VSL sklep II Cp 1534/2013

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je določilo mejo med parcelo št. 396 in 2270/5, k. o. X, tako, da poteka od točke A, ki predstavlja večmejo parcel 392/1, 2285, 396 in 2270/5, k. o. X, preko točke B, C do D. Podaljšek linije točk C in D je usmerjen proti najverjetnejši tromeji parcel 494/1, 396 in 2270/5, k. o. X. Skica terenske meritve izvedenca mag. J.D. z dne 28. 3. 2013 je sestavni del tega sklepa. Določilo je tudi površino (38 m2) in vrednost (6.574,00 EUR) spornega mejnega prostora.

2Zoper sklep se pritožujeta predlagatelja iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata pritožbenemu sodišču, naj sklep spremeni tako, da določi mejo, kot sta jo pokazal, podredno pa sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču prve stopnje očitata kršitev določbe 70. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Opozarjata na pojasnilo izvedenca, da geodetski podatki niso natančni in da zemljiški kataster, datiran iz leta 1867, dopušča odstopanja do +/- 1,50 m. To je podatek, ki bi ga moralo sodišče upoštevati v povezavi z ostalimi dejanskimi okoliščinami. Ker je katastrska meritev nenatančna do 1,5 m je treba upoštevati okoliščine, da med točkama B in C že preko dvajset let stoji garaža, da je v naravi na terenu viden ostanek ograje v točki X2 in da na terenu ugotovljeno celotna meja med javnim dobrim v celem naselju poteka naravnost v liniji, kot sta jo pokazala predlagatelja. Iz upravnega spisa, ki ga je imel na terenu izvedenec, naj bi bilo razvidno, da se je meja med občino in ostalimi lastniki, s katerimi je potekal spor, dejansko določila v smeri proti vzhodu. Glede na netočnost katastrskih podatkov je treba torej upoštevati dejansko uživanje in določitev meje po celotni vasi v ravni liniji. Ob upoštevanju 1,5 m odmika se pride točno na linijo, kjer je v naravi meja ves čas potekala in ob kateri stojijo tudi objekti. Sodišče je neutemeljeno brez tehtne obrazložitve pristalo na določene katastrske točke. Tudi v primeru mejnega spora med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, je potrebno upoštevati, da ima javno dobro lahko status močnejše pravice le, če mejaš poseže v katastrske meje javnega dobra, ne pa kadar javno dobro poseže meje zasebne lastnine in obstaja možnost napake v katastru. V upravnem postopku, o katerem je izvedenec govoril na kraju samem, ni pa priložil listin, je bila dejansko določena meja do točke X1 oz. Z1, ki sta jo na severu v tromeji s parc. št. 2270/5 in 394/1, k.o. X, pokazala predlagatelja. Od tam pa je v naravi potekala meja naravnost do točke X3. Sodišče bi moralo glede na netočne podatke katastra upoštevati tudi ostale okoliščine. Odločitev, ki zgolj administrativno sledi izvedencu, je nepravilna. Glede stroškov postopka pritožnika opozarjata, da sta v predlogu predlagala, da stroške postopka, ki jih ni treba posebej priglasiti, saj so sodišču znani, nosi nasprotni udeleženec.

3Nasprotna udeleženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu z določbo 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) sodišče meril za ureditev meje ne more izbrati v poljubnem vrstnem redu, temveč si mora prizadevati, da ob določenih predpostavkah reši mejni spor predvsem na podlagi močnejše pravice. Domneva se močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, lahko sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata. Če močnejša pravica ni dokazana, ali če ni podano soglasje, sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti. Če se ta ne more ugotoviti, pa sodišče sporni prostor razdeli po pravični oceni.

6Glede na vsebino predloga za ureditev meje in navedbe nasprotnih udeležencev je sporna meja, ki poteka v celotni dolžini med zemljiščema s parc. št. 396, k.o. X (ki je v solasti predlagateljev vsakega do 3/8) in s parc. št. 2270/5, k.o. X (ki je javno dobro v lasti Občine), ki na južni strani mejita (v sporni) mejni točki (štiri meja) s parcelo št. 392/1, last nasprotnega udeleženca A. J. in s parc. št. 2285, ki je prav tako javno dobro, na severni strani pa mejita v tromeji s parc. št. 394/1. Sporni prostor, ki je v skici terenske meritve izvedenca mag. J.D. z dne 28. 3. 2013 označen s točkami X1, X2 in X3 (to mejo sta pokazala predlagatelja) ter točkami Z1, Z2, Z3 in Z4, in je obarvan z rumeno barvo, obsega 38 m2.

7Določitev meje med zemljiščem, ki je javno dobro, ter zemljiščem, ki je v zasebni lasti, je mogoče določiti po kriteriju močnejše pravice. Javno dobro je stvar, ki jo lahko uporablja vsakdo (19. člen SPZ), zato je izven pravnega prometa in na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice, niti s priposestvovanjem (44. člen SPZ). V sodni praksi (1) se je izoblikovalo enotno stališče, da je treba pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, upoštevati stanje v katastru oziroma mejo določeno v njem. Izjeme od tega pravila pa so mogoče v primeru pomanjkljivosti ali napak v katastru, kar je treba posebej ugotoviti (2).

