VSRS Sodba I Ips 55314/2011-41

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 400,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo II K 55314/2011 z dne 29. 6. 2012 obsojeno M. N. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen desetih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja ter pod posebnim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovancu D. K. plača 44.900,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 55314/2011 z dne 5. 3. 2013 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenki naložili plačilo sodne takse.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkin zagovornik, kot uvodoma navaja, iz vseh dovoljenih zakonskih razlogov. V obrazložitvi zahteve navaja, da v izreku opisano obsojenkino ravnanje ni kaznivo dejanje, da bi moralo sodišče prve stopnje takoj odločiti o ugovoru pravne narave, da so brez podlage trditve v izreku sodbe, da je obsojenka prodala oškodovančevo stanovanje, da je bila ob prodaji lastnica stanovanja obsojenka, da je „mimo vseh zakonskih določil“ določena višina protipravno pridobljene premoženjske koristi, ter da je prišlo do neupravičene obogatitve na strani oškodovanca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagala zavrnitev zahteve. V odgovoru navaja, da ima v izreku opisano dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, zato očitana kršitev kazenskega zakona ni podana, sodišče druge stopnje pa je tudi odgovorilo na očitek obrambe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora pravne narave.

4Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil poslan obsojenki ter njenemu zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil, izrazil nestrinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke, ponovil trditve zahteve ter poudaril, da v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije, ker je obsojenki tudi onemogočalo učinkovito obrambo.

B.

5Obsojenkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da opis dejanja, ki se očita obsojenki, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, s čimer nakazuje na kršitev kazenskega zakona. Očitek utemeljuje z navedbami, da pri opisu kaznivega dejanja ne gre le za „nespreten opis“, kakor je presodilo pritožbeno sodišče, temveč iz njega ni razvidno, kaj naj bi obsojenka storila v škodo oškodovanca, katere okoliščine naj bi oškodovancu lažnivo prikazovala in prikrivala oziroma da se ji v razmerju do oškodovanca ne očita nikakršno ravnanje.

6Izpodbijanje sodbe zaradi kršitve kazenskega zakona (372. člen ZKP) je vselej vezano na ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklepanje o obstoju ali neobstoju posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v tej zadevi, je sodišče utemeljeno sklepalo, da so v ravnanju obsojene M. N. podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

7Kazenskopravni očitek obsojeni M. N., vsebovan v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja v sodbenem izreku je, da je dne 23. 2. 2007, brez soglasja in vednosti D. K., le-temu prikrila, da je T. Č. prodala stanovanje in zanj prejela kupnino v višini 44.900,00 EUR, čeprav je vedela, da do kupnine ni upravičena, ker je stanovanje že leta 1993 prodala D. K., z njim pa je bila tudi dogovorjena, da bo takoj, ko bo vzpostavljena etažna lastnina na večstanovanjskem objektu, uredila zemljiškoknjižno stanje, česar pa ni storila in D. K. ni obvestila, da lahko vpiše stanovanje v zemljiško knjigo, poleg tega pa je tudi T. Č. zamolčala, da prodaja tuje stanovanje, tako pa si je na škodo D. K. pridobila za najmanj 44.900,00 EUR protipravne premoženjske koristi. Takšen opis kaznivega dejanja je po presoji Vrhovnega sodišča dovolj konkretiziran in vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ki ga je obsojenka storila z dvojno prodajo stanovanja na škodo oškodovanca D. K. Zato ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je izrek sodbe nejasen in nerazumljiv, s čimer nakazuje na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obsojenkin zagovornik z obširnimi trditvami v zahtevi, da so neresnične in protispisne navedbe pritožbenega sodišča, da je obsojenka oškodovancu leta 1993 prodala prav to stanovanje in od njega zanj prejela kupnino, da iz navedb oškodovanca izhaja, da kupoprodajna pogodba sklenjena med njim in obsojenko ne izkazuje dejanskega dogajanja, pač pa prikrivanje nekih drugih poslov, da je oškodovanec obsojenki denar za nakup stanovanja le posodil, da so brez podlage trditve v izreku sodbe, da je obsojenka prodala oškodovančevo stanovanje, ter da je bila obsojenka zemljiškoknjižna lastnica stanovanja, s čimer je imela vso pravico s to nepremičnino razpolagati, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč s tem izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

8Vložnik tudi uveljavlja, da se v obravnavani zadevi postavlja vprašanje časa storitve kaznivega dejanja in s tem povezanega zastaranja. Poudarja, da če je izvršitveno ravnanje obsojenke v tem, da oškodovanca ob izpolnitvi pogojev za vpis v zemljiško knjigo, ni obvestila, da bi se lahko vanjo vpisal, je bilo kaznivo dejanje storjeno že leta 2004 in je v času sojenja že nastopilo zastaranje. Po petem odstavku 420. člena ZKP, ki se je začel uporabljati 15. 5. 2012 in se na podlagi 114. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K) (Ur. l. RS, št. 91-3914/2011) uporablja za postopke, v katerih sodba na prvi stopnji do začetka uporabe tega zakona, to je do 15. 5. 2012, še ni bila izdana, se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitve iz prvega odstavka tega člena samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vložnik v pritožbi zoper sodbo ni uveljavljal, da je v obravnavani zadevi prišlo do zastaranja oziroma ni problematiziral časa storitve kaznivega dejanja, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa ni podal razlogov, zakaj te kršitve ni mogel uveljavljati že v pritožbi. Zato vsebinska obravnava zatrjevane kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoča. Vložnik namreč v vsebinskem smislu pravnega sredstva, ki mu je bilo na razpolago, ni izkoristil. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev že v vloženih pravnih sredstvih). Tako je v zvezi z materialnim izčrpanjem pravnih sredstev obrazložilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, na primer v odločbi Up-565/05 z dne 25. 10. 2006.

9Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je prišlo do kršitev določb ZKP, ki jih vložnik sicer ne konkretizira, ker da sodišče prve stopnje ni odločilo o ugovoru pravne narave izrecno in takoj, ko je bil ugovor podan. Kot je pravilno presodilo že pritožbeno sodišče (4. točka na 2. in 3. strani sodbe) je obsojenkina obramba ugovor pravne narave utemeljila z navedbo, da obsojenki očitano kaznivo dejanje ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije. Neutemeljeno je stališče vložnika zahteve, da bi moralo sodišče o vloženem ugovoru odločati takoj, ko je bil podan. Sodišče se je namreč v razlogih sodbe opredelilo do vseh objektivnih in subjektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja in presodilo, da je obsojenka s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, s čimer je presodilo tudi trditve iz ugovora pravne narave.

10Obsojenkin zagovornik z navedbami v zahtevi, da obsojenka ne bo zmogla izpolniti posebnega pogoja določenega v pogoji obsodbi, da oškodovancu plača znesek 44.900,00 EUR, kar dejansko pomeni, da je obsojena na desetmesečni zapor, da je „mimo vseh zakonskih“ določil določena višina protipravno pridobljene premoženjske koristi, upoštevaje, da je oškodovanec obsojenki leta 1993 izročil kupnino za stanovanje v znesku 1.333.218,00 SIT oziroma okoli 5.560,00 EUR, da oškodovanec stanovanja po tej ceni sploh ne bi mogel kupiti, zato je mogoče izigravanje in izkoriščanje očitati kvečjemu njemu, ter da je prišlo do neupravičene obogatitve na strani oškodovanca, ponovno ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

C.

11Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, zahteva pa je bila v pretežni meri vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene M. N., zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenka, temelji na določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (taksne tarife št. 7112, 7113, 7152) ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.