VSRS Sodba II Ips 262/2013

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 664,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval objavo popravka članka z naslovom „...“, ki je bil objavljen v decembrski številki 23 Č., katerega odgovorna urednica je toženka.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo „zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka“. Navaja, da je sodišče druge stopnje očitno spregledalo, da se prvostopenjsko sodišče ni spustilo v obrazloženo analizo odklonitvenega razloga po 2. alineji prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed), saj je obrazložitev sodbe prve stopnje v tem delu povsem pavšalna. Sodišče prve stopnje je zapisalo le, da tretji odstavek „ne pomeni več popravka, ampak gre za izražanje mnenja tožeče stranke o spornem prispevku in dotičnem mediju, ki je objavil sporni članek. V tem delu ne gre za navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v obvestilu, kar je po 2. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed upravičen razlog za zavrnitev objave zahtevanega popravka.“ S tem je samo povzelo zakonsko besedilo, manjka pa subsumpcija dejanskega stanja pod zakonsko normo, zaradi česar sodbe prve stopnje ni mogoče preizkusiti. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katero sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Ker drugostopenjsko sodišče nekritično pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, je tudi samo napravilo to kršitev in tudi sodbe druge stopnje ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je, enako kot sodišče prve stopnje, zmotno uporabilo materialno pravo. Obe sodišči sta tretji odstavek zahtevanega popravka presojali izolirano in izvzeto iz konteksta celotnega popravka. Druga in nasprotna dejstva je tožnik zajel v prvem in drugem odstavku popravka. Sodbe druge stopnje tudi zato ni mogoče preizkusiti, ker pritrjuje sodbi prve stopnje, da v prvem in drugem odstavku zahtevanega popravka ni podan noben odklonitveni razlog. Revident zato ne more sprejeti stališča o zavrnitvi objave popravka iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, po katerem se objava zavrne, če popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu, saj to vsebujeta prvi in drugi odstavek. Ni mogoče sprejeti stališča, da mora prav vsak stavek vsebovati prikaz nasprotnih dejstev, saj to že slogovno ni mogoče. Ker mora sodišče druge stopnje na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti, tudi ni mogoče sprejeti stališča, da pritožba v zvezi z ugotovljenim obstojem tega odklonitvenega razloga podaja zgolj pavšalne trditve. Ker drugostopenjsko sodišče sodbe prve stopnje ni preizkušalo v delu, ki se nanaša na odklonitveni razlog po 5. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, na kar je opozarjala pritožba, izpodbijane sodbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti in je s tem pritožbeno sodišče napravilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugostopenjsko sodišče se tako ni opredelilo do določenih pritožbenih navedb, ki jih tožnik nadalje ponavlja tudi v reviziji. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje oziroma da razveljavi tudi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5Revizija ni utemeljena.

6Določila 6. oddelka prvega poglavja ZMed predstavljajo izvedbo ustavne pravice iz 40. člena Ustave RS, ki daje tožniku pravico brezplačne objave njegovega popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta njegova pravica ali interes. Z izrazom obvestilo je mišljena objava vsebine, s katero sta lahko prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa (tretji odstavek 26. člena ZMed). Popravek pa se mora nanašati na obvestilo in mora navajati dejstva in okoliščine v zvezi z navedbami v obvestilu. Po četrtem odstavku 26. člena ZMed je namreč z izrazom popravek mišljeno zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu (popravek v ožjem smislu), pa tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (popravek v širšem smislu). Objavo popravka, ki tega vsebinskega kriterija ne izpolnjuje, lahko odgovorni urednik zavrne (2. alineja prvega odstavka 31. člena ZMed).

7Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da v prejšnji točki obrazložitve navedeni vsebinski kriterij ni izpolnjen, zaradi česar je odgovorni urednik utemeljeno zavrnil objavo popravka, poleg tega pa je bil po presoji sodišča prve stopnje popravek napisan žaljivo, kar predstavlja nadaljnji razlog za zavrnitev objave popravka po 5. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed. Ker za zavrnitev zahteve za objavo popravka zadošča, da je podan eden od razlogov, naštetih v prvem odstavku 31. člena ZMed, se sodišču druge stopnje, potem, ko je presodilo, da je podan eden od razlogov za to, ni bilo treba ukvarjati s presojo, ali so podani tudi nadaljnji. Kljub izostanku odgovora sodišča druge stopnje na tisti del pritožbe, ki izpodbija sodbo prve stopnje v delu, v katerem ugotavlja, da je popravek napisan žaljivo, je izpodbijano sodbo torej mogoče preizkusiti.

8Tudi nadaljnje revizijske navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niso utemeljene. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da v tretjem odstavku zahtevanega popravka tožnik izraža svoje mnenje o objavljenem prispevku in mediju, ki je prispevek objavil, kar predstavlja odklonitveni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. S tem je potrdilo pravilnost razlogov sodišča prve stopnje, vsebovanih v delu obrazložitve sodbe prve stopnje, ki ga revizija dobesedno citira in ki vsebuje tudi ustrezno pravno presojo (subsumpcijo): zaključek, da tretji odstavek predstavlja tožnikovo mnenje o prispevku in mediju, v katerem je bil prispevek objavljen, namreč utemeljuje zavrnitev zahteve za objavo popravka na podlagi 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed.

9Po določilu prvega odstavka 27. člena ZMed se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev, zato mora zahtevani popravek kot celota izpolnjevati zakonske pogoje (tudi vsebinskega iz četrtega odstavka 26. člen ZMed). In obratno: tudi če le del besedila zahtevanega popravka teh pogojev ne izpolnjuje, to pomeni, da jih popravek kot celota ne. Za zavrnitev tožbenega zahtevka namreč zadošča že, da se zahtevani popravek le v delu njegovega besedila ne omejuje več zgolj na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu (druga alineja prvega odstavka 31. člena ZMed).(1) Zato tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila po stališču revizije v tem, da sodišče druge stopnje pritrjuje, da v prvem in drugem odstavku zahtevanega popravka ni razlogov, ki bi narekovali zavrnitev objave popravka, obenem pa potrdi zavrnitev objave popravka, ker popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu. Dejstvo, da (le) del zahtevanega popravka zanika navedbe v objavljenem obvestilu, namreč še ne pomeni, da odklonitveni razlog po 2. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed (sploh) ne more biti podan.

10Že doslej navedeno pa kaže tudi na neutemeljenost revizije v preostalem delu, v katerem zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Ob ugotovitvi, da tretji odstavek zahtevanega popravka vsebuje tožnikovo mnenje o prispevku in o mediju, v katerem je bil objavljen, je pravilna materialnopravna odločitev o zavrnitvi zahteve po objavi popravka. Že zato, ker tretji odstavek zahtevanega popravka vsebuje več stavkov in predstavlja najobsežnejši del popravka, ni mogoče sprejeti tožnikovega stališča, da prav vsak stavek ne more vsebovati prikaz nasprotnih dejstev, ker naj bi bilo to slogovno nemogoče. Ob tem Vrhovno sodišče glede na revizijske trditve še dodaja, da je sodišče druge stopnje pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in ne glede na skromno pritožbeno grajo neobstoja odklonitvenega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, presojalo tudi tega.

11Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

12Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (nagrada za postopek, pavšalni znesek za materialne stroške in DDV).

---.---

Op. št. (1): II Ips 261/2010.