VSM sodba I Cpg 384/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da glasi:

„Razveljavijo se učinki poroštvene pogodbe št. 286, ki sta jo dne 9. 8. 2010 sklenili tožeča in tožena stranka in na podlagi katere je tožeča stranka pridobila terjatev do tožene stranke v znesku 151.310,42 EUR.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po primarni tožbi, s katerim je tožeča stranka po tožbi in tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) zahtevala ugotovitev obstoja v stečajnem postopku prerekane terjatve (točka I in II izreka), ugodilo pa je zahtevku po nasprotni tožbi z odločitvijo, da se razveljavi poroštvena pogodba št. 286, ki sta jo sklenili dne 9. 8. 2010 pravdni stranki (v nadaljevanju poroštvena pogodba) in na podlagi katere je tožeča stranka pridobila terjatev do tožene stranke po tožbi in tožeče stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) v znesku 151.310,42 EUR (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 7.106,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo, podrejeno pa za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo priznati terjatev tožeče stranke vsaj kot navadno, ker da terjatev iz poroštvene pogodbe ni zavarovana ampak navadna terjatev. Po stališču pritožbe nikakor ne drži, da sta v danem primeru bila izpolnjena tako subjektivni kot objektivni pogoj izpodbojnosti. Tožeča stranka meni, da s terjatvijo iz poroštvene pogodbe tožeča stranka ni pridobila ugodnejših pogojev za plačilo svoje terjatve pred ostalimi upniki, še posebej pa se ni zmanjšala čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika. Plačilo iz poroštvene pogodbe bo tožeča stranka namreč iz stečajne mase uveljavljala le, v kolikor ne bo prejela plačila s strani glavnega dolžnika. Če bo terjatev s strani slednjega poplačana, se stečajna masa tožene stranke sploh ne bo zmanjšala, s čemer tudi drugi upniki ne bodo prejeli plačila svojih terjatev v manjšem deležu kot bi v primeru plačila tožeči stranki. Tožeča stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev ali izpolnitev majhne vrednosti, izpodbojno, ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Tožeča stranka je na podlagi notarskega sporazuma glavnemu dolžniku izplačala celotni znesek kredita, s čemer je izpolnila svoj del obveznosti. Tožeča stranka izpodbija tudi zaključke sodišča prve stopnje o njenem vedenju, da je bila tožena stranka takrat, ko je bilo izpodbojno dejanje v njeno korist opravljeno, insolventna. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev glede zahtevka po tožbi, presoja odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi pa je ob pravilni uporabi materialnega prava terjala spremembo prvostopne odločitve v smeri pravilnega oblikovanja sodbenega izreka, ki pa na pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku ni vplivala. Preizkus izpodbijane sodbe pa tudi ni pokazal uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave, ko tožeča stranka, ki je sicer uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tovrstnih kršitev ni obrazloženo grajala.

6V obravnavani zadevi tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja ugotovitev obstoja v stečajnem postopku nad toženo stranko prerekane terjatve. Stečajni upravitelj je terjatev iz naslova poroštvene pogodbe št. 286 z dne 9. 8. 2010, s katero je tožena stranka prevzela poroštvo za Steklarstvo MZ s.p., prerekal z obrazložitvijo, da gre za izpodbojno dejanje. Tožena stranka je uveljavila upravičenje, ki ji ga daje četrti odstavek 275. člena ZFPPIPP in z ugovorom izpodbojnosti, ki ga je oblikovala z nasprotnim tožbenim zahtevkom, nasprotovala tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

7Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je glede na podani ugovor izpodbojnosti pri sklenitvi poroštvene pogodbe podana tako objektivna kot subjektivna predpostavka izpodbijanja, pri čemer subjektivna niti ne bi bila potrebna, ker je tožeča stranka prejela zavarovanje svoje terjatve, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev. Ugotovitev utemeljenosti ugovora izpodbojnosti je sodišču prve stopnje dala podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke.

8Pritožbene navedbe, da so razlogi prvostopnega sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe neutemeljeni in niso v skladu z določbami ZFPPIPP, ne omogočajo pritožbenega preizkusa, saj tožeča stranka ne obrazloži, kateri razlogi izpodbijane sodbe so neutemeljeni in tudi ne, s katerimi določbami ZFPPIPP so v nasprotju.

9Tudi ni razumeti pritožbenega zavzemanja, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati terjatev tožeče stranke vsaj kot navadno. Posledica uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka je namreč razveljavitev učinkov pravnega dejanja, iz katerega tožeča stranka uveljavlja ugotovitev obstoja terjatve. Razveljavitev učinkov obravnavane poroštvene pogodbe pa za tožečo stranko pomeni izgubo vseh upravičenj, ki bi jih sicer kot upnica v razmerju do tožene stranke kot poroka in plačnika lahko uveljavila.

10Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti. Tega je tožeča stranka zatrjevala z obrazložitvijo, da se je zaradi prevzema poroštva nedvomno zmanjšala čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika, saj je zaradi prevzema poroštva nastala dodatna obveznost stečajnega dolžnika, zaradi katere se bodo drugi upniki poplačali v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. V skladu s tretjim odstavkom 10. člena ZFPPIPP je čista vrednost premoženja opredeljena kot razlika med vrednostjo premoženja in višino obveznosti. Obveznosti posamezne osebe predstavljajo vse njene obligacijske in druge denarne in nedenarne obveznosti do njenih upnikov. Izpodbojno je tisto dejanje stečajnega dolžnika, ki se negativno odraža na njegovem premoženju. Za to izpodbijano pravno dejanje stečajnega dolžnika s posledico prevzema poroštvene obveznosti predstavlja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja v smislu tretjega odstavka 10. člena ZFPPIPP.

11Učinka zmanjšanja vrednosti premoženja ne more spremeniti zatrjevanje tožeče stranke, da bo plačilo iz stečajne mase uveljavljala le v primeru, če ne bo prejela poplačila s strani glavnega dolžnika. Dejstvo je namreč, da se je tožena stranka z zadevno poroštveno pogodbo zavezala kot porok in plačnik, ter torej ne gre za subsidiarno poroštvo. Hkrati pa ni zanemarljivo, da je obveznost, v zavarovanje katere je bila poroštvena pogodba sklenjena, zapadla v plačilo že 1. 8. 2011, tožeča stranka pa od glavnega dolžnika očitno še ni bila poplačana. Pri tem je opozoriti tudi na zakonsko dikcijo prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, po kateri je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo terjatve v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Prevzem poroštvene obveznosti, s katero se je tožena stranka zavezala ne samo kot porok temveč tudi kot plačnik, pomeni zmanjšanje čiste vrednosti premoženja tožene stranke, zaradi katere drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Zato dejstvo, da tožeča stranka plačila iz poroštvene pogodbe zoper toženo stranko (še) ni uveljavila, ni relevantno.

12Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da gre pri zadevni poroštveni pogodbi za izpodbijanje neodplačnega dejanja v smislu drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, saj se je tožena stranka zavezala kot porok in plačnik terjatve v korist tožeče stranke, slednja pa v korist tožene stranke ni bila dolžna opraviti nasprotne izpolnitve. Izplačilo zneska kredita, zavarovanega z zadevno poroštveno pogodbo, posojilojemalcu iz kreditne pogodbe, torej v korist tretje osebe, izpodbijanemu pravnemu dejanju ne jemlje značaja neodplačnega razpolaganja oziroma dejanja, v zvezi s katerim tožeča stranka ni bila dolžna opraviti nasprotne izpolnitve.

13Posebnost izpodbijanja tovrstnih pravnih dejanj je, da se subjektivni element izpodbojnosti ne zahteva (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). To pomeni, da ni treba, da bi tisti, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, vedel (bil seznanjen s pravnim dejstvom), da je dolžnik v času, ko je bilo dejanje opravljeno, že bil insolventen. Zato so v tem pogledu nerelevantne pritožbene navedbe v smeri zatrjevanja, da tožeča stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti za insolventnost tožene stranke.

14Z zahtevkom na izpodbijanje pravnega dejanja je tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 275. člena ZFPPIPP upravičena zahtevati le razveljavitev učinkov izpodbijanega dejanja, ne pa njegove razveljavitve, zato je sodišče druge stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava sodbeni izrek pravilno oblikovalo v skladu z materialnopravnimi zahtevami iz prvega odstavka 275. člena ZFPPIPP, v presežku pa je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da se ugovor izpodbojnosti v skladu s četrtim odstavkom 275. člena ZFPPIPP, kot je bil postavljen tudi v obravnavani zadevi, pravilno uveljavlja z oblikovanim in dajatvenim zahtevkom v okviru postopka, v katerem se uveljavlja ugotovitev ali izpolnitev terjatve, pridobljene z izpodbojnim dejanjem in ne kot nasprotni tožbeni zahtevek s samostojno tožbo, vendar pa dejstvo, da je tožena stranka ugovor izpodbojnosti uveljavljala v procesni obliki samostojne (nasprotne) tožbe, ni vplivalo na pravilnost sprejete odločitve.

15Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo vsa, za presojo relevantna dejstva, in odločitev sprejelo s pravilno uporabo materialnega prava, razen glede oblikovanja zahtevka v zvezi z nasprotno tožbo, zato je sodišče druge stopnje izrek sodbe v odločitvi o nasprotni tožbi oblikovalo v skladu z materialnopravnimi zahtevami določbe prvega odstavka 275. člena ZFPPIPP, ter v tem delu v okviru pravilne uporabe materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Delno spremenjena odločitev ni imela vpliva na stroškovno odločitev prvostopnega sodišča, zato ni bilo potrebe, da bi sodišče druge stopnje vanjo posegalo.

17Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, in tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP).