VSL sodba I Cpg 662/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- v II. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 65.034,42 EUR za čas od 23.4.2010 do poteka 15-dnevnega paricijskega roka za plačilo navedenega zneska;
- se v V. točki izreka delno spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti (poleg že priznanih stroškov) še 449,62 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo pravni učinek plačil denarnih zneskov 15.034,42 EUR z dne 30.7.2009 in 50.000,00 EUR z dne 3.8.2009, oboje izvedeno v korist tožene stranke (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo znesek 65.034,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka). V preostalem delu (glede razveljavitve učinkov pobotov, pogodbe o asignaciji in pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje ter plačila 1.184.432,98 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III in IV. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 12.360,16 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov v višini 17.625,06 EUR ter pritožbenih stroškov. Podrejeno predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožeča stranka v času, ko so bila sporna plačila opravljena, sploh ni bila insolventna. Četudi bi bila, pa tožena stranka za insolventnost ni mogla vedeti, zato subjektivni pogoj izpodbojnosti ni izpolnjen. Prav tako ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti. Prvostopenjskemu sodišču tudi očita, da je napačno ugotovilo začetek teka zakonskih zamudnih obresti in odmerilo pravdne stroške.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo pravočasno odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba je delno utemeljena.

Subjektivni pogoj izpodbojnosti:

5Subjektivni pogoj izpodbojnosti je izpolnjen kadar je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka 1. odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Tožeča stranka je izpolnjenost pogoja utemeljevala na zakonski domnevi, da je pogoj izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (2. točka 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP). Ta domneva je izpodbojna. Trditveno in dokazno breme za izpodbijanje je na strani upnika, v korist katerega je bilo izpodbijano dejanje opravljeno. Slednji jo lahko izpodbije na način, da zatrjuje in dokaže, da v času, ko je bilo izpodbijano dejanje opravljeno, dolžnik sploh ni bil insolventen, ali druge okoliščine, iz katerih je sklepati, da v trenutku oprave dejanja ni vedel in ni mogel vedeti za insolventnost dolžnika.(1) Tožena stranka je v obravnavani zadevi zatrjevala oboje.

Glede obstoja insolventnosti:

6Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je bil tožnik v trenutku izvršitve spornih plačil insolventen. To je tožeča stranka dovolj jasno dokazala s predložitvijo revidiranega letnega poročila ter dokumenta z naslovom Pregled delovanja uprave in nadzornega sveta v skladu z določili ZFPPIPP zaradi morebitne odškodninske odgovornosti (v prilogah A43 in A49). Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje, s tem ko ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokazov z vpogledom v prvotno objavljeno letno poročilo in z zaslišanjem BN, kršilo določbo 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), niso utemeljene. Vpogled v prvotno objavljeno letno poročilo ne bi mogel v ničemer spremeniti dejstva, da je tožeča stranka v spornem obdobju že bila insolventna. S tem bi se lahko dokazovalo kvečjemu dejstvo, da tožena stranka za insolventnost ni vedela oziroma ni mogla vedeti (več o tem v nadaljevanju obrazložitve). Prav tako je bil nepotreben dokaz z zaslišanjem BN. Prav slednji je namreč (kot predsednik uprave družbe M P d. d.) podpisal revidirano letno poročilo družbe, izdelano in objavljeno 31. avgusta 2009 (priloga A43). Tako je sodišče z njegovimi ugotovitvami glede finančnega stanja družbe v spornem obdobju že seznanjeno. Njegovo zaslišanje bi (ob dejstvu, da tožena stranka dokaznega predloga ni substancirala na način, ki bi zbujal sum, da bo BN. izpovedal drugače) pomenilo zgolj nepotrebno zavlačevanje postopka.

7Sodišče prve stopnje je nadalje ravnalo pravilno, ko je plačilo predujma za izvedbo dokaza z izvedencem ekonomske stroke (v nadaljevanju izvedenec) naložilo toženi stranki. Tožeča stranka je svojo insolventnost v spornem obdobju izkazovala z listinskimi dokazi. Povsem neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da za ugotovitev insolventnosti listinski dokazi ne zadoščajo. Po 8. členu ZPP velja načelo proste presoje dokazov. ZPP ne postavlja nobenih formalnih dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Tako je dejstvo insolventnosti mogoče dokazovati tako z listinskimi dokazi kot z izvedencem. Tožeča stranka se je sklicevala na domnevo, da je izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti, ker je bilo izpodbijano dejanje opravljeno v zadnjih 3 mesecih pred uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko (2. točka 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP). Eden izmed načinov, s katerimi lahko tožena stranka takšno domnevo izpodbije, je, da zatrjuje in dokaže, da dolžnik v času, ko je bilo izpodbijano dejanje opravljeno, sploh ni bil insolventen. Tožena stranka je takšne trditve podala, v dokazne namene pa je predlagala postavitev izvedenca. Sodišče prve stopnje je takšen dokaz dopustilo z namenom, da bi ovrgel zaključke, ki izhajajo iz listinskih dokazov tožeče stranke. To je bilo nedvomno v interesu tožene stranke (in ne tožeče, ki je obstoj insolventnosti dokazovala na drug način). Tako je odločitev, da mora stroške za izvedbo tega dokaza založiti tožena stranka, pravilna. Ker tožena stranka ni plačala predujma, je sodišče dokazni predlog štelo za umaknjen. Posledično je na podlagi predloženih pisnih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnik, v času oprave izpodbijanih dejanj, že bil insolventen.

