VSC sodba Cp 273/2013

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se tožeči stranki prisodi še 261,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2011 dalje do plačila; in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 396,00 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15.dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.
V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne, v celoti pa se zavrne pritožba tožene stranke in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 59,54 EUR stroškov pritožbenega postopka.
Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožeče stranke (upravniku večstanovanjske hiše, v kateri je tudi stanovanje tožene stranke) in toženi stranki naložilo plačilo 1.615,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2011 dalje do plačila, v presežku za znesek 840,54 EUR pa je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki 347,42 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka prevzela v last stanovanje 28. 12. 2008, od takrat dalje pa je bila dolžna plačevati stroške, vendar vse od januarja 2009 do novembra 2011 teh stroškov ni plačevala. Vse te stroške pa je do novembra 2011 namesto nje zalagal upravnik. Zavrnilo je toženkin ugovor, da je pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij nična, na podlagi določb člena 50/I Stanovanjskega zakona (SZ-1) je zaključilo, da je upravnik upravičen izterjati stroške, ugotovilo, da toženka teh stroškov ni plačevala, zato je zahtevku delno ugodilo. Zavrnilo je zahtevek, ki se nanaša na plačilo stroškov obveznega rezervnega sklada, ker je na podlagi določb 44. člena SZ-1 in šestega odstavka 119. člena SPZ zaključilo, da upravnik ni upravičen v svojem imenu zahtevati tega plačila, pač pa bi lahko bil le zakoniti zastopnik etažnih lastnikov. Tako je zavrnilo zahtevek za 462,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Delno pa je ugodilo toženkinemu ugovoru zastaranja, štelo, da je zastaralni rok za terjatve upravnikov eno leto (6. točka prvega odstavka 355. člena in drugi odstavek 355. člena) in zaključilo, da so zastarane terjatve po posameznih računih, ki so zapadle v obdobju od januarja do decembra 2009 (skupaj znesek 261,51 EUR). O stroških postopka je odločilo glede na uspeh stranke.

Obe pravdni stranki sta vložili pravočasno pritožbo.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in sodišču očita, da ne bi smelo upoštevati toženkinega ugovora zastaranja, ker toženka tega ugovora ni argumentirala. Toženkini ugovoru tudi niso bili specificirani. Izpodbija tudi odločitev sodišča v točkah 16. in 17. sodbe glede upravičenosti upravnika do zahtevka za plačilo stroškov rezervnega sklada. Meni, da je argumentacija sodišča v tem delu materialno pravno zmotna. Ker je tožeča stranka ex lege zakoniti zastopnik vseh etažnih lastnikov je tudi upravičena da za te stroške vloži tožbo. Aktivna legitimacija pa izhaja tudi iz pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij. Sodišču očita, da je napačno štelo, da je zastaralni rok eno leto in je napačno razložilo, da kljub temu, da ima terjatev upravnika naravo verzijskega zahtevka velja enoletni zastaralni rok. Namen zakonskih določb glede zastaranja ne more biti v pravni varnosti in zaščiti etažnih lastnikov kot dolžnikov, in ker gre za terjatve na povračilo založenih sredstev od etažnega lastnika, bi sodišče moralo upoštevati splošen rok za zastaranje. Ker je toženka za zneske, ki jih je namesto nje plačal upravnik obogatena, velja 5-letni zastaralni rok. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek ne zavrne in da se tudi v stroškovni odločitvi upošteva njegov večji uspeh v pravdi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka v laični pritožbi sodišču očita, da je odločalo pristransko glede na to, ker je navedlo, da so njene izjave laične. Prav tako se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da pogodba o upravljanju ni nična. Pri tem navaja, da bi moralo pogodbo s tožnico podpisati vsaj polovica aktualnih lastnikov. Sodišču očita, da ni preverilo bremenilne račune A., ki jih navaja pavšalno brez položnic za leto 2009, 2010 in 2011. Meni, da se A. skuša na njen račun okoristiti. Sodišče tudi ni preverilo izstavitev faktur ne na prejšnjega stanovalca S. kot tudi ne zanjo. Nihče izmed stanovalcev na naslovu Z. 14 ni dobil položnic s takšnim zneskom. Sodišče bi moralo upoštevati njeno zahtevo in dobiti mnenje specialista računovodje, ker A. ne samo, da nelegalno posluje brez zakonite usklajene in veljavne pogodbe, ampak opravlja nezakonite računovodske posle. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in da se sodbo zaradi procesnih napak razveljavi in da se opravi nova obravnava primera.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Ad1) O pritožbi tožeče stranke

