VSK sodba II Kp 30084/2012

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek nastal s pravnim sredstvom – pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega D.J. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu je na podlagi istega določila določilo 4 mesece zapora. Na podlagi prvega odstavka 60. člena KZ-1 je obdolžencu preklicalo tri pogojne obsodbe izrečene s sodbami: Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. I K 1, ki je postala pravnomočna 1.3.2011, v kateri mu je bila določena enotna kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo treh let; Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. II K 2, ki je postala pravnomočna 31.1.2012, v kateri mu je bila določena enotna kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo treh let; Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 3, ki je postala pravnomočna dne 3.4.2012, v kateri mu je bila določena kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi 53. člena KZ-1 je obdolžencu, ob upoštevanju kazni določeni v preklicanih pogojnih obsodbah in kazni določene z izpodbijano sodbo, izreklo enotno kazen 20 mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter sodnih taks po odmeri sodišča.

Proti taki sodbi je vložil pritožbo obdolženec zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o stroških postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe. Hkrati je predlagal, da ga pritožbeno sodišče vabi na sejo pritožbenega senata.

V obravnavani zadevi je izpodbijano sodbo izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku (okrajno sodišče), zato pritožbeno sodišče obvesti stranko o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker do takega spoznanja predsednik senata ali senat ni prišel, obdolženec ni bil obveščen o seji.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvo pritožbenega trditve, ki se nanaša na zmotno ugotovitev dejanskega stanja je, da rezultat bioloških sledi na ročaju dežnika, ki je bil najden na jadrnici ni zadosten dokaz za izdajo obsodilne sodbe. Po oceni pritožnika to ni dokaz, da se je res nahajal na samem plovilu. Trdi, da ga je sodišče prve stopnje obsodilo zaradi njegove preteklosti (predkaznovanosti).

Obdolženec nima prav, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo zgolj na podlagi rezultatov bioloških sledi na ročaju dežnika, ki je bil najden na jadrnici. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo oceno vseh izvedenih dokazov skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge o odločilnih dejstvih, iz katerih izhaja dejansko stanje, kot ga je pravilno ugotovilo. Pri tem je analiziralo zagovor obdolženca, izpovedbo oškodovanca ter je navedlo prepričljive razloge, zakaj ni verjelo obdolženčevemu zagovoru (4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tega obdolženec v pritožbi ne izpodbija. V nasprotju z obdolžencem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Teh obdolženec niti ne izpodbija. Iz izpodbijane sodbe nadalje ne izhaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na dejstvo, da je bil obdolženec v preteklosti že obsojen zaradi kaznivih dejanj. To dejstvo je le upoštevalo pri izreku kazenske sankcije oziroma pri določitvi zaporne kazni za obravnavano kaznivo dejanje ter pri odločitvi, ali bo preklicalo pogojne obsodbe, ki so bile obdolžencu izrečene.

Čeprav obdolženec ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožba zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse okoliščine primera ter je obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje določilo primerno kazen, ravnalo je tudi pravilno, ko je preklicalo tri pogojne obsodbe ter obdolžencu pravilno izreklo enotno kazen v trajanju 20 mesecev zapora (oziroma eno leto in 8 mesecev zapora). To je prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi tako, da v odločbo o kazenski sankciji ni potrebno poseči.

Obdolženec v pritožbi smiselno izpodbija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar neutemeljeno. Okoliščine, ki jih izpostavlja v pritožbi ne predstavljajo avtomatično razloga za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka je izjema, ko sodišče ugotovi, da bi plačilo stroškov ogrozilo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Teh okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotovilo, obdolženec v pritožbi jih tudi ne izpostavlja, zato s pritožbo ne more uspeti.

Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.