VSK sodba PRp 206/2013

Pritožba zagovornika obdolženega K.G. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 228,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi K.G. odgovoren za prekršek po petem odstavku v zvezi z d) točko četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 in mu na podlagi navedenih zakonskih določb izreklo globo 1.020,00 EUR, v katero se všteje pridržanje za 20,00 EUR in 18 kazenskih točk, zaradi prekrška z vozilom B kategorije. Obdolžencu je dovolilo plačilo globe v desetih obrokih po 100,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 30. dan po pravnomočnosti sodbe, ostali obroki pa na isti dan vsakega naslednjega meseca. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo sodne takse v skupnem znesku 152,00 EUR, ki jo mora plačati v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja, se pritožuje zoper sodbo v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se postopek ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovni postopek in odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ob ustrezni uporabi materialnih predpisov utemeljeno razsodilo, da je obdolženec odgovoren za prekršek po določbi petega odstavka v zvezi z določbo d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, ki ga stori voznik, ki ima več kot 1,50 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Nasprotno kot meni zagovornik pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo tako, kot mu nalaga določba 133. člena ZP-1, kar pomeni, da je dokazno oceno sprejelo po skrbnem pretehtanju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, razloge za izrečeno sodbo pa prepričljivo in razumno obrazložilo, tako da sodbe sodišča prve stopnje pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika ne morejo omajati. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene takšne postopkovne kršitve, zaradi katere bi bilo treba v sodbo sodišča prve stopnje poseči.

Zagovornik meni, da je sodišče prve stopnje med postopkom zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, češ da je ob ogledu na kraju dogodka dopustilo, da so bile ob zaslišanju posameznih prič prisotne tudi ostale priče, ki še niso bile zaslišane ter pri tem posebej izpostavlja, da je bil ob zaslišanju policista U.Z. prisoten tudi policist D.O., ki je poslušal njegovo izpoved in je svojo naknadno izpoved lahko prilagodil izpovedi svojega kolega U.Z.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika sestavljenega dne 27. septembra 2013 (listovna št. 75 spisa) razvidno, da je sodišče opravilo ogled kraja prekrška. Glede na določbo 245. člena ZKP se ogled opravi, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pomembnega dejstva v postopku potrebno neposredno opazovanje. Iz vsebine zapisnika je razvidno, da je sodnica pozvala obdolženega ter priče U.Z., D.O. in N.K., da pokažejo kraj kjer je bil parkiran obdolženčev avtomobil ter kje so se priče v času opazovanja dogodka same nahajale. Glede na njihove izjave je kraj tudi fotografiralo, priče pa so odgovarjale tudi na posamezna vprašanja sodnice in zagovornika. Iz vsebine zapisnika je tudi razvidno, da je bila vsaka od oseb, preden so ji bila zastavljena vprašanja pozvana, da pristopi, kar kaže, da so očitno bile v bližini. Iz zapisnika ni razvidno, da bi bil ob ogledu katerikoli od navzočih oseb dan pravni pouk (kot priči ali obdolžencu), zato je dejanje sodišča moč šteti zgolj kot vir spoznanja o dejstvih pomembnih za ugotovitev dejanskega stanja prekrška (ali so priče lahko videle to, o čemer so izpovedovale). Zagovornik, ki je bil prisoten ob takšnem ogledu na postopek sodišča ni imel nikakršnih pripomb (glej listovno št. 81 ročno vodenega zapisnika) niti iz pritožbenih navedb ne izhaja noben takšen konkreten pritožbeni očitek, na podlagi katerega bi bilo moč sklepati, da je takšno ravnanje sodišča kakorkoli vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Kje je stalo obdolženčevo vozilo je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo in to tudi za obdolženca ni sporno, pritožbeno sodišče pa tudi nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima prostor, kjer je bilo vozilo parkirano po svojem namenu značaj javnega parkirišča, pot ob urejenih parkirnih mestih pa značaj nekategorizirane ceste, ki se uporablja za javni cestni promet. Zagovornik obdolženca zato s ponujanjem drugačne dokazne ocene ne more biti uspešen.

Za odločitev v obravnavani zadevi je pravno odločilen le odgovor na vprašanje ali ravnanje obdolženca pomeni ravnanje, ki ga je moč označiti kot začetek vožnje vozila v cestnem prometu. Glede na določbo prvega odstavka 129. člena ZVCP-1 namreč voznik, ki je pod vplivom alkohola ne sme voziti vozila v cestnem prometu niti ga začeti voziti. Že logična razlaga takšne zakonske določba privede do zaključka, da zakon loči fazo vožnje, torej, ko je vozilo že v premikanju od začetka vožnje, ki ga predstavljajo ravnanja voznika, ko sede za krmilo motornega vozila in zažene motor. Ali v obravnavani zadevi dejanja obdolženca kažejo na nameravani začetek vožnje motornega vozila ali zgolj na namen zagnati motor, da ne bi zmrznila voda v vozilu, kot se obdolženec zagovarja, je stvar ocene dejanskega stanja. Glede na okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nikakršnega dvoma, da ravnanje obdolženca pomeni začetek vožnje motornega vozila, vendar ne zgolj zaradi tega, ker je sedel v vozilo ter zagnal motor in prižgal luči, pač v povezavi ostalimi okoliščinami. Tudi pritožbeno sodišče namreč ne vidi nikakršnega razloga, da bi policista obdolženca po krivem obremenila namenoma, obdolženi pa tudi ne more biti prepričljiv z zagovorom, da vedno oziroma običajno parkira na tem parkirišču, kjer avtomobil ostane parkiran čez noč, ob dejstvu, da je bil prekršek storjen v zimskem času, ob 21.40 uri, ko je bilo glede na obdolženčev zagovor očitno tudi precej mrzlo, saj se je bal, da bi mu v avtomobilu zmrznila voda in ob dejstvu, da obdolženi ne prebiva ravno v bližini mesta, kjer je bilo parkirano vozilo. Prepričljiva je zato obrazložitev izpodbijane sodbe, da obdolženi zgolj s pogonom motorja ne bi mogel preprečiti zmrzovanja vode v vozilu in tudi pritožbeno sodišče zato takšne obdolženčeve navedbe ocenjuje zgolj kot neprepričljiv način obrambe. Če bi se obdolženi resnično bal, da ne bi zmrznila voda v vozilu, bi bilo razumno pričakovati, da bi ga pustil čim bliže svojega doma, da bi ga po potrebi lahko ogrel tudi tekom noči.

Ker pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve materialno pravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločitve o sankcijah, je v skladu z določbo 165. člena ZP-1 višje sodišče opravilo preizkus tudi v tej smeri in ugotovilo, da je obdolžencu izrečena globa in stranska sankcija kazenskih točk v znesku oziroma številu, ki sta v okviru predpisanih za obravnavani prekršek in glede na okoliščine prekrška primerni. Zato v odločitev sodišča prve stopnje glede sankcij ni bilo treba poseči.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 kot stroške pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 228,00 EUR (tarifne številke 8111, 8114 in 8132 ZST-1), ki jo mora plačati v 15 dneh od vročitve poziva za plačilo takse, sicer se prisilno izterja.