VSC sodba Prp 261/2013

Pritožba predlagateljice se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po D točki sedmega odstavka člena 32 ZVCP-1 ustavilo na podlagi 8. točke prvega odstavka člena 32 Zakona o prekrških (ZP-1), posledično pa na podlagi določbe četrtega odstavka člena 144 ZP-1 s stroški ustavljenega postopka obremenilo proračun.

Tako odločitev s pravočasno pritožbo napada predlagateljica in uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga, da se napadena sodba v skladu z določbo člena 163 ZP-1 razveljavi in vrne zadeva prvostopnemu sodišču v novo odločanje oziroma da se tako spremeni, da se obdolženca spozna za odgovornega ravnanja v nasprotju z določbo D točke sedmega odstavka takrat veljavnega člena 32 ZVCP-1.

Pritožba ni utemeljena.

Uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) je pokazal, da se sodišču prve stopnje pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobene izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, prav tako pa na škodo obdolženca ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki prekršek določa (člen 156 ZP-1).

Pritožba v okviru zatrjevanega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja najprej pravilno povzema in razlaga smisel določbe tretjega odstavka člena 32 ZVCP-1 o tem, kaj sploh je naselje, v katerem je lahko hitrost omejena v skladu z določbo prvega odstavka istega člena. Ni dvoma, kot pravilno navaja pritožba, da gre v primeru naselja za pozidano območje ob sami cesti, ob kateri se pešci in vozila lahko vključujejo v promet na tako cesto preko dovoznih poti, ulic, trgov in drugih javnih površin. Zakonodajalec pa je tudi zelo jasno predpisal, da pa morajo biti meje vsakega naselja tudi pravilno označene s predpisanimi prometnimi znaki. Vendar že pred sodiščem prve stopnje sploh ni bilo sporno, da je obdolženec sicer v kritičnem času vozil skozi naselje v smeri proti Celju, temveč je bilo ključno vprašanje v tem, ali se je obdolženec glede na ugotovljene označbe za naselje, tega moral in mogel zavedati. Glavni očitek pritožbe je torej v ugotovitvi izpodbijane sodbe o tem, da je obdolženec ravnal v opravičljivi dejanski zmoti, pri tem pa pritožba napada predvsem dokazno oceno izpodbijane sodbe, zlasti oceno izpovedi obeh policistov S. in K., pa tudi priče P., sicer obdolženčevega sorodnika in posledično tudi samega obdolženčevega zagovora. V tej smeri pa je pritožba neutemeljena.

