UPRS sodba I U 1241/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje na podlagi 5. alineje 1. odstavka 55. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) zavrnil vlogo tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, hkrati pa mu je naložil, da v roku 15 dni po dokončnosti te odločbe zapusti ozemlje Republike Slovenije na podlagi ugotovitve, da je tožnik z večkratno uporabo krive listine – diplome o končani srednji šoli ..., op. št. 482-39/03 z dne 20. 2. 2003, spravil v zmoto strokovne delavce Zavoda za zaposlovanje in Upravne enote B., ki so mu večkrat izdali dovoljenja za zaposlitev in dovoljenja za začasno prebivanje, vse od 2. 8. 2007 dalje, tako da je več let na podlagi ponarejene listine v Republiki Sloveniji pridobival pravice, priznane z zakoni Republike Slovenije, s čimer je utemeljena bojazen, da tožnik ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije. V zvezi s pojasnilom tožnika, da je bilo ponarejanje listine edini izhod v njegovem primeru in da je bilo to edino kaznivo dejanje, ki ga je storil zato, da je prehranil svojo družino, prvostopni organ pojasnjuje, da je ponarejena listina taka okoliščina, ki je podlaga celo za razveljavitev izdanega dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 56. člena ZTuj-2.

Pritožbeni organ, Ministrstvo za notranje zadeve RS, je pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnil z odločbo št. 2141-191/2011/2 (135-02) z dne 20. 7. 2012, s katero je hkrati zavrnil tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

V tožbi tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek ter hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik meni, da je izpolnjeval vse pogoje za podaljšanje bivanja, zato ni bilo podlage za zavrnitev njegove vloge. Kot kamen spotike označuje pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v C., s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po členu 258/II in I KZ (pravilno: čl. 253/I in II. KZ-1), za kar mu je bila izrečena opozorilna sankcija in ne kazen, pač pa pogojna obsodba. Če je ta sodba ovira za podaljšanje bivanja, tožnik meni, da ni na mestu razlogovanje prvostopnega organa, ki se sklicuje na to, da je tožnik kar štirikrat pridobil delovno dovoljenje na podlagi ponarejene listine. Za takšno pravno naziranje tožnik meni, da je v nasprotju z intenco zakonodajalca, ki je z določili 55. člena ZTuj-2 navedel kot oviro pravnomočno sodbo za kaznivo dejanje. V zvezi s pravnim naziranjem prvostopnega organa, da je tožnik kar štirikrat uporabil ponarejeno listino, po njegovem mnenju ni dopustno prezreti, da mu je bila izrečena le ena obsodba, vendar ne za kaznivo dejanje v nadaljevanju, temveč za eno kaznivo dejanje. Zato po mnenju tožnika tudi pri presoji pogojev iz 5. alineje 55. člena ZTuj-2 ni pomembno, kolikokrat je tožnik uporabil ponarejeno listino, pač pa naj bi bila kvalifikatorna samo ena obsodba. Zato meni, da bi bilo potrebno šteti, da gre samo za eno dejanje in ne za štiri dejanja. Tožnik meni, da je s tem upravni organ prekoračil svojo pravico in si napačno razlagal zakonsko določbo, ki naj bi bila ovira za podaljšanje bivanja ter prekoračil svojo diskrecijsko