VSL sodba II Cp 2729/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 115297/2011 z dne 12. 8. 2011 v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka in da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 519,07 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti. Tožeča stranka ni izkazala višine zavarovalnine, ki jo vtožuje. Ni dokazala, da je znesek zavarovalnine izplačala upravičeno, saj niti iz predloženih dokazov niti iz obrazložitve sodišča ne izhaja, kaj vse naj bi obsegal ta znesek. Sodišče ne bi smelo upoštevati Splošne EURO Tarife nadomestil, provizij in stroškov P. (v nadaljevanju Tarifa), temveč bi moralo upoštevati Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki v 27a. členu določa, da stroški opomina ne smejo presegati stroškov izdelave in pošiljanja opomina, hkrati pa tudi ne višine zamudnih obresti. Opomini, ki jih je pošiljala zavarovanka tožeče stranke, zagotovo niso bili v skladu s tem določilom. Tožena stranka je ugovarjala, da opominov niti ni prejela, tožeča stranka pa ni izkazala, da je opomine sploh poslala, ampak so zgolj navedeni na izpiskih. Predložila je povratnici le za opomina z dne 31. 8. 2009 in 14. 9.2009, na katerih ni podpisa tožene stranke. Sodišče se do navedenega, razen pavšalno, sploh ni opredelilo. Tožena stranka je kot dokaz predlagala zaslišanje tožene stranke, ki ga sodišče ni izvedlo, ker je toženkino prebivališče neznano. Tožena stranka meni, da je kršena njena pravica do enakovrednega obravnavanja in izjavljanja, saj začasna zastopnica ni seznanjena z dejanskimi okoliščinami, ki so privedle do tega postopka. Te okoliščine osebno pozna le tožena stranka in bi o njih lahko izpovedovala le ona.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ni podana smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženki ni bila kršena pravica do enakovrednega obravnavanja in izjavljanja, kot trdi pritožba. Toženki je bila postavljena začasna zastopnica, ker njeno prebivališče ni bilo znano. Začasna zastopnica je bila z listinsko dokumentacijo, na kateri temelji odločitev sodbe, seznanjena, prisotna pa je bila tudi na glavni obravnavi. Sodišče toženke ni moglo zaslišati, ker ni bilo znano prebivališče toženke. Začasna zastopnica njenega naslova ni posredovala, tožeča stranka pa je povedala, da je detektiv, ki so ga najeli, da bi toženko poiskal, ugotovil, da sta z možem že leta 2009 odšla neznano kam, iz edinega prijavljenega naslova pa se je odjavila.

Sodba ima zadostne razloge (četrta stran obrazložitve) o tem, zakaj in kdaj je nastalo negativno stanje na osebnem računu toženke. Ugotovitve sodbe temeljijo na listinski dokumentaciji. Prepričljivih razlogov sodbe pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Pritožba s pavšalno trditvijo, da iz predloženih dokazov in razlogov sodbe ne izhaja, kaj naj bi plačana zavarovalnina v višini 1.831,85 EUR obsegala, ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve.

P. (zavarovanka tožnice) je toženki, ki je ni obvestila, da se je preselila, v skladu s Pogodbo o izredni dovoljeni prekoračitvi sredstev na osebnem računu z dne 27.8.2008 (v nadaljevanju Pogodba), pošiljala opomine na v pogodbi naveden naslov. Tožeča stranka je dokazala, da je toženki poslala 2. in 3. opomin (vložila je povratnice). Res je, da za druge opomine, za katere je zaračunala stroške, ni predložila povratnic, so pa zabeleženi v evidenci računa toženke. Pritožbeno sodišče upoštevaje navedeno ter ob dejstvu, da sta nedvomno bila poslana 2. in 3. opomin, nima pomislekov v ugotovitev sodbe, da so ji bili poslani vsi opomini, na v Pogodbi naveden naslov, kljub temu da tožeča stranka ni predložila povratnic, ki bi to dokazovale. S tem, ko je P. tožeči stranki opomine poslala na v pogodbi naveden naslov, se šteje (10. člen Pogodbe), da so bili toženki vročeni. Brez pomena je zato toženkino prikazovanje, da ji niso bili vročeni, ker na njih ni njenega podpisa.

Tožeča stranka je dokazala, da je opomine, ki jih je pošiljala, zaračunavala na podlagi Tarife. Tožena stranka pa ni ponudila trditev, ki bi nudile podlago za pritožbeno stališče, da so zaračunani v nasprotju s 27a. členom (ZVPot)(1). Zgolj z navedbo, da „opomini, ki jih je pošiljala zavarovanka tožeče stranke zagotovo niso bili v skladu s tem (27.a člen ZVPot) določilom“, trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih in materialnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov toženke je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica pa stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Po tej določbi stroški opomina ne smejo presegati stroškov izdelave in pošiljanja opomina, hkrati pa tudi ne smejo presegati višine zamudnih obresti.