VSM sodba I Cp 1246/2010

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti glasi:
„Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati:
- prvotožnici 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 dalje do plačila,
- drugotožnici 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 dalje do plačila,
- tretjetožniku 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 dalje do plačila
- ter jim povrniti pravdne stroške v znesku 2.309k,91 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.
V presežku se zavrnejo tožbeni zahtevki tožnikov glede glavnice in zakonskih zamudnih obresti od glavnice ter plačila stroškov.“

II. V presežku se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu izpodbijanega obsodilnega dela potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožniki so dolžni toženki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 110,15 (sto deset 15/100) EUR.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožnikom plačati odškodnino, in sicer vsakemu v znesku 6.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 dalje do plačila, ter jim povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.738,43 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek prvotožnice ter presežek vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od tožbenih zahtevkov tožnikov in presežek vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov, zavrnilo.

2Zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe se pravočasno pritožuje toženka, ki kljub navedbi, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodbo sodišča prve stopnje smiselno izpodbija iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje namreč očita, da je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo in ni sledilo ugovoru zastaranja odškodninske terjatve, nepravilno pa je odločilo tudi o teku zamudnih obresti in o stroških postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti o materialnem ugovoru zastaranja in posledično tožbene zahtevke tožnikov zavrniti, saj je toženka vsa dejstva, ki so za presojo ugovora bila odločilna, podala pravočasno, v skladu z določbo 286. člena ZPP. Podrejeno izpodbija tožnikom prisojeno odškodnino po višini. Ocenjuje, da je, glede na ugotovljeno jakost hrupa, čas izpostavljenosti hrupu, oddaljenost hiše od sporne ceste ter predvsem upoštevaje višino v podobnih primerih prisojene odškodnine (pri tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009 in odločitev Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni v zadevi P 68/2006) tožnikom odmerjena previsoka odškodnina. Sodišče prve stopnje je tožnikom neutemeljeno od celotnega, posameznemu tožniku prisojenega zneska priznalo zakonske zamudne obresti od 11. 1. 2007 (predpravdnega zahtevka), kljub temu, da so tožniki šele s pripravljalno vlogo z dne 27. 5. 2008 tožbeni zahtevek zvišali, in sicer prvotožnica iz prvotno zahtevanih 6.259,40 EUR na 8.000,00 EUR, drugo in tretjetožnika pa iz 5.842,10 EUR na 6.800,00 EUR. Toženka izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje tožnikom neupravičeno priznalo trikrat po 400 točk (namesto le enkrat 400 točk) za vložitev tožbe, čeprav z njimi člani iste družine, ki so živeli v enakih okoliščinah zahtevajo plačilo odškodnine na isti pravni podlagi, razlika med njimi je le v subjektivnih okoliščinah glede trajanja izpostavljenosti hrupu. Neutemeljeno pa jim je po oceni toženke priznalo tudi določene nepotrebne pripravljalne vloge, pristop odvetnika tožnikov na narok za prvo glavno obravnavo pa bi moralo ovrednotiti po 3. točki tar. št. 20 Odvetniške tarife - OT. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke tožnikov zavrne in jim naloži v nerazdelno plačilo toženkine pravdne stroške. Podrejeno pa predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da prisojeno odškodnino ustrezni zniža in posledično tudi prisojene pravdne stroške. V primeru, da bi dosodilo odškodnino višjo od prvotno vtoževane (po tožbi), za presežen del odloči o zakonskih zamudnih obrestih od dneva zvišanja tožbenega zahtevka. Predlaga, da se toženkini pritožbeni stroški naložijo v nerazdelno plačilo tožnikom.

3Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Ker je toženka le pavšalno uveljavljala tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga v svojih pritožbenih navedbah ni konkretizirala, se je sodišče druge stopnje omejilo zgolj na preizkus obstoja po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (iz 1., 2., 3., 6., ., 11 točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pri tem je zaključilo, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno in popolnoma razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, vendar pa je zmotno uporabilo določbe materialnega prava in tožnikom odmerilo previsoke odškodnine ter delno napačno odločilo o stroških pravdnega postopka.

