UPRS sodba in sklep II U 81/2013

Tožba se v delu, v katerem se izpodbija odločba Inšpektorata RS promet, energetiko in prostor, št. 06122-1013/2012/2 z dne 10. 9. 2012, zavrže.

Tožba se v delu, v katerem se izpodbija odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 0612-193/2012/2-00641114 z dne 21. 1. 2013, zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z odločbo št. 0612-193/2012/2-00641114 z dne 21. 1. 2013 je ministrstvo zavrnilo predlog tožnic za razveljavitev odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Maribor – Murska Sobota št. 06122-103/2012/2 z dne 10. 9. 2012 po nadzorstveni pravici. Ministrstvo se sklicuje na drugi odstavek 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in pojasnjuje, da je kršitev materialnega prava očitna le takrat, ko jo je mogoče zaznati neposredno brez preverjanja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Če do napačne uporabe materialnega prava pride zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev materialnega prava ni očitna. Glede odločbe, katere razveljavitev predlagata tožnici po nadzorstveni pravici, ministrstvo ugotavlja, da je bilo s to odločbo tožnicama naloženo, da ustavita gradnjo bazena tlorisne velikosti 45 m2, ki stoji na zemljišču s parc. št. 698/1 k. o. …. Bazen je velik 45 m2 in maksimalne globine 1,7 m. Tožnicama je bilo naloženo, da do 1. 3. 2013 ta objekt odstranita in vzpostavita zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške. Bili sta tudi opozorjeni, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti opravljena izvršba po drugih osebah. Izrečene so bile tudi prepovedi iz prvega ostavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Predmetna odločba je bila izdana, ker je bil zgoraj navedeni bazen zgrajen brez gradbenega dovoljenja.

Drugostopni organ v svoji odločbi pojasnjuje, da se legalnost objekta presoja po predpisih, veljavnih v času gradnje, inšpekcijski postopek pa se vodi po določbah trenutno veljavne zakonodaje. Glede legalnosti je tako treba upoštevati določbe Zakona o urejanju prostora in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN). ZUN je v prvem odstavku 50. člena določal, da mora investitor za graditev objektov in naprav pridobiti lokacijsko dovoljenje, razen za primere naštete v 51. členu ZUN, kamor pa predmetna gradnja ne sodi. Upravni organ je upošteval tudi določila v času gradnje veljavnega Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84 s spremembami), ki je predpisoval pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta (kamor sodi tudi obravnavani objekt) in zaključil, da je obveznost pridobitve ustreznega upravnega dovoljenja obstajala že v času začetka izvedbe posega gradnje bazena v letu 1992. Ker je bil obravnavani poseg izveden brez predpisanih upravnih odločb, je odločitev prvostopnega organa, ki je predmetno gradnjo opredelil kot nelegalno, v skladu z določili ZGO-1. Prvostopni organ pa je preveril tudi izpolnjenost pogojev za gradnjo po določbah Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, ki je veljal v času pred uveljavitvijo sedanje Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost in ugotovil, da velikost obravnavanega objekta ne ustreza pogojem navedenih v 1. točki prvega odstavka 5. člena Pravilnika, po kateri je mogoče brez gradbenega dovoljenja zgraditi bazen površine do 30 m2 in globine do 1,5 m. Predmetni bazen meri 45 m2 in tako presega prej navedeno tlorisno površino. Glede na to, je prvostopni organ pravilno ugotovil, da bi bilo treba za obravnavani objekt pridobiti gradbeno dovoljenje, zato predmetna gradnja šteje za nelegalno gradnjo.

Ministrstvo še pojasnjuje, da razloga za razveljavitev po nadzorstveni pravici tudi ne more predstavljati dejstvo, da je bila prvostopna odločba izdana tožnicama kot inšpekcijskima zavezankama, čeprav sta vstopili v takšen položaj kot pravni naslednici pokojnega investitorja. Oseba, zoper katero se vodi inšpekcijski postopek v primeru nedovoljenih gradenj, je investitor, če pride do prenosa lastninske pravice na nelegalno zgrajenem objektu pa je inšpekcijski zavezanec njegov lastnik. V primeru dedovanja nelegalno zgrajenega objekta vse obveznosti, ki se navezujejo na ta objekt, preidejo na pravne naslednike. V primeru nelegalne gradnje je za takšen primer inšpekcijski ukrep določen v 152. členu ZGO-1, po katerem gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča.

