljal iz dvorane, ker se je slednji, kljub prepovedi, vrnil).

Vklepanje tožnika s strani policistov je bilo izvedeno neobzirno, zaradi česar je tožniku nastala škoda, ki je v očitnem nesorazmerju s ciljem izvedbe prisilnih sredstev in zaradi česar je podana odškodninska odgovornost RS. Stanje alkoholiziranosti tožnika in njegovo neprimerno vedenje do policistov v takšnem stanju sam po sebi ne utemeljuje zaključka o takšni osebnosti strukturi tožnika, ki bi le-temu preprečevala, da bi se zaradi nesorazmernega posega v njegovo telesno integriteto ne čutil ponižanega oziroma prikrajšanega v svoji pravici do subjektivne in objektivne časti.

Tožnik v času škodnega dogodka ni več dajal povoda za napad policistov, saj se ni več upiral ali motil javnega reda in miru. Zato je prekoračena in nepotrebna uporaba sile ustrezna dejanska podlaga za materialno pravno pravilno ugotovitev o protipravnem ravnanju obeh policistov in za izključitev tožnikovega soprispevka k nastali mu škodi. Splošno znano dejstvo je tista okoliščina, ki je znana širšemu in nedoločenemu krogu ljudi v določenem času in okolju, kjer se opravlja sojenje (širša notornost, ki se uporablja v sodni praksi kot ustrezna in uporabljiva definicija tega pravnega standarda). Kakšni so prispevki, ki ločijo bruto znesek dohodka od neto zneska, pa je predmet konkretne zakonodajne ureditve, ki vendarle ni splošno znana, po drugi strani pa gre za konkreten oz. individualiziran izračun ob podanih posamičnih konkretnih parametrih, ki jih predstavljajo podatki o odmernih osnovnih in davčnih stopnjah.

Odločilno vprašanje tega odškodninskega spora je, ali je bilo ravnanje državnih organov (policistov) protipravno. Protipravno je načeloma vsako ravnanje, ki drugemu povzroča škodo (10. člen OZ), razen če so podane okoliščine, ki protipravnost izključujejo. Silobranske situacije policistov je treba presojati strogo in v skladu s specialnimi predpisi, saj so policisti posebej izurjeni za ravnanje v takšnih situacijah, zato se od njih utemeljeno zahteva strokovno in pazljivo ravnanje. V tej situaciji je nelogično, neživljenjsko in deloma protislovno nadaljnje sklepanje sodišča prve stopnje, da je za škodo tožnika (utrpelo poškodbo) 20% odgovorna tožena stranka, ker je bil eden izmed udarcev (udarec v ličnico) očitno premočan. Če je bilo potrebno uporabiti fizično silo za odvrnitev protipravnega napada tožnika, ki se je aktivno upiral, je nemogoče moč (enega) udarca cepiti na še dovoljeno in nedovoljeno mero. V takšnem primeru ne gre za prekoračeni silobran, ki bi bil podan ob nesorazmerni obrambi. S tem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo ravnanje policistov (udarec v obraz) nujno potrebno za odvrnitev napada, je pojmovno nemogoče, da bi isto ravnanje (isti udarec) pre

Oškodovančevo ravnanje, ko se je kljub ukazu, naj roke postavi na avtomobil in razkreči noge, z dvignjenima rokama obrnil nazaj in obsojenca spraševal, čemu je to potrebno, je pravilno opredeljeno kot (le) pasivno upiranje, zaradi česar je bila uporaba prisilnih sredstev v obravnavanem primeru nesorazmerna.

V tem kontekstu je pomembno, da se pojem subjektivne in objektivne časti pri človeku, ki tepe svojo ženo in takšno ravnanje ponavlja, vrednoti drugače kot pri povprečnem človeku, ki se takšnega ravnanja ne poslužuje in je zato pravilna presoja, da v konkretnem primeru glede na konkretne okoliščine primera in konkretne individualno osebnostne lastnosti oškodovanca prisoja odškodnine iz tega naslova ni upravičena.

Res je, da policist ne sme uporabiti sile zoper voznika, ki mu kljub njegovi zahtevi - gre za opravljanje nalog javne varnosti - v nasprotju z določbo 1. odstavka 217. člena ZVCP noče pokazati dokumentov, s katerimi dokazuje pravico voziti vozilo v cestnem prometu. Vendar pa je tak voznik dolžan upoštevati policistov ukaz, naj se ustavi, da bi lahko izpeljal uradni postopek glede preverjanja dokumentov. V nasprotnem primeru policist utemeljeno uporabi pooblastila iz 1. odstavka 51. člena ZPol. Le se voznik temu upre ter nato policista še fizično napade, gre za kaznivo dejanje po 4. odstavku 302. členu KZ.