UPRS sodba II U 52/2012

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka ugodil predlogu direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni za podaljšanje premestitve za obsojenca A.A. - sedaj tožnika v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor in tožniku za tri mesece podaljšal premestitev v mariborskem zavodu; pod 2. točko izreka je odločil, da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe in pod 3. točko izreka je odločil, da posebni stroški v postopku niso nastali. V svoji obrazložitvi navaja, da je direktor Zavoda za prestajanje kazni Dob pri Mirni podal ponovni predlog za podaljšanje začasne premestitve za tožnika iz razloga vzdrževanja reda in discipline v zavodu. Pred odločitvijo je bilo pridobljeno tudi mnenje mariborskega zavoda, ki je sicer dal negativno mnenje za tožnikovo nadaljnje prestajanje kazni v njihovem zavodu. Nato se organ sklicuje na določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Navaja, da je bil tožnik v mariborski zavod začasno premeščen iz razlogov ohranitve in discipline v zavodu in zaradi izvajanja osebnega načrta, ker postopki, sproženi proti delavcem zavoda, še vedno niso zaključeni in se nadaljujejo tudi po premestitvi v mariborski zavod, ter iz razloga, ker so bivanjski pogoji v zavodu Dob takšni, da je posameznik v stiku z velikim številom soobsojencev, zato je sovpliv med njimi intenzivnejši. Glede na navedeno organ ocenjuje, da premestitev tožnika v matični zavod zaenkrat še ni primerna, saj še vedno obstajajo razlogi, zaradi katerih je bil tožnik premeščen.

Drugostopenjski organ je z odločbo št. 720-2/2012/5 z dne 17. 1. 2012 pritožbo tožnika zavrnil.

Tožnik v obširni tožbi navaja, da v odločbi začasna premestitev ni z ničemer argumentirana. Po ZIKS-1 je možna premestitev, nikjer pa ni navedena začasna premestitev. Ta začasna premestitev je v njegovem primeru dejansko nezakonita izolacija. Njegov matični zavod je ZPKZ Dob, zato je nezakonito, da osebni načrt določa mariborski zavod. Obravnava se ga diskriminatorno. Prav tako ni konkretizirano s čim oziroma na kak način ruši red in mir. Kot je razvidno iz njegovih prilog, je resnični razlog njegove premestitve postopek zoper delavca Ministrstva za pravosodje, B.B. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo zaradi kršitve materialne resnice v smislu 8. člena ZUP in kaznivega dejanja overitve listine z lažno vsebino po 253. členu KZ-1 s strani imenovanega delavca ministrstva, razveljavi.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba, s katero je bila tožniku podaljšana premestitev v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor. Premeščanje obsojencev ureja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) v členih od 79. do 71. člena. Po določbi prvega odstavka 79. člena ZIKS-1 se obsojenec lahko premesti iz enega v drug zavod oziroma oddelek zavoda v Republiki Sloveniji, če je to potrebno za izvajanje osebnega načrta ali delovnega programa zavoda oziroma če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu ali če to zaradi zagotavljanja varnosti obsojenca predlaga pristojna enota za zaščito ogroženih oseb po zakonu, ki ureja zaščito prič. Po določbi prvega odstavka 81. člena ZIKS-1 se postopek za premestitev začne na predlog direktorja zavoda ali enote, pristojne za zaščito prič, ali na prošnjo obsojenca ali njegovih ožjih družinskih sorodnikov. V primeru, če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu in med direktorjema zavodov ni doseženo soglasje, odloča o premestitvi generalni direktor (četrti odstavek 81. člena ZIKS-1).

Glede na citirane določbe ZIKS-1 torej o premestitvi odloča direktor zavoda oziroma generalni direktor uprave po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan vsaj eden od premestitvenih razlogov, določenih v zakonu. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (prvi odstavek 79. člena ZIKS-1). Če pa je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, kakor tudi prvostopenjskega organa pred njo, pravilna in zakonita. Za svojo odločitev sta navedla razloge, s katerimi se sodišče strinja in se zato, na podlagi 2. odstavka 71. člena ZUS-1, nanje sklicuje ter jih ne bo ponavljalo. Po mnenju sodišča sta upravna organa tudi pravilno uporabila določbe ZIKS-1. Prav tako sta pravilno uporabila zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Sodišče meni, da meje prostega preudarka niso bile prekoračene, prosti preudarek pa tudi ni bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (3. odstavek 40. člena ZUS-1). Tožbeni ugovori zato na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Glede začasne premestitve sodišče pojasnjuje, da gre za pojem, ki pomeni zgolj premestitev za omejeno časovno obdobje. Izpodbijana odločba je po mnenju sodišča zadosti obrazložena. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je dovolj jasno razvidno, zakaj je bilo potrebno podaljšanje premestitve, med drugim tudi zaradi izvajanja osebnega načrta. Zato tožbena navedba, da osebni načrt določa mariborski zavod, ne more biti upoštevna. Na drugačno odločitev sodišča tudi ne more vplivati pavšalna tožbena navedba o kršitvi 8. člena ZUP, kakor tudi ne nekonkretizirana navedba o diskriminatornem obravnavanju.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.