VSL sodba in sklep I Cp 1487/2013

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranke je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.614,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe. S sodbo pa je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je ugotovilo, da je nična in zato brez pravnih učinkov Pogodba o zastavi nepremičnin zaradi zavarovanja denarnih terjatev – maksimalna hipoteka št. 79/2009, sklenjena dne 9.7.2009 med tretje toženo stranko B.C. d.d. ter drugo toženo stranko H.R. d.o.o. in četrto toženo stranko O. d.o.o., s katero je družba H.R. d.o.o. za zavarovanje terjatev tretje tožene stranke do četrte tožene stranke zastavila nepremičnino z ID znakom 000, parcela št. 1247/1 k.o. X. ter izrecno in brezpogojno dovolilo vknjižbo zastavne pravice pri parceli št. 1247/1 k.o. X do najvišjega zneska 3.000.000,00 EUR, v korist tretje tožene stranke. Ugotovilo, da je v knjižba zastavne pravice – maksimalne hipoteke v zavarovanje terjatev do najvišjega zneska 3.000.000,00 EUR, ID pravice ...8, vknjižene pri glavni nepremičnini z ID znakom 000, parcela št. k.o. X na podlagi Pogodbe o zastavi nepremičnin zaradi zavarovanja denarnih terjatev – maksimalna hipoteka št. 79/2009, sklenjene 9.7.2009 med tretjo toženo stranko B.C. d.d. ter drugo toženo stranko H.R. d.o.o. in četrto toženo stranko O d.o.o., s katero je druga tožena stranka H.R. d.o.o. za zavarovanje terjatev tretje tožene stranke do četrte tožene stranke zastavila nepremičnino z ID znakom 000, parcela št. 1247/1 k.o. X. do najvišjega zneska 3.000.000,00 EUR, v korist imetnika pravice tretje tožene stranke B.C. d.d., neveljavna in se pri nepremičnini parcela št. 1247 št. 1247/1 k.o. X. in izvedeni pravici, to je ID pravici ...8 vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov z izbrisom vknjižbe zastavne prafice – maksimalne hipoteke v zavarovanje terjatev do najvišjega zneska 3.000.000,00 EUR, v korist imetnika pravice tretje tožene stranke B.C. d.d., vknjižene pri glavni nepremičnini z ID znakom 000, parcela št. 1247/1 k.o. X . Nadalje je ugotovilo, da je nična zato brez pravnih učinkov Pogodba o nakupu nepremičnine, sklenjena dne 6.2.2009 med prvo toženo stranko L. d.d. ni drugo toženo H.R.d.o.o., s katero je prvotožena stranka prodala in drugotožena stranka kupila nepremičnino z ID znakom 000, parcela št. 1247/1 k.o. X , dvorišče v izmeri 815 m2, stanovanjska stavba, v izmeri 636 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 131 m2, za kupnino v višini 203.000,00 EUR in s katero je prva tožena stranka izrecno in brezpogojno dovolila vpis lastninske pravice pri nepremičnini z ID znakom 000, parcela št. 1247/1 k.o. X v korist druge tožene stranke. Ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice drugo tožene stranke H.R. d.o.o. vknjižene pri nepremičnini z ID znakom 000, parcela št. 1247/1 k.o. X , na podlagi Pogodba o nakupu nepremičnine, sklenjene dne 6.2.2009 med prvo toženo stranko L. d.d. in drugo toženo H.R. d.o.o., s katero je prvotožena stranka prodala in drugotožena stranka kupila nepremičnino z ID znakom 000, parcela št. 1247 k.o. X, dvorišče v izmeri 815 m2 stanovanjska stavba v izmeri 636 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 131 m2 za kupnino v višini 203.000,00 EUR in s katero je prva tožena stranka izrecno in brezpogojno dovolila vpis lastninske pravice pri parceli št. 1247/1 k.o. Y. v korist druge tožene stranke pod Dn. št. 5791/2009 neveljavna in se pri nepremičnini z ID znakom 000-2, parcela št. 1247/1 k.o. X , vzpostavi prejšnje zemljškoknjižno stanje vpisov z izbrisom vknjižbe lastninske pravice, vknjižene pod Dn. št. 579/2009 v korist imetnika pravice druge tožene stranke H.R. d.o.o.. V posledici take odločitve je vsem toženim strankam nerazdelno naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 3.699,90 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

S popravnim sklepom je sodišče popravilo izrek, ki ga je po pomoti izpustilo iz tožbenega zahtevka.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov vsaka posebej pritožujejo tožene stranke zoper popravni sklep pa četrtotožena stranka in v pritožbah predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi njihovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Prvotožena stranka navaja, da ne pristaja na tolmačenje 88. člena ZDen v skladu s katerim ima denacionalizacijski upravičenec pravico uveljavljati ničnost razpolaganja, ki je predmet denacionalizacije. To je v nasprotju z ZDen in njegovim namenom in bi omogočalo najrazličnejše zlorabe dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkov in omejilo svobodno razpolaganje lastnikov z premoženjem. Nadalje navaja, da obstajajo ovire za vračilo nepremičnine v naravi, vendar se o teh ugovorih sodišče ni izjasnilo. V nadaljevanju pritožbe prvotožena stranka navaja, da bodo tožene strnke utrpele krivice in se sprašujejo kdo jih bo popravil. Tožeča stranka ni dosegla začasne prepovedi razpolaganja na podlagi člena 68 ZDen. Nadalje očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do vprašanja dobrovernosti in načela zaupanja v zemljiško knjigo ter pravilnosti izpeljane privatizacije. Ponovno poudarja, da tožnica ne more dobiti nepremičnine v naravi.

Drugotožena stranka navaja, da tožnica nima pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti glede pogodbe o zastavi nepremičnin, saj tožnica ni pridobila pravice po vrnitvi nepremičnine v naravi, prav tako ne drži, da hipoteka preprečuje vrnitev v naravi. Drugotožena stranka je kupila sporno nepremičnino v zaupanju v zemljiško knjigo. Ker je bilo lastninsko preoblikovanje končano ni podlage za uporabo člena 88 ZDen, saj drugotožena stranka ni zavezanka za vrnitev nepremičnin. Drugotožena stranka je bila ob nakupu v dobri veri in je ne morejo zadevi posledice morebitnega nezakonitega lastninjenja. Odločitev sodišča je v nasprotju z načeli zemljiškega prava, saj onemogoča pravni promet. Nepravilna je tudi odločitev glede izbrisne tožbe, saj tožnica ne ve, ali bo sporno nepremičnino dobila vrnjeno v naravi in je nepravilno stališče, da člen 243 ZZK velja tudi za pričakovane stvarne pravice.

Tretjetožena v pritožbi opozarja na napotilo upravne enote z dne 12.1.2010, ki je tožečo stranko napotilo na pravdo za ničnost pogodbe, tožnica pa je to napotilo samovoljno razširila še na ostale tožeče stranke. Zahtevki tožnice so v tem delu brez legitimnega pravnega interesa in bi moralo sodišče prve stopnje tak zahtevek zavreči. SPOZ določa, da kdor v pravnem postopku ravna pošteno in se zanese na podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi ne sme trpeti škodljivih posledic, da je zastavitelj v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine, pridobi dobroverni upnik hipoteko na tej nepremičnini tudi takrat, ko je vknjižba lastninske pravice neveljavna. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ne obstajajo pogoji za vložitev izbrisne tožbe, saj tožnici niso bile kršene nobene pravice na nepremičnini. V skladu s členom 244 ZZK zahtevek za izbris vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam.

Četrtotožena stranka v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja dobrovernosti in načela zaupanja v zemljiško knjigo. Postopek lastninskega preoblikovanja prvotožene stranke je potekal v skladu z zakonom in bil izpeljan do konca. Nadalje opozarja, da ni šlo za špekulativne pravne osebe. Nadalje navaja, da tožnica nima pravnega interesa za vložitev tožbe v tistem delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti. Pogodba o zastavi nepremičnin zaradi zavarovanja denarnih terjatev. Sodišče tudi ni ugotavljalo dobrovernosti, saj četrtotožena ni navedla in tudi ni mogla vedeti, da je glede sporne nepremičnine v teku denacionalizacijski postopek. Sodišče je tudi napačno interpretiralo določbe člena 88 – 89 ZDen, saj bi moralo tehtati med citiranimi določbami ZDen in osnovnimi načeli zemljiškoknjižnega prava, to je načelo publicitete in zaupanja v zemljiško knjigo. Sodišče ne pojasni na podlagi katere sodne prakse je aktivno legitimiran za izbrisno tožbo tudi tisti, ki je prizadet v pričakovanju stvarne pravice, kar kaže na arbitrarno odločitev sodišča. Četrtotožena stranka tudi oporeka stranski intervenciji Slovenske odškodninske družbe, saj ni bistveno za stranskega intervenienta, kdo zmaga v tej pravdi, temveč kakšen bo izid denacionalizacijskega postopka.