6Ugovor sukcesivnega zastaranja in posledično zavrnitve tožbenega zahtevka, ki ga je v pritožbi ponovno podala toženka, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno sledilo ugovoru toženke, ki ga je ta podala 29. 6. 2007, s katerim je ugovarjala, da tovrstni zahtevki zastarajo v roku 3 let in zato tožniki ne morejo biti upravičeno do odškodnine za celotno obdobje 5 let pred vložitvijo tožbe, kakor so bili oblikovani njihovi tožbeni zahtevki. Toženkinega ugovora sukcesivnega zastaranja pa zaradi ocene, da je toženka odločilna dejstva za obravnavo ugovora navedla prepozno, torej v nasprotju z določbo 286. člena ZPP, ni obravnavalo. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor in uveljavljanje samega ugovora ni omejeno z določbo 286. člena ZPP. Vendar pa je potrebno dejstva, ki so v konkretnem primeru relevantna za presojo tovrstnega ugovora navesti pravočasno torej v skladu s 286. členom ZPP. Toženka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2007 zgolj na kratko navedla teoretično stališče, da rok za zastaranje sukcesivno nastajajoče škode začne teči, ko zve oškodovanec za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja ter da je pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Nato je toženka v pripravljalni vlogi z dne 15. 4. 2008 zgolj pavšalno navedla, da vztraja pri ugovoru zastaranja za bodočo škodo in za zamudne obresti. V nobenih od teh vlog toženka ni podala dejstev o tem, na čem v konkretnem primeru temelji njen ugovor, torej zakaj ocenjuje, da so tožniki prepozni z uveljavljanjem prve sukcesivno nastale škode in posledično vseh ostalih, kdaj so po njeni oceni izvedeli za nastanek (bodoče) škode in povzročitelja. Ker je toženka tovrstne navedbe podala šele v pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2010, kjer je navedla vsa dejstva, potrebna za obravnavo ugovora sukcesivnega zastaranja in ne predstavljajo le konkretizacije predhodno podanih dejstev v tej smeri, ker takšna dejstva prej sploh niso bila podana, jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot prepozne in podane v nasprotju z določbo 286. člena ZPP, zaradi česar je tovrstni ugovora zastaranja pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče druge stopnje pa ob tem še dodaja, da tudi v kolikor bi dejstva potrebna za uspešno uveljavljanje ugovora sukcesivnega zastaranja bila podana pravočasno, ugovor ne bi bil utemeljen. Iz pravdnega spisa namreč izhaja, da so tožniki v vsakem primeru najprej šele na podlagi Analize hrupa in zaščite proti hrupu, ki jo je novembra 2005 za toženo stranko izdelal zavod za zdravstveno varstvo Maribor, Inštitut za varstvo okolja (priloga A2), bili seznanjeni z dejstvom, da emisije zaradi povečanega prometa presegajo običajno mejo (1), zaradi česar je škoda, ki ob tem nastaja protipravna, kar jim daje podlago za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, tožbe pa so tožniki vložili znotraj triletnega roka, in sicer: prvotožnica in drugotožnica dne 13. 2. 2007, tretjetožnik pa dne 16. 2. 2007.

7Sodišče prve stopnje je tožnikom prisodilo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja. Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavna pravica, urejena v 72. členu Ustave RS. Zakonsko ureditev odškodninske odgovornosti zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja predstavlja določba tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki opredeljuje mejo med pravno priznano in nepriznano škodo, in sicer, da je mogoče v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Osrednja določba za odločanje o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, ki tudi primeroma določa oblike nepremoženjske škode pa je 179. člen OZ.

8Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje v zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje. Iz tovrstnih ugotovitev izhaja, da se je cesta G1, ob kateri živijo tožniki, uvrščala med izredno hrupne ceste odseke. Cesta je bila obremenjena z izredno visokim deležem cestnega prometa in iz leta v leto naraščajočim tovornim prometom. Stanovanjska hiša, v kateri prebivajo tožniki, je od te ceste oddaljena slabih 8 m. V upoštevnem obdobju od začetka leta 2004 in v letu 2005 so bile presežene kritične vrednosti dnevnega in nočnega hrupa, v letih 2006 do 2008 pa so bile precej presežene že kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč ter nočnega hrupa. Promet je bil med tednom izrazit 24 ur na dan, v nekoliko manjši meri le ob vikendih, praznikih in dela prostih dnevih, zaradi Odredbe o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji.

9Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine tožnikom spredaj navedene okoliščine pravilno upoštevalo, vendar pa je v preveliki meri upoštevalo osebne okoliščine tožnikov, hkrati pa v premajhni meri v podobnih primerih prisojene odškodnine, zato je utemeljena pritožbena graja v zvezi s previsoko odmerjenimi odškodninami tožnikom. Tožniki zahtevajo odškodnino za obdobje 4 let in 8 mesecev (od začetka februarja 2004 do 30. 10. 2008). Prvotožnica je bila upokojenka, ki je bila nepokretna oseba tudi ves čas priklenjena na posteljo, zaradi česar je bila emisijam izpostavljena podnevi in ponoči in jih je, kot vsak bolan človek še težje prenašala. Kljub temu, da sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožbenimi navedbami toženke, da se prvotožnica dogajanja okoli sebe sploh ni zaznala, kar izpeljuje iz njene izpovedbe, ko ni vedela natančno povedati v katerem obdobju jo je hrup motil, pa je sodišče prve stopnje pri odmeri primerne odškodnine prvotožnici pretirano upoštevalo osebne okoliščine prvotožnice. Ob upoštevanju časa trajanja izpostavljenosti, ki je trajala 56 mesecev, dan in noč in sodne prakse v podobnim primerih, sodišče druge stopnje ocenjuje, da pravična denarna odškodnina za škodo, ki jo je utrpela prvotožnica znaša 5.000,00 EUR (namesto 6.800,00 EUR). Drugotožnica in tretjetožnik zaradi obveznosti, ki sta jih imela, nista bila ves čas izpostavljena emisijam zaradi povečanega prometa, ampak le v popoldanskem in nočnem času. Oba sta povedala, da je bilo doma hrupno, da so se morali med seboj zelo glasno pogovarjati, da so zelo naglas poslušali radio in gledali televizijo. Drugotožnica je še povedala, da vse njihove spalnice mejijo na to cesto in da zaradi prekomernega prometa niso mogli uporabljati svoje terase ter da so bili napeti in pod stresom, med seboj pa so se odtujili. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da drugotožnici, ki je bila dnevno odsotna z doma 5 do 6 ur, posledice v obliki rahlega spanca pa čuti še sedaj, ob pravilnem upoštevanju kriterijev iz 179. člena OZ pripada odškodnina v znesku 4.500,00 EUR (namesto 6.800,00 EUR). Tretjetožnik, ki je bil zaradi šolskih obveznosti dnevno odsoten od doma med 8. in 13. uro oziroma v času, ko je obiskoval gimnazijo med 7. in 15. uro, je za učenje zaradi hrupa potreboval več časa, posledice hrupa v obliki medsebojne odtujenosti čuti še danes. Tudi pri tretjetožniku je ob pravilnem upoštevanju osebnih okoliščin in tudi sodne prakse, odmerjeno odškodnino treba znižati iz 6.800,00 EUR na 4.500,00 EUR.

Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj subjektivni kriterij, po katerem so relevantne individualne značilnosti vsakega konkretnega primera nepremoženjske škode, ne pa tudi objektivni kriterij odmere zadoščenja, ki se izraža v razponih denarnih odškodnin, ki jih sodišča priznavajo oškodovancem za primerljive nepremoženjske škode in tožnikom odmerjene denarne odškodnine odstopajo od odškodnin v podobnih zadevah (2), je sodišče druge stopnje tožnikom za nastalo nepremoženjsko škodo odmerilo pravične denarne odškodnine, in sicer: prvotožnici v znesku 5.000,00 EUR, drugotožnici in tretjetožniku pa vsakemu po 4.500,00 EUR.

10Toženka, ki v pritožbi izpodbija odločitev o teku zamudnih obresti od prisojenih odškodnin, pravilno opozarja na dejstvo, da so tožniki svoje tožbene zahtevke zvišali šele s pripravljalno vlogo z dne 27. 5. 2008, zaradi česar jim zamudne obresti od zneska, ki presega tožbene zahtevke pred njihovim zvišanjem, pripadajo šele od vložitve pripravljalne vloge, s katero so bili tožbeni zahtevki zvišani. Ker pa je sodišče druge stopnje znižalo tožnikom prisojene odškodnine, tako da le-te ne presegajo zneskov iz tožbenih zahtevkov pred njihovim zvišanjem, jim zanje pripadajo zakonske zamudne obresti od dne 11. 1. 2007 dalje do plačila. Navedeni datum pa predstavlja v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljen prvi dan zamude z izplačilom odškodnine na podlagi predpravdnega zahtevka, ki v pritožbi ni bil sporen.

