VSC sklep Prp 163/2013

Pritožbi obdolženčevega zagovornika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne temu sodišču v nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče obdolženca spoznalo za odgovornega ravnanja v nasprotju s 5. točko petega odstavka člena 46 ZPrCP in mu na podlagi te določbe in določbe drugega odstavka člena 2 ZP-1 izreklo sankcijo in sicer globo v višini 1.000,00 EUR in stransko sankcijo 9 (devet) kazenski točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, v plačilo pa mu je naložilo tudi sodno takso.

Takšno odločitev s pravočasno pritožbo napada obdolženčev zagovornik in uveljavlja pritožbene razloge kršitev materialnih določb zakona, bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga, da se pritožbi ugodi in da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in vrne sodišču v nov postopek, oziroma da ugotovi, da obdolženec ni odgovoren storitve očitanega prekrška.

Pritožba je utemeljena.

Bistvo pritožbenih navedb je v tem, da pritožba znova, tako, kot že pred sodiščem prve stopnje izpostavlja, da je bila meritev opravljena na cestnem odseku, ki v skladu z določbo petega odstavka člena 3 Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 90/2005 - pavilnika) šteje za ovinek, zato bi moral predlagatelj že v obdolžilnem predlogu pri oceni izmerjene hitrosti upoštevati varnostno razliko, ki velja za ovinke v skladu s 4. alinejo člena 7a citiranega pravilnika, po katerem se pri izmerjenem rezultatu hitrosti - v ovinku upošteva (odšteje) varnostna razlika 11 % od izmerjene vrednosti, ne pa le +/- 5 km/h. Po oceni pritožbe je prvostopno sodišče nekritično presojalo takšen pomislek obrambe in sledilo policistu M. V., ki je pojasnil, kako je bila meritev izvedena, zaradi česar potek ceste na meritev naj ne bi vplival. Zgolj ugotovitev, da je bil policist v položaju, ko je bil laserski žarek merilnika usmerjen v registrsko oznako obdolženčevega vozila pod pravim kotom, je sodišču zadoščala za ugotovitev, da je bila meritev veljavno opravljena. Ni dvoma, da je meritev dejansko bila opravljena v ovinku, kar je potrdila tudi navedena priča, zato bi morala biti upoštevana varnostna razlika 11 % od izmerjenega rezultata, kar bi pomenilo, da bi se obdolžencu lahko očitalo kvečjemu, da je kritičnega vozil s hitrostjo najmanj 76,5 km/h, v tem primeru pa ne bi šlo za prekršek po 4. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP, pri čemer pritožba izpostavlja, da pa se sodišče ni opredelilo do predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca cestno-prometne stroke v zvezi s tem odločilnim dejstvom (krivine oziroma radius ovinka), s tem pa je kršilo načelo materialne resnice, takšno postopanje pa predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, zato je sodba sodišča prve stopnje nezakonita. Take pritožbene navedbe so utemeljene.