V pritožbi zoper popravni sklep četrtotožena stranka navaja, da ne gre za očitano pisno napako in je zato popravek nedopusten, sodnih zmot, ki jih je napravilo sodišče ni mogoče odpravljati.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo ter predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožbe niso utemeljene.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz priloženih listin izhaja, da je tožnica denacionalizacijska upravičenka, ki je vložila zahtevo za denacionalizacijo pred uveljavitvijo ZDen in da je prvotožena stranka ves čas nasprotovala vračanju denacionalizacijskega premoženja in ni upoštevala izdane začasne odredbe, ki je bila kasneje sicer razveljavljena in da je bila izdana začasna odredba od 28.3.1995 dalje vpisana v sodni register in da je bila odločba o privatizaciji spornega kompleksa za prestrukturiranje in privatizacijo odpravljena, kar pomeni,

- da prvotožena stranka ni imela podlage za lastninjenje tega kompleksa in da je prvotožena stranka na spornih nepremičninah vpisala lastninsko pravico na podlagi člena 3 ZLNDL, kar pomeni, da vknjižba lastninske pravice nima pravnih posledic za stranke v postopku denacionalizacije (člen 8 ZLNDL),

- da je prvotožena stranka s kupoprodajno pogodbo 6.2.2009 sporno nepremičnino prodala prvotoženi stranki,

- da je drugotožena stranka s tretjo in četrtotoženo stranko 9.7.2009 sklenila pogodbo o zastavi nepremičnin zaradi zavarovanja denarne terjatve.

Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev na podlagi člena 88 ZDen materialnopravno pravilno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku. Po citiranem določilu z dnem uveljavitve ZDen v letu 1991 ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženja glede katerega obstaja dolžnost vrnitve. Namen predpisa je bil ustavitev prometa s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, zaradi zavarovanja položaja denacionalizacijskih upravičencev. Določba tako zajema vsako razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Določba govori o obstoju dolžnosti vrnitve, torej možnosti vrnitve ali obstajajo ovire za vračilo premoženja v naravi ni stvar pravdnega postopka, pač pa bo o tem odločal upravni organ v postopku denacionalizacije (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 331/2006). Vse okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba zlasti dobrovernost pogodbenikov in načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne vplivajo v ničemer na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje (glej že citirano odločbo in tudi odločbo istega sodišča II Ips 83/2010). Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, saj se lahko na ničnost sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Tožnica izkazuje pravni interes s tem, da v denacionalizacijskem postopku zahteva vrnitev spornih nepremičnin, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnin. Zato ustavno – sodna in sodna praksa rednih sodišč v takih primerih dosledno priznavata denacionalizacijskim upravičencem pravni interes za uveljavljanje ničnosti pravnega posla po členu 88 ZDen. Posledica ničnosti je vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in izbris zastavne pravice o čemer se je tudi že izrekla sodna praksa in se v izogib ponavljanja pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se sicer neutemeljeno sklicuje, da gre v konkretnem primeru za izbrisno tožbo po členu 243 ZZK-1 in v tem delu pritožbe utemeljeno opozarjajo na nepravilnost odločitve, vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj je vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in izbris zastavne pravice posledica ničnosti. Tožnica ni prikrajšana za zemljiškoknjižno pravico, poleg tega pa taka tožba ni dopustna zoper tistega, ki je v dobri veri (tretji odstavek člena 244 ZZK-1). Neutemeljena je končno trditev, da stranski intervenient nima pravnega interesa in je odločitev prvega sodišča napačna.

O pritožbi zoper popravni sklep:

Sodišče prve stopnje je očitno pisno napako, ko je po pomoti izpustilo del tožbenega zahtevka pravilno na podlagi člena 328 popravilo s popravnim sklepom. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje vsebinsko odločalo o stvari in da popravni sklep nima podlage v členu 318 ZPP.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo in sklep (člen 353 in 365/2 ZPP).

Tožnica je odgovorila na pritožbo in tožene stranke so ji dolžne povrniti pravdne stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem. Le-ti so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 166 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.