UPRS sodba II U 509/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka razrešila A. - sedaj tožnika kot sodnega cenilca imenovanega za strokovni področji gradbeništvo-visoke gradnje ter stroji in oprema-kovinska in nekovinska predelovalna oprema, stroji in naprave, z dnem dokončnosti te odločbe; pod 2. točko izreka je odločila, da mora tožnik v treh dneh od prejema te odločbe Ministrstvu za pravosodje in javno upravo oddati svojo štampiljko in izkaznico in pod 3. točko izreka je odločila, da se razrešitev tožnika vpiše v imenik sodnih cenilcev ter objavi v Uradnem listu RS in na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje in javno upravo. V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik z odločbo št. 165-04-1000/00 z dne 4. 2. 2004 imenovan za sodnega cenilca za navedeni strokovni področji. Dne 28. 11. 2011 je prejela dopis Okrajnega sodišča v Mariboru, v katerem je bilo navedeno da je bil tožnik v zapuščinski zadevi II D 197/2008 s sklepom z dne 27. 8. 2010 postavljen za cenilca in mu je bilo naloženo, da mora pisno cenitev nepremičnine sodišču podati v roku dveh mesecev od prejema tega sklepa. Tožnik je dopis za dvig spisa prejel dne 21. 9. 2010, spis pa dvignil na sodišču dne 22. 11. 2010. Predmetne cenitve ni izdelal v roku, čeprav mu je sodišče poslalo kar 5 urgenc, katerih prejem je izkazan s podpisom povratnice. Nato je bil obveščen, da je zoper njega začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti. V obvestilu so bili povzeti razlogi, kot jih je navedlo navedeno sodišče v svojem dopisu in je bil pozvan, da se do navedb sodišča opredeli. Dne 20. 12. 2011 jo je Okrajno sodišče v Mariboru obvestilo, da je tožnik predmetno cenitev izdelal in jo sodišču posredoval dne 12. 12. 2011 ter se za nastalo zamudo tudi opravičil. V odgovoru z dne 21. 12. 2011 je tožnik navedel, da je v predmetni zadevi nastala zamuda zaradi njegove preobremenjenosti z delom, saj je za potrebe sodišča v letu 2011 opravil več cenitev nepremičnin in premičnin v stečajnih postopkih, le-te pa so bile zelo obsežne in zahtevne, poleg tega meni, da so stečajne zadeve prednostne in jih je moral opraviti v določenih rokih. Nato je bil pozvan, da predloži še številke zadev in naziv sodišča, pred katerim se zadeve obravnavajo ter pojasnilo o tem, zakaj o možni zamudi v predmetni zadevi ni obvestil sodišča. V odgovorih z dne 18. 1. 2012 in 22. 2. 2012 je sporočil vse potrebne podatke. V odgovoru z dne 18. 1. 2012 je navedel, da je v letu 2011 opravljal delo sodnega cenilca za potrebe Okrajnega sodišča v Mariboru v dveh navedenih zadevah ter za potrebe Okrajnega sodišča na Ptuju prav tako v dveh navedenih zadevah. V odgovoru z dne 22. 2. 2012 je dodatno razložil, da je za potrebe Okrajnega sodišča v Mariboru opravljal delo cenilca še v drugih zadevah, ki jih je tudi navedel. Nato se tožena stranka sklicuje na Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik) in Zakon o sodiščih (ZS). Glede na to, da tožnik sodne cenitve ni izdelal v postavljenem roku in sodišča tudi ni obvestil o razlogih za to, da sodne cenitve ne more opraviti v roku, sodišče pa mu je poslalo kar 5 urgenc, na katere tudi ni odgovoril, zaključuje, da tožnik svojih dolžnosti ni opravljal redno, kot to določa 3. točka prvega odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (ZS) in ni ravnal v skladu z drugim odstavkom 2. člena Pravilnika, zato so izpolnjeni pogoji za njegovo razrešitev.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita. Razrešitev se lahko opravi le skladno z določbami ZS in Pravilnika. Gre za postopek kaznovalne narave in je po mnenju tožnika potrebno glede na izrečeno sankcijo, ki je težke narave, saj mu jemlje možnost opravljanja dejavnosti, s katero se preživlja ter ga posledično postavlja v status nezaposlene osebe in posledično na Zavod za zaposlovanje, tožniku v postopku zagotoviti minimalne pravne standarde, kot so zagotovljeni obtoženim v kazenskem postopku in posledično uporabiti predpis, ki je veljal za storilca ob storitvi oziroma opustitvi oziroma predpis, ki je za tožnika milejši. Tožnik se zaveda svoje napake, zanjo se je opravičil in meni, da bi bila pogojna sankcija čisto primerna glede na to, da dejanje zamude izdelave mnenja, ki je sicer večja, nima posledic in ni