VSC sodba Cpg 278/2013, 9. 10. 2013

Jedro povzetek sodišča

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je prodaja po izpodbijani pogodbi nedvomno v škodo tožeče stranke kot upnika, saj dolžnik zaradi prodaje sedaj nima premoženja, s katerim bi poplačal tožečo stranko (objektivni pogoj izpodbojnosti).
Tožeči stranki je uspelo dokazati tudi obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti s tem, ko je dokazni postopek pokazal, da je v času sklenitve izpodbijane prodajne pogodbe bila direktorica in edina družbenica dolžnika L. d.o.o. L. K., ustanovitelj in zakoniti zastopnik tožene stranke B. P. pa prokurist dolžnika L. d.o.o., oba pa sta izven zakonska partnerja, na podlagi teh osebnih povezav nedvomno tako pri dolžniku kot pri toženi stranki obstajalo vedenje, da se lahko s prodajo nepremičnin tožeči stranki povzroči škodo, saj drugega vrednejšega premoženja dolžnik nima.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1295/2012 z dne 26. 2. 2013 izreklo: “I. Prodaja nepremičnin s prodajno pogodbo z dne 13. 1. 2012, s katero je družba L., I. d., d.o.o., G. u. ..., C., sedaj Ž., I. d., d.o.o, L. ..., C., prodala družbi B.P. I. d., d.o.o., C. t. ..., V. nepremičnine:

- ID znak:..., posamezni del št...., v stavbi št. …., k.o. ... - V. trg (ID ..),

- parc. št. ..., k.o. … - V. t. (...),

je v razmerju do tožeče stranke neučinkovita do višine njene terjatve:

- v znesku 19.347,61 EUR z zakonskimi zamudni mi obrestmi, in sicer od zneska: 9.511,81 EUR od 21. 4. 2009 dalje do plačila, 3.139,20 EUR od 5. 5. 2009 dalje do plačila, 6.696,60 EUR od 27. 5. 2009 dalje do plačila,

- v znesku 191,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2009 dalje do plačila in

- v znesku 2.753,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2012 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna dopustiti, da tožeča stranka poplača svojo terjatev zoper dolžnika, L., I. d., d.o.o., sedaj Ž., I. d., d.o.o.:

- v znesku 19.347,61 EUR z zakonskimi zamudni mi obrestmi, in sicer od zneska: 9.511,81 EUR od 21. 4. 2009 dalje do plačila, 3.139,20 EUR od 5. 5. 2009 dalje do plačila, 6.696,60 EUR od 27. 5. 2009 dalje do plačila,

- v znesku 191,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2009 dalje do plačila in

- v znesku 2.753,60 EUR z zakonskimi zamudni mi obrestmi od 2. 6. 2012 dalje do plačila,

z rubežem, cenitvijo in prodajo nepremičnin:

- ID znak:..., posamezni del št...., v stavbi št. …., k.o. ... - V. trg (ID ..),

- parc. št. ..., k.o. … - V. t. (ID ...),

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.281,00 EUR z zakonskimi zamudni mi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.„

Zoper to sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje premalo ugotavljalo dejansko okoliščino, da je imela tožeča stranka poslovno razmerje le z L. d.o.o. in ne s toženo stranko in sploh ni upoštevalo dejanskih in pravnih posledic, da se je poslovni delež v družbi L. d.o.o. prodal novemu lastniku in se je posledično prodana družba pripojila družbi Ž. d.o.o., C., ki je postala univerzalni pravni naslednik družbe L. d.o.o.. Tako je tožeča stranka imela možnost uveljavljati svojo terjatev do univerzalnega pravnega naslednika, ki je postal novi dolžnik. Vse to je tožena stranka dokazala z listinami, ki so v spisu, sodišče prve stopnje pa jih je zmotno dokazno ocenilo in je zato zmotno razsodilo, ko je sporno razmerje obravnavalo v razmerju do tožene stranke, namesto zgolj v razmerju tožeča stranka proti Ž. d.o.o..

Pritožba očita povsem zmotno uporabo materialnega prava, saj je spregledano, da niso izpolnjene vse zakonske predpostavke za izpodbojno tožbo, zlasti pa ne glede obstoja subjektivnega elementa.

Prodaja stanovanj, ki jih je L. d.o.o. prodal toženi stranki, je bil odplačen posel in je D. pobral davek ter tožeča stranka kaj drugega ni trdila, pri odplačnem poslu pa mora obstajati vednost oškodovanja tako pri dolžniku (L. d.o.o.) kot na strani tretje osebe, torej tožene stranke, vendar teh okoliščin tožeča stranka ni izkazala in tako niso izpolnjeni pogoji za izpodbijanje.

Pritožba še enkrat opozarja na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je imela družba Ž. d.o.o. dovolj sredstev za poplačilo tožnikove terjatve in je upoštevano zgolj to, da L. d.o.o ni imela dovolj sredstev za poplačilo, moralo pa bi ugotavljati ali je pravni naslednik L. d.o.o morda imel dovolj sredstev, da bi dolg poplačal in najmanj kar je, bi morala tožeča stranka izkazati, da teče izvršilni postopek zoper Ž. d.o.o..

Pritožba meni še, da bi morala tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi bi vtoževala pravno neučinkovitost posla in meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da so nepremičnine, katerih prodajo želi doseči tožeča stranka, obremenjene s hipoteko in ker so na posameznih stanovanjih vpisane zaznambe vrstnega reda pridobitve lastninske pravice, tako da tožeča stranka ne bo uspešna z izvršbo in ne more imeti pravnega interesa za tožbo.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da med pravdnima strankama ni sporno, da je dolžnik L. d .o.o. (sedaj Ž. d.o.o.) sklenil s toženo stranko prodajno pogodbo za prodajo nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka;

- da je tožena stranka ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke, ker ni uveljavljala svoje terjatve do univerzalnega pravnega naslednika dolžnika, vendar pa je ugotovljeno na podlagi notarskega zapisa pogodbe o prodaji poslovnega deleža (listina B1 v spisu), da je edina družbenica dolžnika L- d.o.o. L- K- prodala svoj poslovni delež v višini 100 % U- Ž-, ki je ta poslovni delež kupil in prevzel; da ima družba Ž. d.o.o., I. d. d.o.o. isto matično številko kot pred tem L. d.o.o., da se je spremenila firma družbe, sedež, poslovni naslov in zakoniti zastopnik, tako da so ostale obveznosti družbe Ž- d.o.o. enake, kot jih je pred tem imel L. d.o.o.;- da tožeča stranka vodi postopek izvršbe pod In 582/2012 zoper L. d.o.o. , sedaj Ž.

d.o.o.;

- da je tožeča stranka upnik dolžnika L. d.o.o. na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Celju I Pg 1491/2009 z dne 10. 5. 2012 (listina A2 v spisu), po kateri bi moral dolžnik tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 19.347,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska: 9.511,81 EUR od 21. 4. 2009 dalje do plačila, 3.139,20 EUR od 5. 5. 2009 dalje do plačila, 6.696,60 EUR od 27. 5. 2009 dalje do plačila, prav tako tožeči stranki dolguje stroške izvršilnega postopka v v znesku 191,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2009 dalje do plačila in stroške pravdnega postopka v višini 2.753,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2012 dalje;

- da je dolžnik sklenil dne 13. 1. 2012 s toženo stranko prodajno pogodbo in nanjo prenesel lastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka in gre za edino vrednejše premoženje dolžnika, ki sedaj nima več odprtih transakcijskih računov, preko katerih je posloval tudi po spremembi firme in s katerimi bi posloval in poplačal svojo obveznost do tožeče stranke, zoper dolžnika pa se vodi večje število (sedemnajst) izvršilnih postopkov;

- da kupnine za prodane nepremičnine v znesku 1.126.502,27 EUR dolžnik ni prejel;

- da je v času sklenitve izpodbijane prodajne pogodbe direktorica dolžnika L. d.o.o. bila L. K., B. P. pa prokurist dolžnika in zakoniti zastopnik tožene stranke, katere ustanovitelj je, poleg tega pa je L. K. izven zakonska partnerica B. P.

Pritožba zmotno meni, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejansko stanje glede njenega ugovora aktivne legitimacije tožeče stranke, ki ga je tožena stranka uveljavlja iz razloga, da je dolžnik tožeče stranke L. d.o.o bil pripojen k Ž. d.o.o. in da ta kot univerzalni naslednik dolžnika sedaj odgovarja za vse obveznosti L. d.o.o, tako da bi tožeča stranka morala svojo terjatev uveljavljati do Ž. d.o.o.

