VSM sodba I Cp 362/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Prvo sodišče je z napadeno sodbo obsodilo toženo stranko na plačilo 3.782,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2008 do plačila in 112,64 EUR pravdnih stroškov s pripadki. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Iz obrazložitve prvostopne sodbe izhaja, da je ostala sporna le višina tožbenega zahtevka za vtoževano nepremoženjsko škodo in invalidnost iz sklenjenega življenjskega z nezgodnim zavarovanjem, v posledici zadobljenih telesnih poškodb v delovni nesreči 7. 8. 2006. Ugotovilo je obseg v tej nezgodi utrpelih telesnih poškodb tožnika (zlom spodnjega dela leve golenice, ki sega v sklep, ne pa tudi poškodbe levega kolena, ki je degenerativnega značaja), da ni podlage za dosojo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in da gre pri tožniku za 7,5 % invalidnosti, kar mu je bilo že plačano pred tožbo. Sicer pa je dosodilo tožniku za telesne bolečine 10.000,00 EUR, za strah 4.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 11.000,00 EUR, kar vse je zmanjšalo za valorizirano vrednost že pred tožbo kot akontacijo, delno plačane tovrstne odškodnine in v razliki tožniku še dosodilo.

3Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del prvostopne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da jo drugostopno sodišče v tem obsegu razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka vložila odgovor na tožbo izven enomesečnega prekluzivnega roka, zato bi moralo prvo sodišče v zadevi izdati zamudno sodbo. Posledično prepozno vloženemu odgovoru na tožbo, je toženka tudi prekludirana z vsemi zatrjevanji vključno s tistimi, da poškodba levega kolena ne izvira iz obravnavane delovne nesreče. Vztraja pri dokaznem predlogu na pritegnitev novega izvedenca iz specialističnega področja ortopedije oziroma travmatologije, ker da je izvedenec dr. N, ki je v zadevi podal izvedensko mnenje, pristranski, saj ščiti sebi podrejenega zdravnika dr. Š, ki je tožnika nevestno zdravil, saj ga po nesreči ni istočasno zdravil tudi zaradi poškodbe levega kolena. Zdravil ga je sprva le za skočni sklep, kasneje pa stanje levega kolena tožnika opredelil kot hudo degenerativno stanje, ki ni vzročno povezano z nezgodo. Pristranski pa je tudi dr. Š zato, ker je cenzor tožene stranke in je v tej vlogi v okviru predpravdnega odškodninskega zahtevka, pri tožniku ocenil le 7,5 % invalidnost zaradi posledic poškodbe levega skočnega sklepa, ne pa tudi levega kolena. Prvo sodišče pa je tudi prenizko dosodilo odškodnini za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ocenjuje še kot napačno prvostopno oceno, da pri tožniku ni podana materialna podlaga za dosojo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti v posledici poškodbe levega skočnega sklepa. Graja tudi stroškovni izrek, ker da je napačen pravdni uspeh, zaradi upoštevanja napačne sporne vrednosti, ki ni 47.970,00 EUR, temveč je 27.370,00 EUR.

4Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Ni utemeljena pritožbena navedba, da so v zadevi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožena stranka je pravočasno vložila odgovor na tožbo dne 8. 12. 2008, kot izhaja iz podatkov spisa. Tožba je bila tožeči stranki namreč vročena 12. 11. 2008. Zato se zavračajo temu sledeče pritožbene navedbe, da so vse navedbe tožene stranke prepozne. Pritožbene navedbe, da je izvedenec dr. N pristranski so v pritožbi popolnoma nove, zato jih ni mogoče upoštevati (člen 337/I Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

7Iz vsebine uveljavljanega pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka je razumeti, da se ta uveljavlja po prvem odstavku 339. člena ZPP, zaradi kršitve določb 254. člena ZPP, ker da bi prvo sodišče moralo ugoditi pravočasnemu dokaznemu predlogu tožeče stranke na pritegnitev novega izvedenca iz specialističnega področja ortopedije oziroma travmatologije, zaradi še vedno spornega dejstva, ali je tožnik v tej nesreči tudi utrpel poškodbo levega kolena. Ta pritožbena graja ni upoštevna, dolžnik namreč do konca glavne obravnave ni uveljavljal le-te kot to konkretno določajo določila člena 286b ZPP.

8Kolikor napada pritožba prenizko ugotovljen odstotek utrpele invalidnosti tožnika v posledici poškodbe levega skočnega sklepa (7,5 %), prav tako ne more biti uspešna, ker drugačnega odstotka te vrste invalidnosti tožeča stranka ni dokazala.

9Pravilna je prvostopna ugotovitev, temelječa na ugotovitvah izvedenskega mnenja, da je tožnikovo rahlo šepanje vzročno povezano le z degenerativno okvaro levega kolena. Zato tožeča stranka ne more biti uspešna s pritožbenim vztrajanjem, da je tožnik upravičen tudi do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

10Pritožbeno sodišče povzema kot pravilen na prvi stopnji ugotovljen obseg nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in kar je predmet pritožbene graje. Kot neutemeljene se zavračajo pritožbene trditve o prenizko dosojenih odškodninah za navedeni obliki škod. Pri dosoji zanju je prvo sodišče pravilno izhajalo iz standarda pravične denarne odškodnine po določilih člena 179 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in pravilno upoštevalo individualizacijo odškodnin ter sodno prakso glede dosoje odškodnin za istovrstne škode. Tako dosojeni odškodnini za telesne bolečine v znesku 10.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 11.000,00 EUR, nista prenizki.

11Pritožbena odločitev sloni na določilih člena 353 ZPP.

12Pravilen je prvostopni stroškovni izrek, saj bazira na pravilni sporni vrednosti, ki je bila ves čas postopka enaka. Protispisne so pritožbene navedbe, da je tožeča stranka skrčila tožbeni zahtevek za plačani del kot akontacijo.

13S pritožbo neuspešna tožeča stranka, nosi sama svoje pritožbene stroške (člen 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP).