UPRS sklep I U 1548/2012

I. Upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi.
II. Zadeva se po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Kopru.

Tožeča stranka je dne 19. 10. 2012 vložila, v zvezi z odločbo (pravilno: sklepom) Davčnega urada Koper št. DT 42914-637/2011-33 z dne 10. 10. 2012, tožbo na ugotovitev lastninske pravice na predmetu izvršbe iz 158. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). V tožbi navaja in dokazuje, da ima kot tretja oseba na predmetu izvršbe – zarubljenih premičninah lastninsko pravico. Zato sodišču predlaga, da napadeno odločbo (pravilno: sklep) v zavrnilnem delu odpravi in samo odloči, da na zarubljenih premičninah obstaja lastninska pravica tožeče stranke, oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje davčnemu organu.

Davčni organ je z zgoraj navedenim sklepom v zadevi davčne izvršbe zoper dolžnika, družbo A. d.o.o., v I. točki izreka zavrnil ugovor tretjega, to je tožeče stranke zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine, v 2. točki izreka napotil tožečo stranko kot vlagatelja ugovora, da v roku 8 dni od vročitve sklepa pri sodišču vloži tožbo na ugotovitev lastninske pravice na predmetu davčne izvršbe, ter v 3. točki izrekel, da se v primeru, če vlagatelj ugovora ne predloži dokaza o vloženi tožbi v določenem roku iz 2. točke izreka, davčna izvršba nadaljuje.

Upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi.

Po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) Upravno sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, o zakonitosti drugih posamičnih aktov in dejanj pa samo, če tako določa zakon, oziroma če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru iz vložene tožbe izhaja, da tožeča stranka sledi napotkom davčnega organa iz citiranega sklepa in da torej ne izpodbija upravnega akta, temveč toži na ugotovitev lastninske pravice v skladu z napotkom iz sklepa, ta pa temelji na določbah 158. člena ZDavP-2, ki se (v okviru postopka davčne izvršbe) nanašajo na postopanje davčnega organa z ugovorom tretjega, da so zarubljene premičnine v njegovi lasti in ne v lasti davčnega dolžnika. Posebnih določb o pristojnosti sodišča za odločanje o tožbi na ugotovitev lastninske pravice ZDavP-2 ne vsebuje. Veljajo torej splošna pravila o pristojnosti sodišč za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih. To pa pomeni, da je v konkretnem primeru z ozirom na vrednost spornega predmeta, ki je razvidna iz tožbe (730 918,35 EUR) in sedež tožene stranke (DU Koper), v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) za odločanje o tožbi pristojno Okrožno sodišče v Kopru.

Zato je bilo potrebno na podlagi 19. in 23. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločiti tako, kot sledi iz izreka tega sklepa.