nastala nobena škoda. Skladno z določbami 89. člena ZS je procesna predpostavka za razrešitev izvedenca iz razloga po 4. točki prvega odstavka tega člena pravnomočnost zadeve, v kateri je sodni izvedenec podal izvid in mnenje, saj to določa tretji odstavek tega člena. V predmetni zadevi pa ta procesna predpostavka ni podana. V izpodbijani odločbi se minister sklicuje na Pravilnik, ne pove pa na kateri Pravilnik, kar je bistvena procesna kršitev. Možno je namreč uveljaviti Pravilnik, ki je veljal v času opustitve, tožnik pa meni, da tudi kasnejšega, če je ta zanj ugodnejši. Tako je v času opustitve v letu 2010 veljal Pravilnik iz leta 2002, po mnenju tožnika pa je treba uporabiti Pravilnik iz leta 2010, ki je veljal od 20. 11. 2010 in je za tožnika ugodnejši, saj je po slednjem minister dolžan oblikovati posebno komisijo za ugotavljanje razloga za razrešitev iz 4. točke 89. člena ZS. Zato bi moral v konkretnem primeru minister imenovati komisijo za razrešitev, le-te pa ni imenoval, zato je odločitev nezakonita. Tožnik sodišču predlaga, da po opravi glavne obravnave izpodbijano odločbo odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke v tožbi, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja ter vztraja pri razlogih za izdajo izpodbijane odločbe. Glede navedb tožnika, da gre za postopek kaznovalne narave, odgovarja, da gre v konkretnem primeru za postopek, ki se konča z izdajo upravnega akta, torej odločbe o razrešitvi in zato v tem primeru ni mogoče govoriti o načelih kazenskega prava ter se sklicevati na pravne standarde, ki veljajo za obtožene v kazenskem postopku. ZS pogojne sankcije ne predvideva, saj predvideva le izdajo odločbe o razrešitvi cenilca. V zvezi z navedbo tožnika, da je sankcija težka in ga postavlja v položaj brezposelne osebe, odgovarja, da ta navedba glede na določbe ZS in glede na namen, ki ga zasleduje status sodnega cenilca, ne more biti bistvena. Pripominja tudi, da zgolj opravičilo za opustitev opravljanja dolžnosti sodnega cenilca, ni zadostno glede na odnos, ki ga je tožnik s svojo (ne)dejavnostjo izkazal. Za dvig spisa je potreboval kar dva meseca od obvestila sodišča, cenitve ni izdelal v roku in se na pisanja sodišč ni odzival, čeprav mu je bilo v ta namen poslanih kar 5 urgenc. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča U 1235/2005. Tudi dejstvo, da zamuda ni povzročila škode v konkretnem sodnem postopku, v obravnavani zadevi ni bistvenega pomena, saj je bil tožnik razrešen zaradi nerednega opravljanja svojih dolžnosti in zakon pri tem ne določa še dodatnega pogoja povzročitve škode, ki bi jo bilo potrebno izkazati ob razrešitvi cenilca iz navedenega razloga. Tožena stranka izpostavlja, da v konkretnem primeru tudi ne gre za razrešitev iz razloga po 4. točki prvega odstavka 89. člena ZS, temveč za razrešitev po 3. točki prvega odstavka navedenega člena. Zato za ugotavljanje nerednega opravljanja dolžnosti ne pride v poštev zakonski pogoj pravnomočnosti zadeve, v kateri je bilo potrebno izdelati cenitev. V zvezi z navedbo tožnika, da ni jasno, kateri Pravilnik je bil uporabljen, tožena stranka poudarja, da se uporablja tisti pravilnik, ki velja ob izdaji upravnega akta. Ker je bil tožnik razrešen iz razloga po 3. točki prvega odstavka 89. člena ZS in ne iz razloga po 4. točki prvega odstavka tega člena, minister tudi ni bila dolžan imenovati posebne strokovne komisije, zaradi česar je argumentacija tožnika tudi v tem delu neutemeljena.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da so navedbe tožene stranke neutemeljene in nadalje utemeljujejo nezakonitost izdane izpodbijane odločbe. Iz razlogov izpodbijane odločbe pa izhaja tudi, da se mu smiselno očita tudi nevestno delo, saj se mu očita zamuda pri opravi izvedenskega dela in domnevno neodzivanje na urgence. Tožnik pa se je za zamudo opravičil in zaradi zamude niti sodišču, niti strankam ni nastala nobena škoda. Razen tega tožena stranka v odločbi, niti v odgovoru na tožbo ne opredeli kriterij oziroma standard nevestnega dela. Iz izpodbijane odločbe, kakor tudi odgovora na tožbo, ne izhaja dokazanost neopravljanja dolžnosti cenilca, temveč kvečjemu nevestno delo, pri čemer tožena stranka tudi ne pojasni standarda dikcije nevestnosti in nerednega opravljanja dela cenilca.

Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. O tej zahtevi je sodišče odločalo posebej in sicer je s sklepom opr. št. II U 509/2012 z dne 12. decembra 2012 odločilo, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne, ker tožnik ni uspel ustrezno izkazati, da bi se mu z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadejala težko popravljiva škoda. Zahteva za izdajo začasne odredbe je postala pravnomočna dne 21. 12. 2012.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za razrešitev sodnega cenilca. Razrešitev sodnih cenilcev in sodnih izvedencev urejata Zakon o sodiščih (ZS) in Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik). Po določbi 3. točke prvega odstavka 89. člena ZS minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca oziroma cenilca, če svojih dolžnosti ni opravil redno.

Upoštevajoč zgoraj navedene zakonske določbe in glede na podatke v spisu je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da tožnik v zapuščinski zadevi II D 187/2008 Okrajnega sodišča v Mariboru, v kateri je bil s sklepom postavljen za cenilca, cenitve ni izdelal v roku oziroma pravočasno, kar v zadevi niti ni sporno, in na številne urgence sodišča tudi ni odgovarjal. Pri tem razlogi, kot jih je tožnik navajal, ki so narekovali zamudo pri nepravočasno izdelani cenitvi v navedeni zadevi, niso utemeljeni razlogi za tako dolgotrajno izdelavo cenitve. Razen tega sodišča tudi ni obvestil o razlogih, ki so povzročili njegovo zamudo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je odločitev tožene stranke, ko je na podlagi 3. točke prvega odstavka 89. člena ZS tožnika razrešila kot sodnega cenilca, pravilna. Za svojo odločitev je tožena stranka tudi navedla pravilne razloge, s katerimi se sodišče v celoti strinja in jih v izogib ponavljanju (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) ne bo posebej navajalo.

Na drugačno odločitev sodišča tožbeni ugovori ne morejo vplivati. V zvezi s tožbeno navedbo, da gre za postopek kaznovalne narave in da bi bila primernejša pogojna sankcija, sodišče sprejema utemeljitev tožene stranke iz odgovora na tožbo, da gre za postopek, ki se konča z izdajo odločbe o razrešitvi in zato sklicevanje na pravne standarde, ki veljajo za obtožene v kazenskem postopku, ni utemeljeno. Glede tožbene navedbe, da v postopku razrešitve ni bila imenovana strokovna komisija, sodišče soglaša z utemeljitvijo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je bil tožnik razrešen iz razloga po 3. točki prvega odstavka 89. člena ZS in ne po 4. točki navedenega člena, zaradi česar ni bilo treba imenovati komisije. Iz istega razloga je zato neutemeljena tožbena navedba, da mora biti zadeva, v kateri je bila cenitev podana, pravnomočna. Na drugačno odločitev sodišča tudi ne more vplivati tožbena navedba o njegovi ogroženosti glede preživljanja. Tudi ni utemeljen tožbeni očitek glede neopravljanja dela in nevestnega opravljanja dela. Po določbi 2. člena Pravilnika mora izvedenec oziroma cenilec pri svojem delu upoštevati določbe zakonov in svoje delo opraviti redno in vestno v skladu s pravili znanosti in stroke ter svoj izvid in mnenje podati v roku, ki mu ga določi sodišče oziroma drug organ, ki ga je imenoval za izdelavo izvida in mnenja, na zahtevo stranke pa v roku, ki ga določi stranka, ki pa ne sme biti krajši kot 30 dni in ne daljši kot 60 dni. Če izvedenec svojega dela ne more opraviti v določenem roku, je o tem dolžan obvestiti sodišče oziroma stranko najkasneje v 15-ih dneh po prejemu sklepa, s katerim je bil imenovan za izdelavo izvida in mnenja v določeni zadevi oziroma po prejemu zahteve stranke. Tožnik v navedeni zapuščinski zadevi ni ravnal v skladu z navedeno določbo Pravilnika, saj po dvigu spisa dne 22. 10. 2010 kljub urgencam cenitve ni opravil vse do 12. 12. 2011, niti ni sodišča obvestil o razlogih za zamudo.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.