VSC sklep Cpg 14/2014

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki v 15. dneh plačati 5.474,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njihovo izpolnitev dalje.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve pravil postopka (1. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V pritožbi navaja, da se ne strinja s pravnim naziranjem pritožbenega sodišča, niti sedaj prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu, da je potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, ki ga je sodišče prve stopnje napačno uporabilo, saj tožeča stranka ni umaknila tožbe, pač pa je zato, ker tožeča stranka ni pristopila na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, nastopila zakonska domneva umika tožbe. Pritožbeno sodišče je v svojih dveh prejšnjih odločitvah zapisalo, da zato, ker je bila tudi tožena stranka odsotna, niso podani zakonski pogoji, da se je obravnavanje začelo. Vendar takšno stališče sodišča nasprotuje sprejetemu pravnemu naziranju pravnih posledic domneve umika tožbe, četudi tožena stranka ni pristopila na narok. V primeru podanih pogojev iz tretjega odstavka 282. člena ZPP je potrebno takšno domnevo o umiku tožbe razlagati tako, da je podana tako domneva o umiku tožbe, kakor tudi domneva soglasja k umiku tožbe. To pa posledično pomeni, da bi morala tožena stranka priglasiti stroške postopka najkasneje ob danem soglasju k umiku tožbe, to je na datum samega poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ki ga je sodišče oklicalo, po oklicu pa ugotovilo, da nobena stranka ni pristopila na narok. Zato v obravnavanem primeru tudi ne bi bilo mogoče uporabiti sedmega odstavka 163. člena ZPP, temveč gre za primer iz tretjega odstavka 163. člena ZPP. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 270/2011. Prav tako tožeča stranka nasprotuje odločitvi glede teka zamudnih obresti, saj odločitev ni pravnomočna, dokler ni potekel pritožbeni rok oziroma dokler o pritožbi ne odloči pritožbeno sodišče, zato tožeča stranka dotlej ne more priti v zamudo. Odločitev sodišča glede teka zamudnih obresti nasprotuje veljavni sodni praksi.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvah: (-) da je s sklepom z dne 17. 4. 2012 ustavilo postopek v tem gospodarskem sporu na podlagi tretjega odstavka 282. člena ZPP, (-) da je sklep o ustavitvi postopka tožena stranka prejela 19. 4. 2012, (-) da je tožena stranka 23. 4. 2012 zahtevala povrnitev stroškov postopka. Ob takšnih ugotovitvah in stališču, da je tožena stranka zahtevala povrnitev stroškov postopka v skladu s sedmim odstavkom 163. člena ZPP, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP toženi stranki priznalo pravico do povračila stroškov, ki jih je odmerilo v drugem odstavku 3. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V predmetni zadevi tožeča stranka res ni izrecno umaknila tožbe z ustno ali pisno izjavo, temveč je v posledici nepristopa tožeče stranke na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo nastopila zakonska domneva umika tožbe iz tretjega odstavka 282. člena ZPP, ki pa ima glede stroškov enako posledico, kot v primeru, če je umik tožbe podan z izrecno pisno ali ustno izjavo tožeče stranke. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da stališče pritožbenega sodišča, da v posledici odsotnosti tožeče in tožene stranke s prvega naroka za glavno obravnavo niso podani zakonski pogoji, da bi se glavna obravnava opravila, v nasprotju s pravnim naziranjem, ki ga je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v odločbi I Cpg 270/2011. Pritožbeno sodišče še vedno vztraja pri svojem stališču, ki ga je zavzelo v sklepu Cpg 294/2013 z dne 2. 10. 2013, da glavne obravnave ni mogoče opraviti, če na prvi narok za glavno obravnavo ne pride nobena od pravdnih strank, saj pogoji za opravo prvega naroka v tem primeru niso izpolnjeni, to pa nadalje pomeni, da glavne obravnave ni bilo mogoče opraviti in jo zaključiti. Da je mogoče domnevo iz tretjega odstavka 282. člena ZPP uporabiti le v primeru, če na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ne pride nobena stranka, izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 345/2012 z dne 5. 9. 2012. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 270/2011 z dne 7. 4. 2011 pa je potrebno poudariti, da se pritožbeno sodišče s tam zavzetim stališčem ne strinja.

Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu I Cpg 270/2011 z dne 7. 4. 2011 zapisalo, da je domnevo iz tretjega odstavka 282. člena ZPP potrebno razumeti v smislu, da je podana domneva tako o umiku tožbe s strani tožeče stranke, kakor tudi o izdanem soglasju tožene stranke k umiku tožbe. Temu je sicer mogoče pritrditi, vendar pa to ne pomeni, da bi morala tožena stranka že na naroku za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave priglasiti stroške in da je zato potrebno glede pravočasnosti zahteve za povračilo stroškov postopka uporabiti tretji odstavek 163. člena ZPP in ne sedmega odstavka 163. člena ZPP. Če bi namreč tožena stranka v predmetni zadevi prišla na narok dne 17. 4. 2012 zgolj zato, da bi priglasila stroške oziroma prinesla stroškovnik, ne bi mogla nastopiti procesna situacija iz tretjega odstavka 282. člena ZPP. Enako stališče kot v zadevi I Cpg 270/2011 je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo tudi v sklepu I Cpg 802/2010 z dne 29. 6. 2010, v kateri je šlo za podobno procesno situacijo, ko je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je zaradi domneve umika tožbe ustavilo postopek na podlagi tretjega odstavka 282. člena ZPP, tožena stranka pa je naknadno po zaključku glavne obravnave in po prejemu sklepa o ustavitvi postopka podalo zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov v roku 15 dni v skladu s sedmim odstavkom 163. člena ZPP. Iz obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 802/2010 namreč izhaja, da pravno podlago za odločitev v navedeni zadevi prestavlja tretji odstavek 163. člena ZPP, v katerem mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, do konca predmetnega pravdnega postopka pa ni prišlo zunaj obravnave, ampak na obravnavi sami v povezavi s tretjim odstavkom 282. člena ZPP. Pri tem je Višje sodišče v Ljubljani citiralo navedbe mag. Nine Betetto v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2010-, stran 58, da če stranka na naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče v njeni odsotnosti zaključilo obravnavane zadeve, ni navzoča, izgubi pravico do povračila stroškov, ki jih je nameravala uveljavljati. V nadaljevanju komentarja avtorica namreč navaja tudi, da „...če tožeča stranka umakne tožbo na obravnavi, mora tožena stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca te obravnave, saj do konca postopka ni prišlo zunaj obravnave – velja torej pravilo iz tretjega, ne pa iz sedmega odstavka 163. člena ZPP. Če sodišče o predlogu odloči brez poprejšnje obravnave, mora stranka zahtevati stroške že v predlogu, npr. v predlogu za izdajo plačilnega ali izpraznitvenega naroka. To pravilo pa ni uporabno takrat, kadar sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave. Mišljene so okoliščine, ki so zunaj sfere stroškovnega upravičenca, ki zato ni dolžan vnaprej računati z morebitno ustavitvijo postopka in sproti ob vsakem procesnem dejanju, priglašati pravdnih stroškov.“ Ob navedenem pa je potrebno opozoriti, da je določba 282. člena ZPP v času pisanja komentarja določala, da če ne pride na prvi narok za glavno obravnavo tožeča ali tožena stranka, kakor tudi če ne pride na kakšen poznejši narok tožeča ali tožena stranka, se obravnava vseeno opravi. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) pa je določba 282. člena ZPP bila spremenjena tako, da je med drugim bila vnešena domneva iz tretjega odstavka 282. člena ZPP, ki pa je avtorica komentarja v času pisanja komentarja še ni mogla upoštevati. Pritožbeno sodišče zato vztraja pri svojem stališču, ki ga je zavzelo že v sklepu Cpg 294/2013 z dne 2. 10. 2013, da stranka izgubi pravico do povračila stroškov, ki jih je nameravala uveljavljati, če ni navzoča na naroku za glavno obravnavo, na katerem sodišče v njeni odsotnosti zaključi glavno obravnavo, le v primeru, če tožena stranka tožbo umakne na obravnavi, ne pa tudi v primeru, če se tožba šteje za umaknjeno po tretjem odstavku 282. člena ZPP. Prav tako pritožbeno sodišče še vedno meni, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi morala iz previdnosti priglasiti stroške pred narokom za glavno obravnavo, saj ji ni mogoče očitati, da bi že pred prejemom sklepa o ustavitvi postopka z dne 17. 4. 2013 morala vedeti, da tudi tožeča stranka ne bo pristopila na prvi narok za glavno obravnavo niti ji ni mogoče očitati, da bi morala na to računati in iz previdnosti priglasiti stroške že pred narokom.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 158. člena ZPP in pri presoji pravočasnosti zahteve za povračilo stroškov tudi sedmi odstavek 163. člena ZPP, zaradi česar so pritožbeni očitki o kršitvi pravil postopka neutemeljeni.

Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da odločitev sodišča prve stopnje glede tega zamudnih obresti od priznanih stroškov postopka nasprotuje veljavni sodni praksi, saj tožeča stranka ne more priti v zamudo, dokler ni potekel pritožbeni rok oziroma dokler o pritožbi ne odloči pritožbeno sodišče. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti oziroma t.i. paricijski rok, začne teči prvi dan po vročitvi prepisa odločbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev (drugi odstavek 19. člena ZIZ in tretji odstavek 313. člena ZPP), pri čemer pritožba ne odlaga zapadlosti, ampak le izpolnitev obveznosti. Zamuda s plačilom obveznosti ne nastane že z dnevom izdaje sklepa, temveč zakonske zamudne obresti kot posledica zamude s plačilom denarne obveznosti lahko pričnejo teči šele po izteku roka za prostovoljno izpolnitev denarne obveznosti (glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 385/2004 z dne 14. 4. 2004). Iz izreka izpodbijanega sklepa je jasno razvidno, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v roku 15 dni. Skladno s prej navedenim z vložitvijo pritožbe ni bila odložena zapadlost, ampak izpolnitev obveznosti, ki jo je tožeča stranka dolžna izpolniti v 15. dneh po vročitvi sklepa pritožbenega sodišča o njeni pritožbi, saj se šele s vročitvijo sklepa pritožbenega sodišča, s katerim je pritožba zavrnjena, stranka, ki ji je naložena izpolnitev obveznosti, seznani, da je o tej obveznosti pravnomočno odločeno.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. v zvezi s 353. členom ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.