VSC sklep Cp 585/2013

Pritožbi se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v točkah II in III izreka razveljavi in v tem delu vrne sodišču v ponovno odločanje.
Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je izdalo delno zamudno sodbo, s katero je odločilo o celotnem zahtevku tožeče stranke in sicer je pod I z zamudno sodbo delno ugodilo zahtevku v višini 4..960,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2011 dalje do plačila, v II pa je izdalo z zavrnilno zamudno sodbo, s katero je presežni zahtevek v višini 6.133,30 EUR z obrestmi zavrnilo. Pod III je toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki 853,64 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se zoper sodbo ni pritožila, zato je postala zamudna sodba (I izreka) s katero je bilo ugodeno zahtevku v znesku 4.960,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2011 dalje do plačila pravnomočna.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče zavrnilo njen zahtevek v višini 6.133,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Uveljavlja pritožbeni razlog relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 338. člena ZPP in absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita, da je napačno uporabilo 3. in 4. točko prvega odstavka 318. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da so trditve tožeče stranke v nasprotju z dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila, ampak je v sodbi napačno navedlo, da ni izkazana vzročna zveza med njeno poškodbo in potrebno ginekološko operacijo. S tem se je sodišče spustilo v presojo dokazov, kar ni dopustno. Sodišče je tudi laično ocenilo, da ne obstaja vzročna zveza ne da bi izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca. V tožbi je obstoj vzročne zveze izrecno zatrjevala na podlagi celotnega izkustva doživljanja popoškodbenega zdravstvenega stanja in je tudi kot dokaz svojim trditvam predlagala angažiranje izvedenca medicinske stroke. Sodišče je napačno uporabilo določbo 318. člena ZPP iz katere izhaja absolutna domneva, da toženec priznava tožnikove trditve, na katere opira zahtevek oziroma temelji zamudna sodba na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo prizna tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek. Zato sodišče pri izdaji zamudne sodbe tudi ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Zato se sodišče ne sme spuščati v tehtanje dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, ampak se mora omejiti samo na presojo, ali so dokazi v takšnem nasprotju s trditvami, da bi bilo treba zahtevek zavrniti. Pri tem se sklicuje tudi navedba v komentarju ZPP k 318. členu. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je v sodbi navedlo, da so ne ravno težke telesne poškodbe ob trčenju povzročile cistokelo ter inkontinenco, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče bi moralo tudi glede tega zneska izdati zamudno sodbo, saj noben predložen dokaz ni v nasprotju s tožbenimi trditvami. Ker je sodišče bistveno kršilo določbo postopka, je priznalo tožeči stranki tudi prenizko odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja, napačno pa je sodišče zaključilo, da predložena zdravstvena dokumentacija ne daje nobene podlage za njen zahtevek za to odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zaradi nepravilno priznane nepremoženjske škode pa tožnici tudi ni priznalo premoženjske škode, kar prav tako ni pravilno, saj le-ta izhaja iz dokazov, ki niso v nasprotju s trditvami. Sodišču pa očita tudi napačen seštevek, vendar gre za računsko napako, ki jo lahko sodišče kadarkoli popravi. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se ugodi zahtevku še za znesek 6.133,30 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in da se ji naloži povrnitev stroškov pravdnega in pritožbenega postopka ali pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno obravnavanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica utemeljeno opozarja na napačno odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je zavrnilo njen zahtevek za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode. Iz tožbenih navedb, ki so podlaga za dejansko stanje na podlagi katerega sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava odloča o zahtevku izhaja, da je utrpela poškodbe, ki jih je opisala pod III tožbe, kar je sodišče prve stopnje povzelo v točki 6 sodbe. Sodišče prve stopnje tožnici ni priznalo premoženjske in nepremoženjske škode zaradi operativnega posega na rodilih, pregledom pri ginekologu in številnih kontrol pri osebnem zdravniku, pri tem pa se je sklicevalo na 4. točko prvega odstavka 318. člena ZPP in štelo, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica ter da ne obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom in ginekološkimi težavami.