Pritožba samo trdi, pa z ničemer ne izkaže te svoje trditve, da so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da L. d.o.o. ni bil pripojen k Ž. d.o.o., saj je dokazni postopek pokazal, da se je L. d.o.o. po prodaji poslovnega deleža s strani edine družbenice L. K. zgolj preimenoval v Ž. d.o.o., tako da gre za istega dolžnika tožeče stranke, zoper katerega pa tožeča stranka na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe vodi izvršilni postopek, ki pa je doslej neuspešen, česar pa tudi pritožba ne izpodbija. Tako po povedanem ne more biti sporna aktivna legitimacija tožeče stranke, kar je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno so tako neupoštevne trditve pritožbe, da bi tožeča stranka morala storiti vse, da bi ugotavljala premoženje Ž. d.o.o. in od njega poskušala doseči poplačilo, saj ravno to je tožeča stranka poskušala, ko je na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe začela postopek izvršbe zoper dolžnika L. d.o.o., za katerega se je izkazalo, da se je med postopkom izvršbe preimenoval v Ž. d.o.o. in izkazalo se je, da nima vrednejšega premoženja in da ne posluje s transakcijskimi računi ter da ni nikoli prejel kupnine na podlagi sedaj izpodbijane prodajne pogodbe, sklenjene med L. d.o.o in toženo stranko, česar vsega pritožba izrecno ne izpodbija, poskuša očitno zatrjevati le, da je zaradi odmere davka na prodajno pogodbo vendarle šteti, da je kupnina plačana, toda slednje bi moralo biti dokazano, pa tega toženi stranki s pavšalnimi trditvami ni uspelo.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da so izpolnjeni pogoji za izpodbojno tožbo po 259. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbojno pravno dejanje, pri čemer sme skladno z 255. členom OZ takšno tožbo vložiti vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede nato, kdaj je nastala, in s to tožbo (Actio Pauliana) izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje pa se, da je dejanje bilo storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (objektivni pogoj za izpodbijanje), odplačno razpolaganje pa se lahko izpodbija le, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano (subjektivni pogoj za izpodbijane po 256. členu OZ).

Pritožbeni očitek je neutemeljen, saj pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotavljalo tako obstoj objektivnega kot subjektivnega pogoja za izpodbijane učinkov prodajne pogodbe z dne 13.1.20112, s katero je družba Luko d.o.o. kot dolžnik tožeče stranke prodala toženi stranki nepremičnine, zajete v tožbenem predlogu v obsegu višine terjatve tožeče stranke do L. d.o.o., sedaj Ž. d.o.o.

Tako je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da nedvomno obstaja zapadla terjatev tožeče stranke do dolžnika L. d.o.o., sedaj Ž. d.o.o. po pravnomočni in izvršljivi sodbi na znesek 19.347,61 EUR s pripadki, ki jo je poskušala izterjati v izvršilnem postopku z izvršbo na nepremičnine dolžnika, za katere pa se je pokazalo, da jih je dolžnik prodal, na podlagi sedaj izpodbijane prodajne pogodbe, toženi stranki in je izvršba zoper dolžnika tako bila neuspešna, dolžnik pa kupnine za prodane nepremičnine ni prejel, odprtih transakcijskih računov nima, poleg tega se zoper njega vodi še sedemnajst izvršilnih postopkov, dolžnik tudi nima drugega vrednejšega premoženja, česar vsega tožena stranka ni uspela izpodbiti s svojimi pavšalnimi trditvami, in je sodišče prve stopnje nadalje presodilo, da je prodaja po izpodbijani pogodbi nedvomno v škodo tožeče stranke kot upnika, saj dolžnik zaradi prodaje sedaj nima premoženja, s katerim bi poplačal tožečo stranko (objektivni pogoj izpodbojnosti).

Pritožba meni, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo subjektivnega pogoja izpodbojnosti in da je zato izpodbijana sodba nezakonita, toda sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo (13. in 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožeči stranki uspelo dokazati tudi obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti s tem, ko je dokazni postopek pokazal, da je v času sklenitve izpodbijane prodajne pogodbe bila direktorica in edina družbenica dolžnika L. d.o.o. L. K., ustanovitelj in zakoniti zastopnik tožene stranke B. P. pa prokurist dolžnika L. d.o.o., oba pa sta izven zakonska partnerja, vse to pritožbeno ni izpodbijano, tako da je na podlagi teh dejstev tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je na podlagi teh osebnih povezav nedvomno tako pri dolžniku kot pri toženi stranki obstajalo vedenje, da se lahko s prodajo nepremičnin tožeči stranki povzroči škodo, saj drugega vrednejšega premoženja dolžnik nima.

Potem, ko je sodišče prve stopnje presodilo, da obstajata oba pogoja za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika, je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, tako kot je bil pravilno oblikovan in ni bil nepopoln kot zmotno meni pritožba, saj se z izpodbojno tožbo izpodbijajo zgolj učinki spornega pravnega dejanja in v obsegu, kolikor je potrebno za poplačilo terjatve oškodovanega upnika.

Pritožba sicer meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati možnost dejanskega poplačila tožeče stranke na podlagi izpodbijanega pravnega dejanja, ker so na nepremičninah vpisane hipoteke in zaznambe pridobitve lastninske pravice, vendar pa v času sojenja, ki je po stanju ob koncu glavne obravnave (311. člen ZPP), sodišče ne more vedeti, če bo prišlo do realizacije vpisanih hipotek po upnikih niti ali bodo zaznambe pridobitve lastninske pravice, vpisane s časovnim pogojem, dejansko realizirane, zato tožeči stranki ob sicer izpolnjenih materialno pravnih pogojih za utemeljenost izpodbojnega tožbenega zahtevka, ne more odvzeti pravice do sodnega varstva.

Tožena stranka ni konkretno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).