VSL sodba I Cpg 273/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 122448/2009 z dne 4.9.2009 v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 209,87 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je vse dopustne pritožbene razloge v sporu majhne vrednosti, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo primerno spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Med pravdnima strankama je sporno, ali tožeča stranka pri obračunavanju stroškov upravljanja uporablja pravilen ključ delitve. Kot nesporno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vtoževana terjatev predstavlja za toženo stranko spornih 20% zaračunanih storitev, preostali del je tožena stranka kot nesporen tožeči stranki že plačala. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki temelji na trditvah, da je za pravilen izračun deleža, ki odpade na toženo stranko, odločilno razmerje med bruto površino posameznega dela v lasti tožene stranke in bruto površino celotnega objekta.

5Zmotno je stališče tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje, ki se je pri odločitvi oprlo na določbe Pogodbe o upravljanju, zmotno uporabilo materialno pravo. Enako kot sporna Pogodba, tudi SZ-1 v 182. členu določa, da se solastniški deleži do sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih določijo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini. Kar pomeni, da določitev višine solastniškega deleža toženca za obračunavanje stroškov na način, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, materialnopravno tudi na podlagi uporabljenih določb zakona ni pravilen. S tem pa je imelo sodišče prve stopnje podlago, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

6Glede na obrambne trditve tožene stranke v tem postopku, je imela tožeča stranka možnost sodišču ponuditi, za utemeljitev svojega zahtevka tudi na ugovarjani podlagi, tudi izračun solastniškega deleža tožene stranke v skladu z določbo 182. člena SZ-1, česar pa ni storila. Navedla ni niti podatka o tem, koliko znaša skupna površina vseh posameznih delov v etažni lastnini (šele v pritožbi navede, da znaša 9.036,12 m2). Trditveno breme o tem, da se izračun, ki ga je uporabila tožeča stranka, ne razlikuje od izračuna, ki izhaja iz Pogodbe o upravljanju ali iz določbe 182. člena SZ-1, je bilo na tožeči stranki, ki pa mu ni zadostila. Ves čas postopka je vztrajala pri materialnopravno zmotnem, vendar jasnem stališču, da je upravičena deliti stroške po ključu bruto površin (primerjaj z izjavo na glavni obravnavi 2.12.2011). Zato ni utemeljeno njeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnopravnega vodstva pozvati tožečo stranko, da navede tudi podatke o neto površinah, ki bi bili relevantni za odločitev, kot tudi ne očitek, zakaj ni z izvedencem izvedlo dokaza za ugotovitev pravilne površine. S tem pa tudi ni podan uveljavljan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

7Glede na navedeno se izkaže, da očitana zmotna uporaba materialnega prava ni podana, prav tako tudi ni podana nobena od bistvenih kršitev določb postopka, ki jih je dopustno uveljavljati v sporu majhne vrednosti. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

8Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).