Pritožnica v pritožbi takšne zaključke sodišča prve stopnje utemeljeno graja, saj je sodišče prve stopnje s tem, ko je delno zavrnilo zahtevek z navedbami, da tožničine ginekološke težave niso v vzročni zvezi s poškodbo, napačno uporabilo določbo 318. člena ZPP. Za sklepčnost tožbe glede obstoja pravno relevantne vzročne zveze ne zadostuje zgolj tožbena navedba, da je škoda nastala kot posledica določenega nedopustnega ravnanja tožene stranke, saj se fikcija priznanja kot posledica neaktivnosti tožene stranke nanaša samo na dejstva, ne pa že na pravne zaključke, to je tudi na obstoj vzročne zveze. Vzročna zveza sama po sebi ne predstavlja dejstva, ampak je pravniška abstrakcija, sestavljena iz kompleksnih dejstev, ki jih mora tožnik navesti, da jih toženec šele lahko molče prizna. (1) Vendar pa v kolikor tožeča stranka ne navaja vzročne zveze, tožba ni sklepčna, zato je dolžnost sodišča, da postopa v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP ali pa da šteje, da so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 318. člena ZPP. Ne more pa brez predhodnega postopka zahtevek zavrniti z obrazložitvijo, da ni podana vzročna zveza, saj ga lahko zavrne le v primeru, kadar tožeča stranka v roku, ki ji ga določi sodišče, tožbe ustrezno ne popravi. Že iz tega razloga je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljaviti.

Utemeljeno pritožnica sodišču očita, da se je delno spustilo že v presojo dokazov, kar pa je v nasprotju z inštitutom zamudne sodbe in česar 318. člen ZPP ne dopušča. Sodišče v zamudnem postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb. Po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP sodišče ne sme izdati zamudne sodbe le v primeru, ko so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi. Zaključki, do katerih pride sodišče pri presoji pogojev po 4. točki ne smejo biti dokazni, takšni da bi se z njimi ovrglo ali dokazalo določeno dejstvo. Sodišče v takšnem primeru ne izda zamudne sodbe, ampak opravi glavno obravnavo in na njej izvede predlagane dokaze. Tega pa sodišče ni storilo, saj je v točki 6 in 7 sodbe navedlo, da iz po tožeči stranki predloženi dokumentaciji ni izkazana vzročna zveza med poškodbo in kasnejšo ginekološko operacijo, iz česar pa izhaja, da je sodišče ocenjevalo dokaze in ni zgolj izvajalo preizkusa, ki ga določa 4. točka. Enako napako je storilo tudi pri obrazložitvi v točki 9 sodbe. Tudi če gre za pomanjkljiv dokaz, ki pa v tožbi zatrjevanim dejstvom ne nasprotuje, to ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe (2). Glede na vse navedeno so očitki pritožnice utemeljeni, in sodišče ni imelo razlogov, da bi izdalo zavrnilno zamudno sodbo. V kolikor je štelo, da tožeča stranka ni zadostno zatrjevala vzročne zveze, bi moralo tožečo stranko pozvati na dopolnitev teh tožbenih navedb v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP. V nobenem primeru pa sodišče ne bi smelo ocenjevati dokazov.

V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti dolžno paziti tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Ker gre za čezmejni spor, saj je tožena stranka avstrijska pravna oseba, do prometne nezgode pa je prišlo na H., bo sodišče moralo pri ponovnem odločanju v tem delu zahtevka uporabiti pravilno materialno pravo, v skladu z mednarodnimi predpisi.

Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 318. člena ZPP, kar je tožnica s pritožbo izpodbijala, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 339. člena ZPP v izpodbijanem delu razveljaviti in vrniti v ponovno odločanje, v katerem bo sodišče moralo odpraviti navedene napake.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (ZPP člen 165). Pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški tega postopka.

-----

Op. št. (1): Odločba Vrhovnega sodišča III Ips 9/2013 z dne 26. 4. 2013.

Op. št. (2): Obširneje o tem Komentar ZPP k 318. členu, 3. knjiga, stran 121 in naslednje.