Glede drugih okoliščin, iz katerih je sklepati, da toženec v trenutku oprave dejanja ni vedel in ni mogel vedeti za insolventnost dolžnika:

8Tožena stranka v pritožbi navaja, da za insolventnost tožnika ni mogla vedeti, ker je slednji v spornem obdobju še opravljal svoje storitve in naročal material, insolventnost pa je bila s strani uprave tožnika objavljena šele 10. 9. 2009. Zgolj dejstvo, da je bil BN član obeh uprav, ne zadošča za zaključek, da je podan subjektivni element izpodbojnosti. Pri izpodbijanih pravih dejanjih BN na strani tožeče stranke ni sodeloval.

9Takšne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je subjektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen. Za takšen zaključek zadostuje dejstvo, da je v spornem obdobju med strankama obstajala personalna povezava, saj sta imeli obe istega predsednika uprave (tožena stranka je družba z omejeno odgovornostjo, zato bi bilo namesto o predsedniku uprave pravilneje govoriti o direktorju). Kot predsednik uprave tožeče stranke je slednji, skladno z načelom skrbnosti, moral biti seznanjen s poslovanjem in rezultati poslovanja tožnika. Navedbe tožene stranke, da slednji pri izpodbijanih pravih dejanjih na strani tožeče stranke ni sodeloval, niso relevantne. Bistveno je, da se je kot direktor (torej poslovodja) tožene stranke nedvomno zavedal, da slednja poslovno sodeluje s tožnikom, ter da se je kot predsednik uprave tožnika, zavedal njegovega finančnega stanja. Glede na navedeno je očitno in življenjsko logično, da je tožena stranka, takrat ko sta bili izpodbijani pravni dejanji opravljeni, vedela oziroma bi ob ustrezni skrbnosti vsaj morala vedeti, da je dolžnik insolventen.

Objektivni pogoj izpodbojnosti:

10Pritožnik glede tega navaja, da zaradi izpodbijanih plačil drugi upniki sploh niso bili oškodovani. Zaradi njih namreč v aktivi tožnika ni prišlo do zmanjšanja sredstev, ampak zgolj do njihovega preoblikovanja (namesto denarnih sredstev je pridobil kupljeni repromaterijal). Poleg tega je tožena stranka dovolj konkretizirano navedla in dokazala, da je tožeča stranka svoje terjatve vedno poravnavala z zamudo. S tem je podana tako imenovana sočasnost izpolnitve, ki izključuje obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti.

11Namen izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika po določilih ZFPPIPP ni razveljavitev vseh njegovih pravnih dejanj, izvedenih v obdobju izpodbojnosti, temveč le razveljavitev tistih, ki so povzročila neenako obravnavo upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Glede objektivnega pogoja izpodbojnosti je v obravnavanem primeru relevantna določba 1. točke 1. odstavka 271. čl. ZFPPIPP. Ta določa, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Navedbe, da do prikrajšanja drugih upnikov ni prišlo, ker je tožnik z izpodbijanimi plačili zgolj izpolnil svoj del dvostranske vzajemne pogodbe, niso utemeljene. Skladno s sodno prakso tudi pri izpolnitvah dvostranskih pogodb z vzajemnimi obveznostmi, s selektivnim poravnavanjem obveznosti (kasnejšega) stečajnega dolžnika zgolj določenim upnikom, pride do neenakega obravnavanja upnikov. Zakonodajalec je zato predvidel domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Takšno domnevo lahko upnik izpodbije, če dokaže, da pri poplačilu svojih terjatev ni bil preferiran, ker je izpolnitve prejel v rokih, ki so po poslovnih običajih, uzancah in praksi, ki je obstajala med strankama, veljali za običajne roke izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (t.i. sočasnost izpolnitve; 2. odstavek 272. člena ZFPPIPP). Če ne pride do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja in je bil takšen rok izpolnitve med strankama običajen tudi pred insolventnostjo dolžnika, namreč ni mogoče govoriti o tem, da je bil upnik preferiran.(2)

12Tožena stranka glede tako imenovane »sočasnosti izpolnitve« poda zgolj trditev, da je tožeča stranka vedno zamujala s plačili svojih obveznosti in v dokazne namene priloži kontne kartice. Vprašanje običajnega roka izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika je dejansko vprašanje, ki ga mora na konkretizirani ravni zatrjevati in dokazati upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno. Zamujanje s plačili samo po sebi ne pomeni običajnega roka izpolnitve. Tožena stranka bi morala zatrjevati in dokazati:

kakšen naj bi bil običajen rok (torej v kakšnih rokih je tožeča stranka izpolnjevala svoje obveznosti);

da je sama takšen rok tolerirala;

da je bil rok vedno enak oziroma vsaj podoben (skladno s sodno prakso namreč različno dolge zamude ne morejo predstavljati običajnega roka izpolnitve v smislu 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP (3);

da so bili izpodbijani pravni posli posli enakih značilnosti kot tisti pri katerih je tožeča stranka navadno zamujala s plačili.

