VSK Sklep Cpg 185/2017

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Ugovoru tožeče stranke zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kopru Pg 26/2017, z dne 19. 6. 2017, se ugodi in se plačilni nalog razveljavi v znesku, ki presega 2.564,00 EUR, tako da se tožeči stranki nalaga, da v roku 15 dni od prejetja tega sklepa plača sodno takso za pritožbo zoper sodbo v višini 2.564,00 EUR."

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog, ki ga je izdalo za plačilo sodne takse (v višini 6.381,00 EUR) za pritožbo zoper sodbo, z dne 25.4.2017.

2Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka. Izpostavila je, da se je pritožila zoper sodbo zgolj zoper točko I.2, podrejeno I.3 in podrejeno I.4 ter IV. točko izreka sodbe¹, v preostalem delu, pa je bila sodba že pravnomočna. V petem odstavku 18. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo vzame le vrednost izpodbijanega dela, katera znaša 40.001,00 EUR, vsi ostali zahtevki pa so bili postavljeni podrejeno ali alternativno, zato od njih ni mogoče odmeriti celotne sodne takse od polne vrednosti predmeta. ZST-1 namreč že ob vložitvi tožbe določa, da se podrejeni ali alternativni zahtevki v istem postopku ne seštevajo, kot je to določeno v 20. členu ZST-1. Tudi sicer se plačilnega naloga ne da preizkusiti, saj tožeča stranka ne more ugotoviti, na kakšen način je sodišče odmerilo takso ravno na znesek 6.381,00 EUR.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožnikova graja, da se plačilnega naloga ne da preizkusiti, je sicer neutemeljena, saj je v skladu s prvim odstavkom 34. člena ZST-1 v plačilnem nalogu vsebovana poleg drugih podatkov le višina dolžne sodne takse in pravna podlaga za njeno odmero. Obrazložitev o tem, kako je sodišče višino sodne takse tudi izračunalo, pa je sodišče dolžno dati le, če taksni zavezanec ocenjuje, da je sodno takso napačno odmerilo, in zato zoper tak nalog vloži v skladu s 34.a členom ZST-1 ugovor.

5Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko opozarja, da je bilo o delu zahtevkov tožeče stranke delno že pravnomočno odločeno, saj je prvostopenjsko sodišče pri odmeri sodne takse v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo, da je tožeča stranka izpodbijala le odločitve iz točko I.2., točke I.3. ("podrejeno") in točke I.4. ("podrejeno") izreka sodbe, kot je to razvidno iz 2. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

6Pritožba pa je utemeljena v delu, ko graja način, kako je prvostopenjsko sodišče odmerilo sodno takso, torej kako je pri odmeri uporabilo pravilo iz 20. člena ZST-1, pa tudi glede višine same odmere takse za podrejena zahtevka.

7Zakonodajalec je v tretjem odstavku 18. člena ZST-1 določil izjemo pri odmeri sodne takse za podrejene zahtevke, in sicer se za te zahtevke ne plača polna sodna taksa, kot je sicer glede na vrednost predmeta predpisano za zahtevek², ampak se plača le tretjina predpisane takse. Prvostopenjsko sodišče te določbe pri izpodbijani odmeri sodne takse ni upoštevalo, ampak jo je tudi za podrejene zahtevke odmerilo v celotni predpisani višini.

8Ker tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo izpodbija odločitev o treh zahtevkih, je bilo pri odmere sodne takse potrebno uporabiti določbo 20. člena ZST-1, v skladu s katero se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen, če zakon ne določa drugače. Odmera sodne takse v primeru, ko gre za več zahtevkov, se torej opravi tako, da sodišče vrednosti vseh treh zahtevkov sešteje in od tako pridobljenega seštevka nato odmeri sodno takso. Ker pa sta v obravnavanem primeru zadnja dva zahtevka, na katera se nanaša tožničina pritožba zoper sodbo, uveljavljena podrejeno, in ker zanju velja drugačen količnik za odmero sodne takse od tistega, ki velja za primarni zahtevek³, bi moralo prvostopenjsko sodišče določbo 20. člena ZST-1 uporabiti tako, da bi seštelo le tiste dve vrednosti spornega predmeta, za katere velja enaka odmera sodne takse, torej vrednosti obeh podrejenih zahtevkov.

9Tožeča stranka izpodbija sodbo: v točki I.2, kjer je sodišče odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, kjer vrednost predmeta znaša 40.001,00 EUR; v točki I.3., kjer je sodišče odločilo o podrejenem zahtevku, in kjer vrednost predmeta znaša 60.000,00 EUR, ter v točki I.4, kjer vrednost podrejenega tožbenega zahtevka znaša 269.942,57 EUR. Ob pravilni uporabi 20. člena ZST-1 in upoštevajoč določbo tretjega odstavka 18. člena ZST-1 je tako tožeča stranka dolžna plačati naslednjo sodno takso za pritožbo: - za pritožbo zoper primarni tožbeni zahtevek v višini 939,00 EUR (sodna taksa od vrednosti 40.001,00 EUR, obračunana s količnikom 3,0 po tarifni številki 1121); - za pritožbo zoper podrejena zahtevka pa je dolžna plačati sodno takso v višini tretjine takse, ki bi jo bila dolžna plačati po tarifni številki 1121, torej s količnikom 1, in sicer od seštevka obeh vrednosti spornih predmetov (60.000,00 EUR in 269.942,57 EUR), torej od vrednosti spornega predmeta 329.942,57 EUR, kar znaša 1.625,00 EUR. Tožeča stranka je torej za pritožbo zoper sodbo, z dne 25.4.2017, dolžna plačati 2.564,00 EUR sodne takse, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), tako da je ugovoru tožeče stranke zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kopru Pg 26/2017, z dne 19.6.2017, ugodilo in zato plačilni nalog razveljavilo v znesku, ki je presegal 2.564,00 EUR taksne obveznosti tožeče stranke. Slednja jo je dolžna plačati v petnajstih dneh od prejetja tega sklepa.

¹ odločitev o pravdnih stroških
² torej za zahtevek, postavljen kot primarni zahtevek
³ glej predhodno točko te obrazložitve