Že pred prvostopnim sodiščem sicer ni bilo sporno, da se je meritev v kritičnem času opravila v ovinku, čemur ni oporekal niti zaslišani policist M. V., ki je pojasnil, da je za pravilno meritev potrebna skrbnost v smeri, da je meritev opravljena vedno pod pravim kotom, kajti v nasprotnem primeru ne pride do povratne informacije, ki se izpiše na merilniku, to je do izpisa rezultata meritve, ki mu obramba sicer ni oporekala in za katerega je tudi sodišče prve stopnje ob preverjanju ustreznih listin (strokovna usposobljenost policista V.) ugotovilo, da je pravilen. Ne glede na povedano pa ni mogoče mimo ves čas izpostavljene trditve obrambe, da ob tako opravljeni meritvi ni bila pravilno in skladno s pravilnikom upoštevana varnostna razlika (+/- km/h), ki za meritve, opravljene v ovinkih predpisuje varnostno razliko 11 % od izmerjene vrednosti (4. alineja člena 7a pravilnika). Ovinek pa je cestni odsek s polmerom krivine, ki je krajši od 260 m, takšna krivina pa obstaja, če znaša odmik med primerno navezno linijo (na primer rob ceste, črta po sredini ceste) in premico na sredini 25 m dolgega odseka več kot 30 cm (1. točka člena 3 pravilnika). Torej, ključno vprašanje v konkretni prekrškovni zadevi ni pravilnost opravljene meritve hitrosti in izmerjenega rezultata, temveč točnost dodeljenega rezultata ob upoštevanju drugačne varnostne razlike, ki sicer veljajo pri izmerjeni hitrosti do vključno 100 km/h (+/- 5 km/h). Zato je povsem na mestu očitek obrambe, da se je prvostopno sodišče preuranjeno zadovoljilo zgolj s pojasnilom zaslišanega policista V., da je povratna informacija na merilniku (izpis izmerjene hitrosti vključno s podatki o času in razdalji, na kateri je hitrost bila izmerjena) že dovolj za zanesljiv zaključek, da je dodeljen rezultat meritve, ki se je opravljala v ovinku točen in v skladu s pravilnikom. To torej pomeni, da je ugotavljanje izmerjenega oziroma dodeljenega rezultata hitrosti dejansko vprašanje, ne pa kršitev materialnega prava, kot to napak razloguje obramba. S citiranim pravilnikom je namreč urejen le postopek ugotavljanja hitrosti vožnje udeležencev v cestnem prometu. Ta predpis dopolnjuje ZPrCP na ta način, da predpisuje strokovno (dokazno) pravilo ugotavljanja (merjenja) hitrosti, medtem ko so vsi znaki prekrška določeni v ZPrCP. Upoštevanje varnostnih razlik pa pomeni le, da takšen pravilnik predpisuje dokazno pravilo glede ugotavljanja (merjenja) hitrosti, ne predstavlja pa torej neke dopolnilne norme. Upoštevanje varnostnih razlik +/- km/h do določene hitrosti (100 km/h, 200 km/h ...) torej pomeni le, da takšen pravilnik predpisuje zgolj dokazno pravilo glede ugotavljanja (merjenja) hitrosti in s tem dodeljenega rezultata, ki je podlaga za pravilno pravno opredelitev prekrška, ni pa dopolnilna norma (primerjaj sodbi VS RS opr. št. IV Ips 72/2008 in IV Ips 7/2007).

Ne glede na navedeno pa je pritrditi pritožbi, da bi se prvostopno sodišče v smeri pravilnega odbitka +/- km/h, kar zadeva meritve v ovinku, moralo opredeliti in pojasniti, kakšen je pravilen (drugačen) odbitek +/- km/h zaradi izmere v ovinku, oziroma če je ta sploh upošteven. Tega pa ni storilo, prav tako, kot se ni opredelilo do dokaznega predloga v tej smeri - postavitev izvedenca cestno-prometne stroke. Ker pa je obramba v tej smeri po oceni pritožbenega sodišča zadovoljivo izkazala vzročno zvezo med opustitvijo obrazložitve tako zavrnjenega dokaznega predloga in zakonitostjo izpodbijane sodbe, je v tem delu očitek o posledično nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju utemeljen, ni pa utemeljen očitek o napačni uporabi materialnega prava.

Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbi ugoditi in v skladu z določbo osmega odstavka člena 163 ZP-1 zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo temu sodišču v nov postopek, saj pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo glede na naravo stvari in okoliščine primera lažje dopolnjeni dokazni postopek izvedlo prvostopno sodišče.

V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče moralo najprej presojati trditev obrambe, da je meritev bila opravljena v ovinku in ugotavljati morebitno (ne)pravilnost dodeljenega rezultata meritve (ob upoštevanju varnostne razlike 11 % izmerjene vrednosti). To bo lahko storilo na podlagi že doslej izvedenih dokazov, po potrebi pa bo moralo dokazni postopek izvesti s ponovnim zaslišanjem policista M. V., ki doslej še ni bil povprašan o tem, v katerih primerih pa se pri merjenju ovinkih sploh upošteva varnostna razlika 11 % od izmerjene vrednosti, ki izhaja iz določbe 4. alineje člena 7a citiranega pravilnika in za katero je pričakovati, da je zapisana v tem pravilniku z namenom. Po potrebi pa izvesti še druge dokaze in na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka ob upoštevanju, da pomeni uporaba citiranega pravilnika dejansko vprašanje, zanesljivo ugotoviti, kako in kakšna je bila dejansko izmerjena hitrost obdolženčevemu vozilu, predvsem pa, kakšna pa je hitrost, ki ob upoštevanju varnostnih razlik lahko pomeni tudi očitek glede obdolženčevega protipredpisnega ravnanja v smislu določb členom 46 ZPrCP.