VSRS Sodba VIII Ips 39/2014

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Tožena stranka je z dokončno odločbo zavrnila zahtevo tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je prvo in drugostopno odločbo odpravilo, ugotovilo, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti z zmožnostjo opravljanja drugega dela z omejitvami ter odločilo, da ima pravico do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost, ki mu ga mora tožena stranka odmeriti s posebno odločbo. Presodilo je, da je v nasprotju s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (v nadaljevanju: Sporazum) razlaga, da tožnik ne izpolnjuje gostote delovne dobe, oziroma, da ni mogoče upoštevati dobe v Republiki Hrvaški. Sporazum ureja seštevanje zavarovalnih dob v primerih, ko posameznik z dobo v eni državi ne more pridobiti pravic, to pa lahko doseže, če se upošteva še doba, dopolnjena v drugi državi, nato pa se opravi izračun dajatve, ki mu pripada glede na dopolnjeno dobo.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti. Sporazum ureja seštevanje zavarovalnih dob za pridobitev pravice do dajatev v primeru starosti, invalidnosti in smrti v 22. členu. V Administrativnem sporazumu o izvajanju sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (v nadaljevanju: Administrativni sporazum) pa je je izrecno navedeno, da gre pri teh dajatvah za pokojnine v primeru starosti, invalidnosti oziroma smrti. Denarna nadomestila, ki jih osebe prejemajo v zvezi z invalidnostjo, so urejene z nacionalnimi predpisi. Za razliko od pravice do invalidske pokojnine, posamezne vrste pravic iz invalidskega zavarovanja v eni državi niso nujno predmet ureditve v drugi državi. Sporazum zato ne ureja in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti. To potrjuje tudi prehodna določba 37. člena Sporazuma, ki ureja le vprašanje ponovne odmere pokojnin. Ker se zato določba 22. člena Sporazuma ne nanaša na pridobitev pravice do denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ni pravne podlage za upoštevanje dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da se določba 22. člena Sporazuma ne nanaša na pridobitev pravice do denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja.

4Revizija je utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6Tožnik je s tožbo najprej zahteval le odpravo zavrnilnih odločb tožene stranke, na prvi obravnavi pa je zahtevek dopolnil še s splošnim zahtevkom za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja: najprej na podlagi invalidnosti I. kategorije in podrejeno, na podlagi invalidnosti III. kategorije. Sodišče je zahtevek za priznanje invalidnosti I. kategorije zavrnilo in v tem delu pravnomočna odločitev ni predmet revizijske presoje. Ni sporno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti in prav tako ne zavarovalna doba tožnika v Republiki Sloveniji in v Republiki Hrvaški. Tožnik tudi ne uveljavlja zmotne uporabe določb ZPIZ-1, kolikor se izpodbijana sodba sklicuje nanje glede gostote pokojninske dobe, potrebne za priznanje (odmero) pravice do nadomestila za invalidnost.

7Pravica do nadomestila za invalidnost je pravica do denarnega nadomestila, ki je povezana s kategorijo invalidnosti in delovno pravnim statusom delovnega invalida. Odmeri se od osnove, to je od invalidske pokojnine delovnega invalida, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti.

8Splošni pogoji za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti III. kategorije za zavarovanca, ki ni vključen v obvezno zavarovanje (kot je to v primeru tožnika) so določeni v 66. členu ZPIZ-1: da ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let in da izpolnjuje predpisane pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

9Za tožnika ni sporno, da izpolnjuje starostni pogoj, po spornih odločbah (torej po odločitvi tožene stranke same) pa je znan tudi datum nastanka invalidnosti III. kategorije: 10. 8. 2010. Za odločitev o tem, ali ima tožnik pravico do nadomestila za invalidnost je torej treba ugotoviti le (še), ali je tožnik na dan nastanka invalidnosti, izpolnjeval pogoj minimalne zavarovalne oziroma pokojninske dobe, predpisane za pridobitev pravice do invalidske pokojnine v 68. členu ZPIZ-1. Ker je invalidnost posledica bolezni torej pogoj zadostne gostote delovne dobe po drugi alineji 68. člena ZPIZ-1.

10Taka zakonska ureditev pomeni, da bi morala tožena stranka preveriti, ali je tožnik na dan 10. 8. 2010 izpolnjeval pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Celo več, če hoče odmeriti nadomestilo, mora invalidsko pokojnino nato tudi odmeriti, saj se višina nadomestila določa v odstotku od invalidske pokojnine, ki bi tožniku pripadala ob nastanku invalidnosti.

11Pri odločitvi o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoj minimalne zavarovalne oziroma pokojninske dobe, predpisane za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, pa se ni mogoče izogniti določbam 22. člena Sporazuma: ker je tožnik dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih tako Slovenije kot Hrvaške, se pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine le-ti seštejeta (če se oziroma ker se ne nanašata na isto obdobje). Drugačna razlaga ni mogoča, saj gre za en sam in isti pogoj. ZPIZ-1 za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost kot pogoj določa minimalno zavarovalno oziroma pokojninsko dobo, predpisano za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Ob jasni določbi Sporazuma je ta pogoj v primeru, kot je tožnikov, mogoče ugotoviti le na en oziroma enak način.

12Na drugačno odločitev ne more vplivati sklicevanje tožene stranke v pritožbi na določbo 5. člena Sporazuma, da se denarna nadomestila, ki jih osebe prejemajo v zvezi z invalidnostjo, ne izplačujejo v drugo državo pogodbenico. Gre za določbo o izplačevanju priznanih in odmerjenih denarnih dajatev, poleg tega pa ima tožnik prebivališče v Republiki Sloveniji in sploh ne gre za vprašanje izplačevanja v drugo državo (torej gre za drugačno dejansko in pravno situacijo kot v zadevi VIII Ips 194/2004). Prav tako je neutemeljeno tudi sklicevanje sodišča druge stopnje na prehodno določbo 37. člena Sporazuma, saj v tožnikovem primeru ne gre za ponovno odmero že priznane pokojnine. Tožniku nobena pokojnina še ni bila priznana.

13Odločitev sodišča prve stopnje je zato glede odločitve o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost pravilna. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba tožena stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).