11Sprememba odločitve o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitve o povrnitvi stroškov pravdnega postopka. O stroških postopka na prvi stopnji je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom istega zakona. Čeprav je pooblaščenec tožnikov vložil tri tožbe, je po prepričanju sodišča druge stopnje mogoče pravdne stroške kot potrebne priznati le v višini, kolikor bi znašali, če bi bila vložena le ena tožba, v kateri bi bili kumulirani vsi tožbeni zahtevki, ter že od začetka voden le en pravdni postopek. Sodišče prve stopnje je za prvi narok za glavno obravnavo, na katerem se je obravnavala glavna stvar in so se sprejemali dokazi, pravilno priznalo stroške na podlagi prve točke tar. št. 20 OT v višini 600 točk, zato je neutemeljena pritožbena graja, da bi moralo stroške odmeriti na podlagi tretje točke tar. št. 20. V zvezi s pritožbeno grajo tožnikom priznanih stroškov za 2., 4. in 7. pripravljalno vlogo, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje obema strankama enakovredno priznalo številne pripravljalne vloge in je tudi enakovredno manj obsežne pripravljalne vloge na strani obeh strank stroškovno obravnavalo kot dopise, zato sodišče druge stopnje ob tem, ko toženka v pritožbi sama priznava, da je tudi ona vložila številne pripravljalne vloge, ocenjuje, takšno odmero stroškov sodišča prve stopnje, kot pravilno in pošteno do obeh strank. Sodišče druge stopnje je pri odmeri stroškov upoštevalo, v postopku na prvi stopnji pravilno priznane posamezne stroške, pri čemer je tožeči stranki priznalo le 600 točk za vložitev tožbe, namesto 1200 točk (3 krat 400 točk).

V prvi fazi postopka, torej do zvišanja tožbenih zahtevkov s pripravljalno vlogo z dne 27. 5. 2008, je bil pravdni uspeh tožnikov 78,02 %, toženke pa 21,98 %. Priznani stroški tožnikov znašajo 3300 točk, k temu je prišteti pavšal za materialne stroške (43 točk), skupaj tako 3343 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) znaša 1.534,44 EUR, k temu je prišteti 306,89 EUR (20 % za zastopanje treh strank po 9. členu OT), 20 % DDV in stroške sodne takse za tožbo ter stroške izvedenskega mnenja, tako da stroški tožnikov v tej fazi postopka skupaj znašajo 2.753,70 EUR. Ob upoštevanju doseženega uspeha, znašajo stroški tožnikov v prvi fazi postopka 2.148,44 EUR. Po enakem načelu, kot je sodišče druge stopnje priznalo tožnikom le stroške ene tožbe, priznava toženki le stroške enega odgovora na tožbo in ene prve pripravljalne vloge, saj se odgovor na tožbo prvotožnice z odgovorom na tožbo drugotožnice in tretjetožnika (katera sta povsem enaka) razlikuje zgolj v navedbi zneska, enako velja za prve pripravljalne vloge. Tako je toženki v prvi fazi postopka priznati 600 točk za odgovor na tožbo, 600 točk za prvo pripravljalno vlogo, 600 točk za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo, 450 točk za drugo pripravljalno vlogo in 300 točk za tretjo glavno obravnavo ter pavšal za materialne stroške, kar skupno znaša 1.186,74 EUR. Ob upoštevanju doseženega uspeha, znašajo stroški tožnikov v prvi fazi postopka 2.148,44 EUR, stroški toženke pa 260,85 EUR.

Po zvišanju tožbenih zahtevkov je pravdni uspeh tožnikov 64,81 %, uspeh toženke pa 35,19 %. Sodišče druge stopnje je upoštevalo odmero stroškov, ki jo je za to fazo postopka opravilo sodišče prve stopnje, saj ocenjuje, da so bili sporni stroški pripravljalnih vlog, kot je že obrazloženo spredaj, priznani pravilno in pošteno do obeh strank. Upoštevaje odmero stroškov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, znašajo stroški tožnikov v tej fazi postopka 955,97 EUR, stroški toženke pa 560,49 EUR. Glede na dosežen pravdni uspeh so tožniki v tem delu opravičeni do povrnitve stroškov v znesku 619,59 EUR, toženka pa do 197,24 EUR. Po opravljenem delnem medsebojnem pobotu priznanih stroškov tožnikov in toženke v obeh fazah postopka, je toženka dolžna tožnikom povrniti 2.309,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

12Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Toženka je s pritožbo delno uspela in sicer je njen uspeh 31,37 % (od izpodbijanih 20.400,00 EUR je uspela doseči znižanje za 6.400,00 EUR). Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, OT in Zakona o sodnih taksah - ZST, toženki odmerilo naslednje potrebne stroške: za pritožbo 750 točk in 2 % pavšal za materialne stroške (13. člen OT). Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) in delnega uspeha toženkine pritožbe, so tožniki dolžni toženki povrniti 110,15 EUR stroškov pritožbenega postopka.

---.---

Op. št. (1) : Natančnejša analiza, iz katere izhaja, kako je obremenjenost po letih presegala običajno mejo (mejno oziroma celo kritično vrednost), pa je bila opravljena šele z izvedenskim mnenjem Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor, Inštituta za varstvo okolja januarja 2008, ki je bilo izdelano tekom tega pravdnega postopka.

Op. št. (2) : Zadeve II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 409/2009.