Tudi po napotkih pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu opr. št. PRp 34/2013 z dne 17. maja 2013 je prvostopno sodišče podrobno ugotavljalo in ocenjevalo vse okoliščine, ki so povezane z obdolženčevim dojemanjem, da je v kritičnem času vozil v naselju. Te okoliščine, kot so vožnja v večernem - zimskem času, odsotnost ustrezne prometne signalizacije glede omejitev hitrosti za naselje in sicer od kraja, od koder se je obdolženec vključil v promet na prednostno cesto v smeri proti Celju in tudi siceršnje njegovo (ne)poznavanje tega območja, kar je prvostopno sodišče primerjalo tudi z vpogledom te lokacije v “Google maps-u”, je v izpodbijani sodbi prvostopno sodišče znova presojalo. Ponovno je zaslišalo obdolženca (list. št. 104-105) in po presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj (določba drugega odstavka člena 133 ZP-1) razumno pojasnilo (točka 9-10), da bi ob sicer optimalnih pogojih na navedeni relaciji (kar pa je po presoji sodišča prve stopnje zvečer in v zimske času ni), obdolženec sicer moral ob potrebni skrbnosti prepoznati in dojeti, da vozi v naselju in pri tem posledično tudi ustrezno prilagodi hitrost vožnje za splošno omejitev, ki sicer velja v naselju v pretežnem delu, četudi ga na kaj takega ni izrecno opozorila na relaciji njegove takratne vožnje ustrezna prometna signalizacija (znak za omejitev hitrosti 50 km/h v naselju oziroma ustrezni znak za naselje). Vendar pa je prvostopno sodišče ob ponovnem zagovoru obdolženca, ki je podrobneje pojasnil svojo vožnjo do Škofje vasi, ko je do tam spal v vozilu in se v Š. v., kjer je bil takrat tudi prvič, zamenjal z bratrancem P., ki je to tudi potrdil in ob izpovedi prič S. in K., da obdolženec z relevantno prometno signalizacijo glede omejitve hitrosti vožnje v naselju vse do zaustavitve po policijski patrulji, v kateri sta bila oba imenovana policista, ni bil seznanjen, kar pa se sklada tudi z ugotovitvami v dopisu predlagateljice z dne 20. 12. 2011 (list. št. 62), očitno presodilo, da je bil obdolženec v kritičnem času pri vožnji proti Celju v opravičljivi zmoti glede ključnega dejstva, da sploh vozi v naselju. Taka dokazna ocena vseh relevantnih okoliščin in izvedenih dokazov je prepričljiva in ji ni očitati pomanjkljivosti v nasprotju s pritožbenimi navedbami. Prav tako zanjo tako, kot trdi pritožba, tudi ni mogoče trditi, da gre za zgolj pavšalno presojo in le za domneve. Pri tem pa je pritožbi pojasniti, da prvostopno sodišče tudi ni v ničemer podvomilo v izpoved obeh zaslišanih policistov V. S. in D. K., kot je mogoče razumeti očitke pritožbe, ki napada predvsem v tem delu dokazno oceno v izpodbijani sodbi. Nasprotno, prav objektivne izpovedi obeh zaslišanih policistov (list. št. 33-35), ki sta prostorsko razumno še dodatno pojasnila vso prometno signalizacijo na relaciji, od koder se je obdolženec vključil v prometno prednostno cesto, kar pa je skladno tudi z uradno pridobljenimi podatki glede prometne signalizacije s strani predlagateljice, je prvostopno sodišče očitno še dodatno prepričalo, da tudi ob siceršnjih okoliščinah tega primera sicer ni dvoma, da obdolženec je vozil v naselju, je pa zanesljivo glede tega ključnega dejstva (naselje) obdolženec bil v opravičljivi dejanski zmoti, ker na tej relaciji tudi sicer prometne signalizacije ni poznal, glede na takratne razmere (zimski-večerni čas, odsotnost prometne signalizacije, nepoznavanje relacije), pa se tudi ni moral oziroma mogel zavedati, da je ta relacija znotraj naselja, ki bi mu po sicer razumljenem očitku pritožbe nalagala sklepanje o omejitvi hitrosti, ki veljajo za naselje. Ali povedano še drugače, pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, medtem ko pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s strani pritožbe ni obrazložen.

V kolikor pa pritožba pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja utemeljuje z obdolženčevim obravnavanjem za istovrstne kršitve v cestnem prometu (vsaj dvakrat v zadnjih treh letih), pa je povedati, da je taka navedba najprej nekonkretizirana, pri čemer pa je predkaznovanost vsakega obdolženca v postopku o prekršku lahko upoštevna kot ena izmed okoliščin iz drugega odstavka člena 26 ZP-1, kjer so določena splošna pravila za odmero sankcije, zlasti glede njegovega obnašanja po storjenem prekršku, pri čemer pa pritožbeno sodišče še izpostavlja, da (določba četrtega odstavka člena 26 ZP-1) sankcije, izrečene za prej storjeni prekršek, ni mogoče šteti za obteževalno okoliščino v primeru, če so od dneva, ko je postala odločba oziroma sodba o prekršku pravnomočna pa do storitve novega prekrška pretekla več kot tri leta.

Glede na povedano je torej pritožba predlagateljice neutemeljena, zato jo je bilo potrebno v skladu z določbo tretjega odstavka člena 163 ZP-1 zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v odsotnosti kršitev, katere je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru uradnega preizkusa (člen 159 ZP-1).