Tožeča stranka s pritožbo neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je zavrnilo njen zahtevek za znesek, ki bi ga morala toženka plačati na račun rezervnega sklada. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe v točkah 16. in 17. obširno obrazložilo pravno podlago na podlagi katere je zaključilo, da upravnik večstanovanjske hiše ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe za sredstva rezervnega sklada. Pravilno je zaključilo, da je upravnik aktivno legitimiran za izterjavo ostalih stroškov. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v letu 2001 sprejelo pravno mnenje, v katerem je zavzelo stališče, da ima upravnik večstanovanjske hiše po Stanovanjskem zakonu položaj zastopnika in na tej podlagi zato ne more kot stranka, v lastnem imenu, izterjati obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja, vendar pa je aktivno legitimiran tudi v primeru, kadar je te stroške založil iz lastnih sredstev ali kadar pridobi aktivno legitimacijo na podlagi pogodbe, s katero lastniki nanj prenesejo svoja materialnopravna upravičenja ali na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev (1). Vendar pa upravnik ni aktivno legitimiran za zahtevek za povrnitev sredstev rezervnega sklada in takšnega upravičenja nima. Po šestem odstavku 119. člena SPZ je upravnik dolžan etažnega lastnika pisno pozvati k plačilu prispevkov v rezervni sklad, tak poziv pa ima lastnost verodostojne listine, vendar ni določeno, da lahko to upravnik stori v svojem imenu, saj le upravlja s sredstvi rezervnega sklada. Tako so za izterjavo plačil v rezervni sklad aktivno legitimirani le etažni lastniki, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo in zato tudi pravilno zavrnilo v tem delu zahtevek. Pritožbene navedbe o tem, da je tožeča stranka kot upravnik po samem zakonu zakoniti zastopnik vseh etažnih lastnikov, zato je tudi upravičen za izterjavo stroškov tudi za rezervni sklad, tako niso utemeljene. Pritožnik pa v pritožbi ne navaja, da bi imel na podlagi materialnega prava kakršnokoli pravico, da ta sredstva terja v svojem imenu. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo določbe SPZ, člene 118, 119 in SZ-1, člen 44. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Delno pa je utemeljena pritožba v delu, ko tožeča stranka sodišču očita, da je napačno štelo, da je terjatev upravnika za povrnitev stroškov, navedenih v tabeli pod točko 19 obrazložitve sodbe, zastarala. Sodišče prve stopnje je v sodbi v točkah 19, 20, 21 in 22 obširno obrazložilo zakaj za te terjatve velja 1-letni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ in to tudi podkrepilo s številno sodno prakso višjih sodišč. Pri tem pa pritožbeno sodišče le še dodaja, da je v podobni zadevi v zvezi z enoletnim zastaralnim rokom dopuščena revizija.(2)

Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (obrazložitev v točki 10, 11) izhaja, da je tožeča stranka najprej ta znesek izterjevala od druge osebe-stanovalca, saj ni vedela, da je stanovanje kupila toženka s prodajno pogodbo z dne 28.12.2008 ter da je tožena stranka vpisala svojo lastninsko pravico v zemljiško knjigo šele 14.9.2011, tožeča stranka pa je izvedela za pravega lastnika 13.10.2011 (in ne 2010 kot je očitno pomotoma navedeno v obrazložitvi sodbe). Takšno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Zato gre za drugačno situacijo kot bi šlo v primeru, ko je tožeča stranka izterjevala te stroške od takratnega stanovalca - v tem primeru bi veljal enoletni zastaralni rok, ki je določen v šesti točki 355. člena OZ in ki bi začel teči po preteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Glede na drugačno situacijo in ob ugotovljenem dejanske stanju (ki ni bilo sporno) ne velja enoletni zastaralni rok iz 355. člena OZ, ampak splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ, ki se uporablja za zastaranje verzijskih zahtevkov. Tožeča stranka je morala namesto toženke založiti te stroške, saj jih od stanovalca ni dobila, toženka pa je zamolčala, da je pridobila lastninsko pravico in bila dolžna plačevati te stroške. Zato je pravna podlaga zahtevka v 197. členu OZ, ki ureja izdatek za drugega. Za takšno terjatev pa velja splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ.