pravico in si je citirano sodbo preširoko razlagal. Tudi sicer citirana sodba sama po sebi ne more vplivati na zaključek, da je zaradi nje tožnik nevaren za pravni red Republike Slovenije, pač pa je potrebno upoštevati celovitost življenja in obnašanja tožnika, ki je v Sloveniji vzoren, priden delavec, brez prekrškov in kaznivih dejanj, razen sporne obsodbe, je poročen in oče dveh otrok, za katere skrbi, njegova žena pa je prav tako brez zaposlitve. Tožnik meni, da sama citirana sodba še ne daje objektivnih meril za prognozo bodočega vedenja tožnika, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj dogodki po izreku citirane sodbe kažejo povsem drugače. Tudi sicer sama pogojna obsodba ni kazen, temveč sankcija in zagotovo ne more biti objektivno merilo bodočega vedenja tožnika. Meni, da navedena prognoza temelji na subjektivnih merilih upravnega organa, kar kaže, da je bila diskrecijska pravica upravnega organa prekoračena na škodo tožnika. Določilo 5. alineje 55. člena ZTuj-2 govori o domnevi, medtem ko objektivnih meril upravni organ ni ugotovil. Sama po sebi citirana sodba ni objektivno merilo prognoze bodočega vedenja tožnika in razen te sodbe upravni organ nima drugih argumentov za sklepanje v navedeni smeri. Tožnik meni, da gre pri tem sklepanju na obstoj domneve iz 5. alineje 55. člena ZTuj-2 upravni organ predaleč, saj prezre, da v tem postopku tožnik ni uporabil krive listine, temveč Certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji in da je tako saniral ponarejeno diplomo, ki je ne uporablja več, saj uporablja legalni certifikat, ki je bil podlaga za izdajo delovnega dovoljenja. Tožnik meni, da je s tem dejansko saniral vse negativne učinke citirane kazenske sodbe, kar je zanj in tudi za upravni organ preteklost ter bi jo tako moral tudi obravnavati. Meni, da tudi samo obnašanje tožnika v celotni zadevi ne daje podlage za sklepanje, da se v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožnik poudarja, da je sam povedal za sodbo in da zoper kaznovalni nalog ni uporabil pravnih sredstev. Želel je le, da se zanj ta neugodna epizoda v življenju čimprej konča in se pri tem ni zavedal, da to utegne imeti zanj hude in daljnosežne posledice, ki so se dejansko uresničile. Po mnenju tožnika je potrebno upoštevati njegovo obnašanje po storjenem dejanju, saj ni storil niti prekrška niti kakršnegakoli kaznivega dejanja, njegovo življenje po sodbi in njegov odnos do dejanja ter dejstvo, da ima delovno dovoljenje ter da je priden in dober delavec. Prav tako meni, da je potrebno upoštevati njegovo sodelovanje med samim upravnim postopkom in njegovo korektno vedenje, kar so vse lastnosti, ki ne glede na citirano sodbo utegnejo pripeljati upravni organ do zaključka, da tožnik ni nevaren za pravni red Republike Slovenije. Vsega navedenega upravni organ ni upošteval, čeprav bi to po mnenju tožnika moral. Zato tudi meni, da je dejansko stanje zmotno ter nepopolno ugotovljeno in ne daje podlage za uporabo citirane določbe ZTuj-2, pač pa bi moral upravni organ citirano sodbo tolmačiti v kontekstu vseh drugih tožnikovih dejanj, ki so tako pozitivna, da odtehtajo vse negativne posledice citirane kazenske sodbe.

