VSRS Sodba XI Ips 49827/2013-544

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljene R. M., B. B., J. S., M. P., S. G., A. M. in S. P. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, „da predlog državnega tožilca za odreditev pripora zavrne, osumljenca pa izpusti na prostost“.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi nasprotuje stališču vrhovne državne tožilke.

B.

5Zagovornik osumljenega J. S. v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je izpodbijani pravnomočni sklep nezakonit, ker ni podan utemeljen sum, da naj bi osumljenec storil očitano kaznivo dejanje. Izhajajoč iz osumljenčevega zagovora, v katerem je osumljenec povedal, da ni vedel, kaj je v vrečkah, ki ju je nesel na prošnjo R. M., vložnik zatrjuje, da je jasno, da utemeljen sum ni podan. Osumljenec očitanega kaznivega dejanja ni storil, ni član hudodelske združbe, „niti ni kakšnega kaznivega dejanja storil v kakšni hudodelski združbi“, zato ne obstaja utemeljen sum, niti taki razlogi ne izhajajo iz izpodbijanega sklepa, s čimer je po vložnikovem stališču podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, obenem pa tudi kršitev kazenskega zakona. V zvezi z obstojem utemeljenega suma vložnik še navaja, da je protispisen zaključek zunajobravnavnega senata, da je preiskovalna sodnica podala jasne in prepričljive razloge o osumljenčevi storitvi kaznivega dejanja v hudodelski združbi. S tem naj bi tudi zunajobravnavni senat storil bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nadalje vložnik navaja, da sodišče ni obrazložilo „pravnoodločilnih“ okoliščin o obstoju hudodelske združbe, da je sodišče opisalo le osumljenčevo sodelovanje z R. M., ne pa tudi s kako tretjo osebo ter da sodišče ni zapisalo, zakaj ne gre verjeti osumljenčevemu zagovoru.

6Vrhovno sodišče je v številnih sodbah(1) obrazložilo, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba.

7Do vložnikovih posplošenih trditev o neobstoju utemeljenega suma se Vrhovno sodišče ne more opredeliti, ker vložnik te trditve ne obrazloži (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik z izhajanjem iz osumljenčevega zagovora, nestrinjanjem z dejanskimi ugotovitvami sodišča v pravnomočnem sklepu ter posplošenim nasprotovanjem razlogom sodišča, izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, kot ga je sodišče ob razlaganju obstoja utemeljenega suma ugotovilo v tej fazi postopka. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v tej fazi kazenskega postopka v dovoljšni meri obrazložilo delovanje osumljencev v hudodelski združbi. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da naj bi osumljeni J. S. deloval v hudodelski združbi skupaj s šestimi soosumljenci. Zakonski znak, da gre za delovanje najmanj treh oseb, je torej sodišče obrazložilo. Določneje pa Vrhovno sodišče na vložnikove posplošene trditve o neobrazloženosti pravno relevantnih okoliščin o hudodelski združbi ni moglo odgovoriti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

8Vložnikovemu zatrjevanju o neobstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni mogoče pritrditi. Namreč, vložnik, ponovno izhajajoč iz osumljenčevega zagovora, z navajanjem, da osumljenec ni poznal ostalih soosumljencev; da z zunajzakonsko partnerko skrbi za mladoletnega otroka; da je zaposlen za določen čas; ter da prejema mesečno plačo od 500,00 do 550,00 EUR, s katero preživlja družino in tudi dva otroka, podaja lastno oceno okoliščin, na katerih temelji obstoj ponovitvene nevarnosti, s tem pa te okoliščine ocenjuje drugače kot sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Kot rečeno, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Končno vložnik v zahtevi izpodbija tudi sorazmernost pripora z navajanjem, da je sodišče zmotno presodilo, da je pripor edini ukrep, ki pride v poštev. Glede na opis očitanega kaznivega dejanja naj bi osumljenec v obdobju več mesecev le dvakrat nesel vrečko od enega vozila do drugega. Osumljenec prepovedane droge ni preprodajal, ni se dogovarjal za njen nakup, preprodaje tudi ni organiziral. Zato vložnik meni, da pripor ni sorazmeren ukrep, kot je to zmotno zaključilo sodišče.

10Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu dovolj določno obrazložilo, da osumljeni J. S. ni zgolj dvakrat nesel vrečke s prepovedano drogo iz enega vozila v drugo, temveč je deloval kot član hudodelske združbe. Ob takem očitku pa je sodišče v fazi odreditve pripora utemeljeno presodilo, da je pripor sorazmeren ukrep za preprečitev nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Tudi sicer vložnik v tem delu zahteve s podajanjem lastne ocene o manjši vlogi osumljenega S. nasprotuje dejanskim ugotovitvam izpodbijanega pravnomočnega sklepa (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika osumljenega J. S. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12Če bo za osumljenega J. S. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora (četrti odstavek 420. člena ZKP) po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

Op. št. (1): Tako je Vrhovno sodišče obrazložilo že v več sodbah, na primer I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006.