VSRS Sodba II Ips 346/2010

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 82.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 12. 2006 do plačila, ter zakonske zamudne obresti od zneska 35.000,00 EUR za čas od 20. 12. 2006 do 26. 3. 2007, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške v višini 1.387,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje, ter v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek odškodnine, ki ga je toženka dolžna plačati tožnici in od katerega tečejo zakonske zamudne obresti od 20. 12. 2006 do plačila, znižalo za 17.905,00 EUR (na 64.095,00 EUR) ter ustrezno znižalo znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženka dolžna plačati tožnici. V preostalem delu je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnici je naložilo povrnitev pritožbenih stroškov toženke. Presodilo je, da je bila glede na ugotovljene dejanske okoliščine odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prenizko odmerjena, zato jo je zvišalo (za 10.000,00 EUR) na 35.000,00 EUR, zneska odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa previsoko odmerjena, zato ju je znižalo, in sicer je odškodnino za strah znižalo (za 5.000,00 EUR) na 7.000,00 EUR, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je znižalo (za 20.000 EUR) na 50.000,00 EUR. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je ostala nespremenjena (10.000,00 EUR). Pri odločitvi je upoštevalo še valorizacijo že med postopkom izplačane odškodnine (37.905,00 EUR).

3Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti glede uporabljene materialnopravne podlage in uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da so ostale prezrte konkretne pritožbene navedbe o dejstvih, ki predstavljajo podlago za individualizacijo odmere pravične odškodnine glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (misel na samomor, trajajoči glavoboli, bolečine v želodcu), strahu (primarni strah) pri vsakem posegu, strah pred zdravniki, bolnišnico in grozot med zdravljenjem in skaženosti. Navaja še, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do škode v objektivnem pogledu: ne pojasni, katera merila veljajo pri umeščanju škode po kategorijah; ne navaja razlogov, ki bi omogočali primerljivost z zadevami, na katere se sklicuje; glede strahu se sklicuje na primere, v katerih oškodovancu grozi smrt, vendar ne navede povprečno odmerjenih odškodnin v takih primerih; ne opredeli se do primerov, na katere se sklicuje pritožba; ne odgovori na pritožbene trditve, da ta primer po trajanju telesnih bolečin spada med najhujše, saj v praksi ni mogoče najti sorodne zadeve; notranje razmerje med odškodnino za strah ter telesnimi bolečinami in nevšečnostmi ni utemeljitev, ki bi omogočala preizkus sodbe glede na prakso. Trdi, da sodišče v mnenju izvedencev ni imelo podlage za upoštevanje učinka analgetikov pri oceni telesnih bolečin, da sodišče za to nima strokovnega znanja in zatrjuje nasprotje med ugotovitvami sodišča in podatki spisa, točneje izvedeniškega mnenja. Zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava utemeljuje z navedbo, da sodišče ni ugotavljalo njenega duševnega trpljenja zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ampak le njihovo objektivno zmanjšanje in na tej podlagi odmerilo odškodnino. V zvezi s tem ni obravnavalo okoliščin, ki jih izpostavlja v pritožbi, temveč je škodo celo zmanjšalo. Prav tako ni pravilno obravnavalo duševnih bolečin zaradi prehodno zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sodišče je izhajalo iz objektivne škode, ni pa ocenilo pomena posameznih prizadetih dobrin, saj jih ni ocenjevalo v primerjavi z njenim življenjskim potencialom pred poškodbo.

4Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Ni utemeljen revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga tožnica sicer utemeljuje s trditvami, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse njene pritožbene navedbe in da se ni opredelilo do škode (oziroma odmerjene odškodnine) v objektivnem pogledu, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče preizkusiti izpodbijane sodbe glede uporabljene materialnopravne podlage. Izpodbijana sodba izpostavlja ključni materialnopravni izhodišči za odločitev v obravnavani zadevi, tj. načeli individualizacije odškodnine za nepremoženjsko škodo in njene objektivne pogojenosti. Pri presoji odmere odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode pa ju uporabi na način, ki omogoča njen materialnopravni preizkus. V tem okviru se sodišče druge stopnje deloma posredno (s sklicevanjem na ustrezne dele sodbe sodišča prve stopnje) deloma pa neposredno opredeli do tistih dejanskih ugotovitev iz sodbe sodišča druge stopnje in do tistih pritožbenih navedb, ki (ob pravilni uporabi materialnega prava) tvorijo podlago za odmero pravične odškodnine tako z vidika njene individualizacije kot tudi njene objektivne umestitve v dosedanjo sodno prakso. Ker je slednja preverljiva glede na ključne dejanske ugotovitve po posameznih oblikah nepremoženjske škode, sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitane kršitve, ker obravnavne škode ni izrecno okarakteriziralo glede na njeno težo v smislu manjše, večje ali katastrofalne škode, niti ker ni posebej navajalo sodnih odločb, ki takšno umestitev utemeljujejo.

7S trditvijo, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse njene pritožbene navedbe, tožnica v bistvu zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ta očitek ni utemeljen. Sodišče mora odgovoriti na vse tiste strankine navedbe, ki so za odločitev pomembne, ni pa nujno, da je odgovor nanje vselej izrecen. V nekaterih primerih lahko tudi iz drugih navedb v obrazložitvi izhaja, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.(1) Sodišče druge stopnje se je v okviru preizkusa odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem izrecno opredelilo do v reviziji izpostavljenih pritožbenih navedb glede misli na samomor ter teže in trajanja telesnih bolečin, posredno pa do navedb o glavobolu (s sklicevanjem na ustrezni del sodbe sodišča prve stopnje) in o bolečinah v želodcu (s pojasnilom, da kljub temu, da sodišče prve stopnje ni v celoti povzelo čisto vseh navedb tožnice in zapisov izvedencev, je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno razvidno, da je izhajalo iz obeh izvedeniških mnenj in tožničine izpovedi). Na enak način je sodišče druge stopnje odgovorilo tudi na pritožbene navedbe glede primarnega strahu ob zdravstvenih posegih, strahu pred zdravniki, bolnišnico in grozotami med zdravljenjem ter na pritožbeno sklicevanje na določene dele izvedeniškega mnenja dr. A. S. Trditve o ostalih prezrtih pritožbenih navedbah v okviru presoje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa so v reviziji zgolj pavšalno navedene in zato neupoštevne. Da bi omogočila njihov revizijski preizkus, bi morala tožnica trditve o teh pritožbenih ugovorih konkretno opredeliti tudi v reviziji. Enako velja za revizijski ugovor, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do sodnih odločb, ki jih je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi kot referenčne navajala tožnica.

8Prav tako ni utemeljen revizijski očitek o nepravilnem upoštevanju učinkovanja analgetikov na intenziteto bolečin pri odmeri odškodnine za škodo zaradi telesnih bolečin, v zvezi s čimer tožnica sodišču očita, da za to nima ustreznega strokovnega znanja in nasprotje med ugotovitvami v izvedeniškem mnenju in sodbi. Iz obeh sodb izhaja, da sta se nižji sodišči v tem delu oprli neposredno na tožničino izpovedbo o učinkovanju analgetikov, za kar sta imeli podlago v 8. členu ZPP. Očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica v reviziji zmotno opredeljuje kot 14. točko, zato ne pride v poštev.