Ker je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo določbe OZ in tudi ni uporabilo določbe 197. člena, je nepravilno zaključilo, da velja za zastaranje terjatve rok, ki je določen v 355. členu in ne splošni zastaralni rok (346. člen OZ) je neutemeljeno zavrnilo zahtevek v višini 261,51 EUR, zato je bilo potrebno v tem delu pritožbi tožeče stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako da se ugodi še temu dela zahtevka (ZPP člen 358). V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).

V skladu z določbo drugega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, saj je uspeh tožeče stranke višji (75%). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo stroške v višini 528,00 EUR, kar se s pritožbo ni izpodbijalo, zato je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 396,00 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je uspela s pritožbo glede na izpodbijani del (840,54 EUR in ne 2.456,51 EUR kot je navedla v pritožbi) z 31%, zato ji je toženka dolžna povrniti ustrezen del stroškov pritožbenega postopka (ZPP člen 165/2, 154/1). Po stroškovniku tožeče stranke so utemeljeni stroški: za sestavo pritožbe po tarifni št. 3210-68,80 EUR (43,00 EUR x 1,6), materialni stroški po tarifni št. 6002 20% kar znese 13,76 EUR, DDV in stroški sodne takse za pritožbo. Skupni utemeljeni stroški so 192,07 EUR, 31% pa predstavlja znesek 59,54 EUR. Do ostalih priglašenih stroškov pa ni pritožnica upravičena (50,00 EUR za izdelavo in izročitev dokumentov).

Ad 2) O pritožbi tožene stranke

Niso utemeljene pritožbene trditve tožene stranke o tem, da je sodišče odločalo pristransko zato, ker je navedlo, da so izjave tožene stranke laične. S tem je sodišče hotelo samo povedati, da tožena stranka ni imela kvalificiranega pooblaščenca, v tej besedi pa ni podana nobena vrednostna ocena in sodišče ni ravnalo pristransko.

Tudi niso utemeljene pritožbene navedbe v katerih pritožnica ponavlja svoje trditve o tem, da je pogodba o upravljanju nična. Sodišče prve stopnje je na te pritožbene navedbe toženki obširno odgovorilo v točkah 6, 7, 8, 9 in 10 sodbe. K tem obširnim navedbam pritožbeno sodišče nima kaj za dodati, saj je v njih odgovorjeno tudi na vse pritožbene navedbe toženke.

Pritožnica v točkah 3, 4 in 5 pritožbe izpodbija višino in posamezne račune, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno navedlo, da toženka v postopku na prvi stopnji ni nikoli prerekala posameznih računov niti posameznih zneskov. Zato tega sedaj v pritožbi ne more uspešno uveljavljati. V skladu z določbo 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti od prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe dokazno ocenilo tudi dokaze tožeče stranke glede neplačanih obveznosti, navedlo račune in samo višino ter pravilno v točki 24 navedlo, da toženka ni prerekala višine terjatve kot tudi ne ključa delitve stroškov, zato je sodišče sledilo predloženim računom za obdobje od januarja 2010 do oktobra 2011.

Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe toženke v točki 6 pritožbe, saj je sodišče pravilno ugotovilo od kdaj naprej je toženka postala lastnica kot tudi, da prejšnji stanovalec S. teh stroškov ni plačeval. Toženki pa je tudi odgovorilo na njene trditve v postopku na prvi stopnji o tem, da naj bi tožeča stranka ta dolg dobila že povrnjen od prejšnjega stanovalca. Sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo in je na te navedbe toženke tudi odgovorilo. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je natančno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, sodbo je obširno in jasno obrazložilo, iz takšne obrazložitve pa jasno izhaja tudi odgovor na sedanje toženkine navedbe. Pritožba toženke tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165, 154/1).

-----

Op. št. (1): Tako sodba II Ips 395/2010 z dne 20. 9. 2012, VS RS II Ips 126/2001, VSL I Cp 3416/2011, I Cp 3130/2012, I Cp 4170/2010).

Op. št. (2): Dopuščena revizija, sklep III Dor 77/2013 zoper sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 94/2013).