Hkrati s tožbo je tožnik zahteval tudi izdajo začasne odredbe. Upravno sodišče je njegovi zahtevi ugodilo s sklepom št. I U 1241/2012-6 z dne 23. 8. 2012 in odložilo izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno iz razlogov, ki sta jih navedla upravna organa prve in druge stopnje. V zvezi s tožbeno navedbo, ki je ponovljena pritožbena navedba o tem, da bi bilo v tožnikovem primeru glede njegove nevarnosti za pravni red Republike Slovenije potrebno upoštevati ne samo pravnomočno obsodbo za kaznivo dejanje, temveč tudi dejstvo, da je o navedeni obsodbi tožnik prvostopenjski organ obvestil sam ter da sodbi oziroma kaznovalnemu nalogu ni ugovarjal, s čimer je skrajšal kazenski postopek, ter da je v Republiki Sloveniji še vedno zaposlen in da s svojim dohodkom preživlja brezposelno ženo ter dva mladoletna otroka, tožena stranka meni, da ti podatki niso relevantni za odločitev v obravnavani sporni zadevi, saj je prvostopenjski organ svojo odločitev o zavrnitvi podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje oprl na podatek o tem, da je tožnik v Republiki Sloveniji v postopku izdaje delovnega dovoljenja kar štirikrat uporabil ponarejeno diplomo in na podatek o tem, da je bil v Republiki Sloveniji zaradi tega tudi pravnomočno obsojen. Na podlagi teh podatkov je prvostopenjski organ zaključil, da obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Podatki, ki jih tožnik navaja v tožbi in jih je navedel tudi že v pritožbi, pa na odločitev v obravnavani zadevi po mnenju tožene stranke ne morejo vplivati, ker se ne nanašajo na tožnikov odnos do pravnega reda Republike Slovenije. Glede na podatke, da je tožnik večkrat zavestno zavajal državne organe in da je bil tožnik v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojen na zaporno kazen petih mesecev, pogojno za dobo enega leta, zaradi kaznivega dejanja overitve lažne vsebine, pa je tudi po mnenju tožene stranke pravilna ugotovitev prvostopnega organa, da je tožnik v Republiki Sloveniji diplomo, za katero je vedel, da je ponarejena, uporabil kar v štirih postopkih izdaje delovnih dovoljenj, ki so mu bila pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje zaradi predložitve te ponarejene diplome tudi izdana, posledično pa so bila tožniku na podlagi teh delovnih dovoljenj izdana tudi podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, tako da tožnik ponarejene diplome ni uporabil samo enkrat, temveč štirikrat z namenom, da bi mu bila v Republiki Sloveniji priznana pravica do zaposlitve oziroma opravljanja dela ter pravica do prebivanja, kar vse kaže na njegovo podrejanje pravnemu redu Republike Slovenije in kar je zadosten razlog za domnevo, da se tudi v bodoče pravnemu redu Republike Slovenije ne bo podrejal. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena dokončna odločba upravnega organa prve stopnje, ki je zavrnil prošnjo tožnika za podaljšanje dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela na podlagi 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. S to določbo je zakonodajalec določil, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Po presoji sodišča sta upravna organa prve in druge stopnje pravilno ugotovila, da je v tožnikovem primeru podan navedeni razlog za zavrnitev zaprošenega dovoljenja in v tej zvezi sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi upravnih organov prve in druge stopnje, saj je njuna obrazložitev glede na vsebino tožbe zadostna za zavrnitev tožbe ter je celovita, jasna in natančna. Po oceni sodišča je v izpodbijani odločbi dovolj prepričljivo ugotovljen in obrazložen obstoj razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Navedeni zaključek je namreč v skladu s podatki iz uradnih evidenc ter listin predloženega upravnega spisa in dokazne ocene upravnih organov prve in druge stopnje, ki je tožnik zgolj z navedbami v tožbi, ki so sicer ponovljene pritožbene navedbe, ni uspel izpodbiti niti omajati. Tožnik pa v tožbi niti ne trdi, da ugotovljena dejstva niso točna. Sodišče glede na navedeno lahko v celoti sledi utemeljitvi upravnih organov prve in druge stopnje, zato v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) na tem mestu ne ponavlja razlogov za odločitev, ki sta jih pravilno in v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa natančno in celovito obrazložila že oba upravna organa, pri tem pa je drugostopni organ v skladu z določilom 2. odstavka 254. člena Zakona o upravnem sporu (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) presodil tudi vse relevantne pritožbene navedbe, ki jih tožnik v tožbi le ponavlja. Sodišče pri tem zgolj še poudarja, da je tožena stranka, enako kot prvostopni organ pred njo, v postopku pravilno ugotovila, da je bil tožnik v Republiki Sloveniji predhodno že spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 1. in 2. odstavku 253. člena KZ-1 s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. IK 43174/2011 z dne 26. 9. 2011, s katero je bil pravnomočno obsojen na zaporno kazen petih mesecev, pogojno za dobo enega leta, zato sta upravna organa pravilno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče namreč ne more slediti tožbeni navedbi, češ da je zaradi izreka pogojne obsodbe tožniku v konkretnem primeru nastopila okoliščina, zaradi katere naj bi si upravna organa napačno razlagala določbo 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 in da zaradi tega naj upravna organa ne bi pravilno sklepala na obstoj razlogov, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije ter s tem prekoračila svojo diskrecijsko pravico. Zakonodajalec je v Kazenskem zakoniku (KZ-1) sicer res uvrstil pogojno obsodbo med opozorilne sankcije z določili 5. poglavja KZ-1, po katerih sme sodišče ob pogojih, ki so določeni s tem zakonikom, izreči storilcu kaznivega dejanja pogojno obsodbo namesto kazni na podlagi 1. odstavka 57. člena KZ-1. Vendar pa pri tem po mnenju sodišča ni mogoče kar prezreti, da so tudi opozorilne sankcije uvrščene v sistem kazenskih sankcij, ki je podrobneje opredeljen z določili 3. člena KZ-1, po katerem so kazenske sankcije tako kazni kot tudi opozorilne sankcije in varnostni ukrepi. Zato samo po sebi dejstvo, ki v tem upravnem sporu med strankama niti ni sporno, da je bila tožniku izrečena s citirano sodbo pogojna obsodba, ki je opozorilna sankcija in ne kazen, še ne pomeni, da upravna organa prve in druge stopnje v konkretnem primeru nista pravilno sklepala na obstoj razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in da sta torej svojo odločitev pravilno oprla na 5. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2.

Sodišče je glede na navedeno tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

K točki 2:

Sodišče je izrek o stroških oprlo na določilo 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v primeru, kot je obravnavani, če sodišče tožbo zavrne ali če jo zavrže.