9V reviziji uveljavljana zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Podroben dejanski obseg vseh oblik tožnici nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje, zato revizijsko sodišče na tem mestu povzema le, da je tožnica v prometni nesreči, takrat stara 20 let, utrpela: zmečkanino desnega komolca, zdrobljen intraartikularni zlom končnega dela desne nadlahtnice, zdrobljen zlom bližnjega dela desne podlahtnice, zlom 9. in 12. rebra desno, zlom spodnje čeljusti, obtolčenino desnega krila pljuč, pretres možganov, krvavitev pod ovojnico desne ledvice, rani na desnem licu in desnem zapestju. Posledično je prišlo do obsežnega defekta mehkih tkiv desne zgornje okončine, okvare podlahtničnega živca, vnetja kostnine, izgube 8. in 2. zoba zgoraj desno, lažjega poka treh zob v zgornji čeljusti, postkomocijskega sindroma, kronične posttravmatske stresne motnje ter odvisnosti od zdravil. Sodišče druge stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno izhajalo iz načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Vendar pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

10Ne drži revizijski očitek, da sodišči prve in druge stopnje odmere odškodnine nista v zadostni meri individualizirali glede na tožničine subjektivne okoliščine, saj naj bi po njeni oceni vrednotili le vzroke za škodo (npr. telesne bolečine in zmanjšanje življenjskih aktivnosti), ne pa škode same (trpljenje zaradi bolečin, duševno trpljenje zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti). Iz razlogov izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje, na katero se sodišče druge stopnje na določenih mestih izrecno sklicuje, izhaja, da je sodišče pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevalo tožničino subjektivno doživljanje telesnih bolečin, nevšečnosti, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Ni podana zatrjevana kršitev materialnega prava zgolj zato, če pri tem, ko je opisovalo težo posameznih težav in posledic, ki jih je tožnica trpela oziroma jih še trpi, ni vsakič posebej izrecno navedlo še tožničinega s tem povezanega subjektivnega doživljanja.

11Ker se pri odmeri odškodnine zaradi telesnih bolečin upoštevajo tudi nevšečnosti med zdravljenjem,(2) tožnica v okviru objektivne umeščenosti odškodnine za to obliko škode neutemeljeno izhaja le iz intenzitete in trajanja telesnih bolečin v tem primeru. Vsak primer pa je treba poleg presoje podlag za odmero odškodnine po posameznih oblikah nepremoženjske škode ves čas obravnavati tudi kot celoto. Pomemben je (predvsem) končni znesek odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo (in ne le zneski odškodnin za posamezne oblike te škode).(3) V obravnavani zadevi so bile pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevane vse ugotovljene okoliščine. Skupni odmerjeni znesek 102.000,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 104 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica.(4) Tako odmerjena odškodnina pa glede na to tudi pravilno odseva razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Primeri, na katere se sklicuje v pritožbi, niso primerljivi, saj gre za drugačno vrsto in težo (dominantnih) poškodb, ki so povzročale drugačne težave in s tem tudi škodo po njenih posameznih oblikah in v celoti.

12Neutemeljen je tudi revizijski ugovor glede upoštevanja duševnih bolečin zaradi prehodnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v okviru odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznava le v primerih, ko je zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajne narave. Ko ni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, se odškodnina v tej obliki odmeri tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) okoliščine; sicer se za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.(5) Navedene posebne okoliščine v obravnavani zadevi, v kateri je bila tožnici priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, upoštevano že pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, niso podane.

13Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. npr. odločbo Ustavnega sodišča Up 373/97 z dne 22. 2. 2001 in sklep Up-429/01 z dne 24. 6. 2003, idr.

Op. št. (2): Prim. sodbo VS RS II Ips 98/2005 z dne 7. 4. 2005.

Op. št. (3): Prim. sodbo VS RS II Ips 351/2003 z dne 20. 5. 2004.

Op. št. (4): Npr. sodba VS RS II Ips 211/2007 z dne 6. 12. 2007.

Op. št. (5): Prim. sodbo VS RS II Ips 568/2003 z dne 21. 10. 2004, II Ips 723/2008 z dne 9. 2. 2012, II Ips 600/2006 z dne 18. 10. 2007, II Ips 719/2008 z dne 18. 9. 2008, II Ips 688/2009 z dne 17. 5. 2012.