UPRS sodba I U 264/2013

Tožba se zavrne.

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnikoma naložil, da morata takoj po njeni vročitvi ustaviti gradnjo tam opisanega objekta na zemljišču parc. št. *99/3 in 743/2 k.o. ..., ki je zgrajen brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka) in ta objekt v roku šestih mesecev po vročitvi odločbe na svoje stroške odstraniti (2. točka), sicer bo pričet postopek izvršbe s prisilitvijo z denarnim kaznovanjem (3. točka) oziroma postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljen po drugih osebah (4. točka). Za navedeni objekt so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 5. točka), odločeno pa je bilo še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so bili obstoj objekta in njegove značilnosti ugotovljeni na inšpekcijskem ogledu, tožnica A.A. pa je kot inšpekcijska zavezanka in pooblaščenka tožnika B.A. na zaslišanju izjavila, da sta tožnika edina investitorja tega objekta, da nista pridobila gradbenega dovoljenja, da sta z gradnjo pričela v letu 2007 ter da je na mestu, kjer stoji obravnavani objekt, prej stal star, dotrajan objekt, potreben obnove. Ta objekt je bil v času gradnje obravnavanega objekta v celoti porušen. Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 3. člena ter 12.1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in ugotavlja, da gre pri obravnavanem objektu za nelegalno gradnjo, zaradi česar je bilo treba izreči ukrepe, ki jih za tak primer predpisuje ZGO-1.

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v obrazložitvi pa med drugim navaja, da to, da je na mestu obravnavanega objekta že 90 let stal drug objekt, še ne pomeni, da sta tožnika na prej obstoječem objektu opravila zgolj redna in investicijska vzdrževalna dela. Glede na njune navedbe in dokumentacijo v upravnem spisu meni, da gre za poseg v konstrukcijo objekta, spreminja pa se tudi njegova namembnost in zunanji videz, zaradi česar gre za rekonstrukcijo, za katero bi tožnika prav tako morala pridobiti gradbeno dovoljenje. V zvezi s pritožbenimi navedbami o nepravilni ugotovitvi dimenzij objekta navaja, da te dimenzije v nobenem primeru niso take, da bi bilo objekt mogoče uvrstiti med objekte, za gradnjo katerih ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da toženka ni v zadostni meri upoštevala okoliščine, da je bil objekt zgrajen že pred 90 leti, torej precej pred letom 1967, kar je bilo v postopku dokazano s predložitvijo aero posnetka. Tudi drugostopenjski organ je ugotovil, da gre za rekonstrukcijo, saj so ohranjene arhitektonske in urbanistične kvalitete dosedanjega objekta, tožnika pa sta v postopku legalizacije. Menita, da gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker je objekt na tem mestu stal, ni bil porušen in ne gre za novozgrajeni objekt, zato gre za napačno uporabo materialnega prava. Tožnikoma se nalaga obveznost rušenja že obstoječega objekta, kar ni skladno z določbami ZGO-1, zato sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v novo odločanje.

Tožba ni utemeljena.

Kot pravilno navaja toženka, po točki 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja (…), za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, izvaja oziroma je izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 so take gradnje gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta.

Za obravnavo predmetnega objekta kot nelegalne gradnje zato ni pomembno, ali je do njegovega trenutnega stanja pripeljala novogradnja ali rekonstrukcija. V obeh primerih je namreč potrebno gradbeno dovoljenje, med strankama pa ni sporno, da ga tožnika nista pridobila.

Kot v tožbi, sta tožnika sta tudi že v pritožbi navajala posege v ostrešje, stebre in betonsko ploščo obravnavanega objekta oziroma njihovo zamenjavo. Pri tem sicer nista pojasnila, zakaj so te navedbe drugačne od navedb na zaslišanju v prvostopenjskem postopku, da sta prejšnji objekt v celoti odstranila, drugostopenjski organ pa je tem pritožbenim navedbam nekritično sledil. Vendar pa po presoji sodišča s temi navedbami ni mogoče utemeljiti tožbenega stališča o nezakonitosti izpodbijane odločbe.

Tudi te navedbe namreč opisujejo radikalen poseg v konstrukcijske elemente objekta. Prav poseg v konstrukcijske elemente pa je ena izmed temeljnih razlik med rekonstrukcijo objekta (7.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), ki zajema tudi take posege, in rednim oziroma investicijskim vzdrževanjem (10.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), ki ga zatrjujeta tožnika, in posege v konstrukcijo izrecno izključuje. Toženka je torej ravnala pravilno, ko je predmetno gradnjo obravnavala kot gradnjo, za katero je v vsakem primeru potrebno gradbeno dovoljenje. Ker tožnika gradbenega dovoljenja nista pridobila, gre po prej navedeni točki 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 za nelegalno gradnjo.

V obravnavani zadevi je razlika med novogradnjo in rekonstrukcijo brezpredmetna tudi s stališča izrečenega inšpekcijskega ukrepa. ZGO-1 namreč v 152. členu v obeh primerih predpisuje enake ukrepe, ustavitev gradnje in odstranitev že zgrajenega objekta ali dela objekta. Odstranitev konstrukcijskih elementov, poseg v katere oziroma zamenjava katerih med strankama ni sporna, torej ostrešja, stebrov in plošče, pa po vsebini očitno pomeni odstranitev objekta.

Glede na povedano je brezpredmetno tudi sklicevanje tožnikov na dejstvo, da je bil objekt na istem mestu zgrajen že pred 90 leti. S tem se namreč posredno sklicujeta na 1. točko prvega odstavka 197. člena ZGO-1, po kateri se neglede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 (…). Predmet tega postopka pa ni gradnja oziroma dela, izvedena pred navedenim datumom, temveč po njem, po navedbi tožnikov od leta 2007 dalje.

Med strankama ni spora o tem, na kateri objekt se nanaša izpodbijana odločba, kot je pravilno navedla že toženka, pa tudi morebitne drugačne izmere tega objekta ne morejo pripeljati do njegove obravnave kot objekta, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje. Morebitna napaka v navedbi dimenzij objekta v okviru njegovega opisa v izreku izpodbijane odločbe zato tudi po presoji sodišča ne more pripeljati do nezakonitosti izpodbijane odločbe.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da so tožbene navedbe neutemeljene oziroma da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo. Ker stranke niso predlagale novih dejstev ali dokazov, ki bi jih bilo mogoče upoštevati v upravnem sporu, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.