Šele, če bi tožeča stranka zatrjevala vsa navedena dejstva, bi lahko sodišče ugotavljalo, kateri roki v konkretnem primeru veljajo za običajne in na podlagi tega, ali je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v takšnem roku. V pravdnem postopku velja povezanost trditvenega in dokaznega bremena. V kolikor pravdna stranka ne poda ustreznih trditev, slednjih ne morejo nadomestiti priloženi dokazi. Trditve, ki jih tožena stranka podaja niso konkretizirane. Iz tega razloga sodišču ni bilo potrebno izvajati dokazov, ki jih je tožena stranka v tej smeri predlagala.

Glede očitane kršitve materialnega procesnega vodstva velja pripomniti, da je bila tožena stranka na pavšalnost svojih trditev v zvezi z običajnim rokom izpolnitve, opozorjena že z vlogo tožeče stranke (v spisu na list. št. 30). Tako je morala računati s tem, da bo sodišče sprejelo argumente tožnika.

13Tako je pravilna odločitev, da tožniku ni uspelo izpodbiti domneve o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti. Sklicevanje tožene stranke na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 243/2011, ni utemeljeno. V navedeni sodbi je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka uspela izkazati sočasnost izpolnitve. V takšnem primeru seveda tožnik s tožbo na izpodbijanje pravnega dejanja ne more uspeti. V obravnavanem primeru je situacija obratna. Toženi stranki namreč sočasnosti izpolnitve ni uspelo izkazati.

Zakonske zamudne obresti in izračun pravdnih stroškov:

14Pritožba je v tem delu utemeljena.

15Po 1. odstavku 278. člena ZFPPIPP pravne posledice sodbe, s katero se na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavijo pravni učinki izpodbitega pravnega dejanja, nastanejo, ko sodba postane pravnomočna. Tako so pravilna pritožbena navajanja, da tožena stranka ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 23.4.2010 (torej od dneva vložitve tožbe). Slednje namreč začnejo teči šele po pravnomočnosti sodbe, natančneje s potekom 15 dnevnega paricijskega roka, v katerem lahko tožeča stranka prostovoljno izpolni svojo obveznost. Šele, če tega ne bo pravočasno storila, bo prišla v zamudo.(4) Vprašanje pravilnosti teka zakonskih zamudnih obresti je materialnopravno vprašanje. Na pravilno uporabo materialnega prava pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako je, kljub pritožnikovemu stališču, da bi morale zakonske zamudne obresti začeti teči z dnem pravnomočnosti sodbe, odločilo, da bodo začele teči šele po izteku 15 dnevnega paricijskega roka.

16Skladno s 1. odstavkom 158. člena ZPP mora stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Vrednost spora v primeru tožbe z denarnim zahtevkom je determinirana z vrednostjo glavnega zahtevka (1. odstavek 39. člen ZPP). Tožeča stranka je tožbeni zahtevek delno umaknila pred prvim narokom za glavno obravnavo, umik pa ni bil posledica izpolnitve zahtevka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno izračunalo višino stroškov, ki so tožeči stranki nastali – nagrado za postopek je odmerilo od prvotno vtoževanega zneska, nagrado za narok pa od zneska zahtevanega po delnem umiku tožbe. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno opredelilo delež v katerem je tožeča stranka v pravdi uspela. Slednjega je potrebno odmeriti od prvotno vtoževanega zneska. Tako je pravilen pritožbeni izračun, da je tožeča stranka v pravdi uspela zgolj v 2,5% (in ne 5,2%). Tožena stranka ji mora zato povrniti 97,5% pravdnih stroškov, tožena stranka pa tožeči 2,5%. Po pobotanju medsebojnih obveznosti, ostane obveznost tožeče stranke, da toženi stranki povrne 12.809,78 EUR pravdnih stroškov.

17Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče delno utemeljeni pritožbo tožene stranke ugodilo v obrestnem in stroškovnem delu in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka dispozitiva sodbe (5. alinea 358. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) potem, ko je izpodbijana sodba v tem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeni stroški:

18Tožena stranka je s pritožbo uspela zgolj v neznatnem delu (glede zakonskih zamudnih obresti in višine pravdnih stroškov), glede katerega pa ji posebni pritožbeni stroški niso nastali, odgovor na pritožbo pa ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve in tako stroškovno ni bil potreben. Posledično mora vsaka stranka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. v zvezi 1. odstavkom 155. člena ZPP).

----------------------------------------------

(1) Tako tudi VSL v sodbi Cpg 1321/2012

(2) Tako tudi VSL v sodbi I Cpg 131/2011

(3) Tako tudi VSL v sodbi I Cpg 1338/2011

(4) Tako tudi VSL v sodbi Cpg 1321/2012