Tožnici sta vložili tožbo zoper zgoraj navedeni odločbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zatrjujeta da se v postopku ni ravnalo po pravilih postopka ter da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Sklicujeta se tudi na to, da je izpodbijana odločba nična. Zatrjujeta, da je upravni organ s tem, ko je svojo odločitev oprl na Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, ki je stopil v veljavo 28. 10. 2003, prekršil določilo 154. in 155. člena Ustave RS, saj ta predpis v trenutku gradnje, torej v letu 1992, še ni veljal. ZGO, ki je veljal v času pričetka gradnje spornega objekta, pa podzakonskega predpisa, ki bi določal in opredeljeval podrobneje posamezne gradbene objekte, ni imel. Tožeča stranka meni, da za predmetni objekt, to je zgoraj opisani bazen, v skladu z določili takrat veljavnega ZGO, gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno. Nepravilno je tudi sklicevanje drugostopnega organa na določila ZUN. Zatrjuje še, da izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti, ker se glasi na ustavitev gradnje, bazen pa ni več v fazi gradnje, ampak je že zgrajen od leta 1992. Meni, da je iz tega razloga odločitev inšpektorata z dne 10. 9. 2012 nična. Predlaga, naj sodišče izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

K I. točki izreka:

Uvodoma sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt v predmetni zadevi odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 0612-193/2012/2-00641114 z dne 21. 1. 2013, s katero je bilo odločeno, da se predlog tožnic za razveljavitev odločbe gradbenega inšpektorja št. 06122-1013/2012/2 z dne 10. 9. 2012 po nadzorstveni pravici zavrne. Predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu namreč ne more biti navedena prvostopna odločba, saj upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (prvi odstavek 6. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Kolikor se nanaša na predmetno prvostopno odločbo, je torej sodišče tožbo zavrglo (7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

Predmet presoje v tem upravnem sporu pa je odločitev ministrstva, da se predlog za odpravo zgoraj navedene prvostopne odločbe po nadzorstveni pravici zavrne. V predmetnem upravnem sporu mora torej sodišče presoditi, ali obstojijo razlogi za odpravo zgoraj navedene prvostopne odločbe po nadzorstveni pravici. Odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je urejena v 274. do 277. členu ZUP. Tožeča stranka je vložila predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 274. člena ZUP, po katerem lahko pristojni organ razveljavi odločbo po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Kot je tožnici pojasnil že drugostopni organ, je odprava odločbe po nadzorstveni pravici iz razlogov po drugem odstavku 274. člena ZUP mogoča le, če gre za očitno kršitev materialnega prava. Kršitev materialnega prava mora biti pri tem takšna, da bi pravilna uporaba materialnega prava pripeljala do drugačne odločitve. Sodišče se strinja s stališčem drugostopnega organa, da v obravnavani zadevi pogoji za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici niso izpolnjeni. Ministrstvo je v svoji odločbi pojasnilo, da je tudi v času gradnje veljavni ZGO za gradnjo objektov, kot je obravnavani, zahteval pridobitev gradbenega dovoljenja. V predmetni zadevi ni sporno, da za predmetni objekt to ni bilo pridobljeno, kot izhaja iz podatkov spisa, pa to tudi ni bilo mogoče, saj je gradnja na predmetnem zemljišču tudi v nasprotju s prostorskimi akti. Ministrstvo se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje tudi na Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, vendar le z namenom, da tožeči stranki pojasni, da tudi po kasneje veljavnem pravilniku predmetna gradnja ne izpolnjuje pogojev za enostavni objekt in s tem za gradnjo brez gradbenega dovoljenja. S sklicevanjem na ta predpis torej niso bile storjene v tožbi zatrjevane kršitve Ustave RS.

Odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 0612-193/2012/2-00641114 z dne 21. 1. 2013 je torej tudi po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče v tem delu tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Tožeča stranka tudi s sklicevanjem na ničnost predmetne odločbe ne more biti uspešna. Za nično se izreče odločba v primerih iz 279. člena ZUP, v predmetni zadevi pa ne gre za nobenega od naštetih primerov. S trditvijo tožeče stranke, da odločbe ni mogoče izvršiti se sodišče ne strinja, odločitev, da se tožeči stranki nalaga ustavitev gradnje pa pomeni, da na predmetnem objektu ni dovoljeno nadaljevati z nobenimi nadaljnjimi deli, to pa je v skladu s 152. členom ZGO-1.

K III. točki izreka:

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz III. točke izreka te sodbe.