VSRS Sodba XI Ips 20133/2013-259

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je ob vložitvi obtožnice za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega v zvezi s tretjim odstavkom 205. člena in v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 in kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1 zoper obdolženega Đ. K. podaljšal pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika.

2Zoper pravnomočni sklep je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Navaja, da se je nasprotno stališču višjega sodišča sodišče prve stopnje v sklepu oprlo na to, da je obdolženca obremenil K. F., ki je kot osumljenec takšno obvestilo dal policiji. Iz dosedanjega stanja stvari ne izhaja utemeljen sum, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja. Obdolženi se ni izmikal organom pregona, zato begosumnost pri njem ni izkazana. Tudi ponovitveno nevaren ni, saj bi morala biti obsodba za istovrstno kaznivo dejanje, na katero opira svoj sklep sodišče, že izbrisana, z ugotavljanjem dejstva, da se obdolženi nahaja še v drugih kazenskih postopkih, pa je sodišče prekoračilo predlog državne tožilke. Sodišče tudi ni sledilo zapovedi odreditve milejšega ukrepa po 192. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog državne tožilke za podaljšanje pripora in obdolženega izpusti na prostost.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je zahteva neutemeljena. Zahteva ponavlja navedbe iz pritožbe, na katere je višje sodišče ob odločanju o pritožbi odgovorilo in svojo odločitev tudi utemeljilo. Razlogi sodišča niso v nasprotju s podatki spisa. Očitek zahteve, da nista podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, pomeni uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki v tem postopku ni dopusten. Po ustaljeni sodni praksi sodišče, ki se odloči za odreditev pripora, ni dolžno obrazložiti, zakaj se ni odločilo za milejši ukrep.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in zagovorniku, ki se je o njem izjavil v vlogi z dne 19. 11. 2013.

B.

5V zahtevi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj razlogi sklepa višjega sodišča niso v nasprotju z razlogi prvostopenjskega sklepa. Kot je na pritožbene navedbe pravilno odgovorilo višje sodišče, je sodišče prve stopnje v sklepu o podaljšanju pripora navedlo, na podlagi katerih do sedaj zbranih in izvedenih dokazov je sklepalo o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženi storil očitana mu tri kazniva dejanja, pri čemer je izjava K. F., ki v preiskavi res ni bil zaslišan, le eden od obremenilnih dokazov glede prvega kaznivega dejanja. Zagovornik zgolj s trditvijo, da iz dosedanjega stanja stvari ne izhaja sum na potrebni stopnji verjetnosti, ne more izpodbiti pravilnosti zaključka pravnomočnega sklepa glede tega pogoja za podaljšanje pripora.

6Pravnomočen sklep ima tudi jasne in konkretne razloge o tem, na podlagi katerih okoliščin sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da sta še vedno podana oba priporna razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Nestrinjanje zagovornika z razlogi pravnomočnega sklepa in navedbe, da se obdolženi ni izmikal organom pregona, pomenijo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi podatkov, da se je obdolženi dalj časa aktivno skrival in se izogibal prijetju ter je šele na podlagi uspešne mednarodne tiralice postal dostopen sodišču, pravilno zaključili, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi po izpustitvi na prostost ponovno pobegnil in se skril pred organi kazenskega pregona.

7Zaključek o ponovitveni nevarnosti je sodišče oprlo na pravnomočno obsodbo za istovrstno kaznivo dejanje, v zvezi s katero je že višje sodišče pojasnilo, zakaj ni pravilna zagovornikova trditev, da bi morala biti ta pravnomočna obsodba že izbrisana. Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da sodišče pri odločanju o utemeljenosti predloga državne tožilke za podaljšanje pripora ni omejeno na način, kot to razume vložnik, namreč da ne bi smelo samo ugotoviti, da ni nastopila zakonska rehabilitacija, ker se obsojeni nahaja tudi v drugih kazenskih postopkih zaradi istovrstnih kaznivih dejanj. Pravico do izjave o tem dejstvu je obdolženi imel in jo je tudi izkoristil v pritožbi. Poleg tega je sodišče to dejstvo navedlo že v razlogih sklepa o odreditvi pripora, s katerim je bila obramba seznanjena, zato niti ne gre za novo okoliščino, ki obrambi pred odločanjem sodišča ne bi bila znana.

8Trditev zagovornika, da sodišče ni sledilo zapovedi odreditve milejšega ukrepa, prav tako ni utemeljena, saj je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zaključilo, da milejši ukrep ob upoštevanju objektivnih in subjektivnih okoliščin konkretnega primera ne pride v poštev.

C.

9Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega Đ. K., zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.