8Sodišče je določilo (le) del (sporne) meje med parcelo 396 in 2270/5, ki se na jugu v večmeji stikata s parcelama 2285 in 392/1, k.o X, tako, da poteka od točke A(3) (ki je večmeja) preko točke B (4), C (5) do D (6). Svojo odločitev je utemeljilo na ugotovitvah izvedenca, da katastrski podatki glede sporne meje omogočajo vzpostavitev katastrske meje v naravi z natančnostjo do +/- 1,50 m (v štirimeji na jugu), v tromeji na severu pa +/-25 cm. Navedlo je le, da je sodno določilo mejo po ugotovitvah izvedenca o najverjetnejši katastrski meji. Pritožba utemeljeno opozarja, da glede na s strani izvedenca podano možno odstopanje katastrske meje, ki jo je pokazal, geodetski podatki le niso natančni in povsem zanesljivi. Da ti niso natančni, je izvedenec potrdil z ugotovitvijo, da sporna meja do danes ni bila nikoli predmet direktne geodetske meritve. Ni sporno, da meja v upravnem postopku ni bila dokončno urejena. Zato bi moralo sodišče v primeru ureditve meje po stanju katastra le-to urediti v okviru možnih odstopanj katastrske meje v naravi, torej v okviru možnih +/- 1,5 metrskih odstopanj, pri tem pa upoštevati in obravnavati vse zatrjevane okoliščine s strani predlagateljev, ki bi lahko vplivale na določitev drugačne najverjetnejše meje v okviru odstopanj katastrske meje v naravi. Presoja o najverjetnejši katastrski meji je v pristojnosti sodišča. Zakaj je dodelilo nasprotni udeleženki celoten sporni mejni prostor, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, prav tako pa tudi ne iz skice na list. št. 59. Glede na možno odstopanje meje bi moralo sodišče pojasniti, na podlagi katerih okoliščin je vzelo kot najverjetnejšo mejo ravno to skrajno razmejitveno mejo, ko pa bi bilo mogoče ob upoštevanju odstopanj glede na pokazano mejo predlagateljev in okoliščin primera sklepati tudi o drugačni najverjetnejši katastrski meji.

9V skladu z določbami 355. člena in 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek, saj zaradi zmotne uporabe 77. člena SPZ sodišče prve stopnje ni ugotavljalo meje v okviru možnih odstopanj katastrske meje v naravi upoštevaje zatrjevane okoliščine predlagateljev. V novem postopku naj sodišče ponovno odloči o meji.

10Pritožbeno sodišče v mejah uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa opozarja, da je mejo po naravi stvari mogoče urediti le enako (7) za vse solastnike mejnega zemljišča. V skladu s 132. členom ZNP mora predlagatelj v predlogu za ureditev meje zajeti kot udeležence postopka vse lastnike zemljišč, med katerimi je sporna meja. To pomeni, da morajo vsi solastniki mejnega zemljišča v postopku nastopati kot stranka. Solastniki zemljišč so nujni sosporniki. Po zemljiškoknjižnih podatkih je solastnik nepremičnine parc. št. 396 tudi O. O.. Zgolj izjava predlagateljice na naroku na kraju samem, ki je tudi pooblaščenka predlagatelja, da sta dejanska lastnika njegovega dela nepremičnine, ne omogoča drugačnega zaključka. Čeprav predlagatelja preostalega lastnika nista navedla kot (formalnega) udeleženca, bi le-ta moral v postopku sodelovati na pasivni strani in mu omogočiti, da se v postopek vključi, saj je glede na določbo 19. člena ZNP materialni udeleženec tega postopka. Ker se bo odločba v tej zadevi nanašala tudi nanj oziroma bo posegala v njegove pravice, pritožbeno sodišče meni, da brez njegovega sodelovanja kot stranke v postopku sodišče ne bo moglo odločiti.

V postopku je bila predlagana ureditev meje v celotni dolžini parcele 396 in 2270/5, k. o. X, ki se na severni strani v tromeji (v skici izvedenca označeni s točko X1 oziroma Z4) dotikata s parc. št. 394/1, zato bi moral v postopku sodelovati kot udeleženec tudi lastnik te parcele. Čeprav morebiti tromejna točka ni sporna, za kar pa v spisu ni podatkov, saj lastnik parcele št. 394/1 v tem postopku ne sodeluje in tako ni bil pozvan, da pokaže svojo mejno točko, je za ureditev celotne meje med zemljiščema 396 in 2270/5 potrebna tudi določitev te točke. Povedano še strnjeno: prav vsi mejaši (solastniki) so nujni sosporniki.

11Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 37.členom ZNP).

(1) Glej odločbe VS RS II Ips 510/1997, VSL II Cp 39/2011, I Cp 1633/2012, II Cp 124/2011, II Cp 892/2009, I Cp 2502/2009.

(2) Glej II Cp 139/2009, II Cp 3470/2009.

(3) ki je enaka točki Z4

(4) ki je enaka točki Z3

(5) ki je enaka točki Z4

(6) Od točke D do tromeje s parc. št. 394/1 meje (točka Z1 oz. X1 po skici terenske meritve), čeprav je bila tudi v tem delu sporna, ni uredilo.

(7) glej odločbe VSL I Cp 246/2912, I Cp 3290/2009 in VSK I Cp 605/2005.