VSC sklep Cpg 340/2012

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njegov izrek poslej glasi:
“Predlog tožene stranke za prekinitev postopka z dne 25. 7. 2012 se zavrne.”
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom prekinilo postopek v tem gospodarskem sporu do rešitve predhodnega vprašanja. Ugotovilo je, da je izvedlo dokazni postopek. V maju 2012 je tožena stranka vložila zoper tožečo stranko tožbo na ničnost pogodb in izstavitev z. k. dovolila ter predlagala prekinitev postopka. Opravilo je narok za glavno obravnavo z dne 30. 8. 2012, glede na to, da je bil razpisan in vabljene priče, ter sklenilo, da bo po opravljenem naroku odločilo o prekinitvi postopka. V zadevi bi res lahko že odločilo s sodbo, vendar je podlaga odločitve prav Pogodba o finančnem leasingu nepremičnine in Prodajna pogodba, ki sta ju sklenili pravdni stranki, to pa je podlaga tožeče stranke za zahtevek za izpraznitev glede nespoštovanja pogodbe, medtem ko tožena stranka v zadevi I Pg 792/2012 zatrjuje ničnost pogodb. Če bi bila ničnost ugotovljena, je tudi odločitev v tej zadevi popolnoma drugačna. Pri odločitvi o prekinitvi postopka je sicer res treba upoštevati tudi ekonomičnost postopka in da je tožeča stranka šele v maju 2012 vložila tožbo na ničnost pogodb, pri čemer je obrazložila, da je ves čas poskušala zadevo rešiti sporazumno s tožečo stranko. Ker je v končni fazi ugotovila, da to ni mogoče, je vložila tožbo kot zadnje sredstvo, da bi rešila sporno zadevo. Ker je že vložena tožba, je neekonomično, da bi o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP

. V pritožbi navaja, da je predlog tožene stranke za prekinitev postopka zgolj očiten poskus zavlačevanja postopka, pri čemer je razloge, ki opravičujejo takšno navedbo, ugotovilo sodišče prve stopnje samo, ko je v obrazložitvi sklepa navedlo, da je tožena stranka šele v maju 2012 vložila tožbo na ugotovitev ničnosti. Pri tem je brez obrazložitve in dokazil verjelo toženi stranki, da se je ves čas poskušala sporazumeti z njo. Sodišče mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka, iz česar sledi, da je nujno potrebno, da se postopek zaradi izpraznitve nepremičnine zaključi s takojšnjo odločitvijo o zahtevku, in ne s prekinitvijo postopka. S strani tožene stranke navedena dejstva in okoliščine ne ustrezajo predhodnemu vprašanju, tudi če bi vprašanje veljavnosti oziroma ničnosti pogodb in obstoja njene lastninske pravice predstavljalo predhodno vprašanje. Navajanja, ki jih je tožena stranka podala v tožbi zaradi ničnosti v postopku I Pg 792/2012, so bila toženi stranki znana že ob izselitvi iz poslovnega dela nepremičnin, to je v letu 2009, vendar pa tožbe na ugotovitev ničnosti ni vložila že takrat. Postopek zaradi izročitve nepremičnin je v zaključni fazi, pri čemer se tožena stranka zaveda, da ji bo morala nepremičnine kmalu izročiti. V tej problematiki je bil glavni nagib tožene stranke za začetek postopka I Pg 792/2012 (tik pred zadnjim narokom v zadevi zaradi izpraznitve nepremičnin, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ko je zapisalo, da bi lahko že razsodilo) in vložitev predloga za prekinitev postopka, saj poskuša izročitev nepremičnine zavleči s ponovnimi izgovori in zavlačevanjem. Tožena stranka je postopek I Pg 792/2012 začela več kot tri leta po podpisu Pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin. Teoretiki so v komentarju 206. člena ZPP jasni, da je med drugim treba upoštevati tudi konvencijsko pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja ter načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka. Prekinitev postopka oziroma odločanje o domnevnem predhodnem vprašanju, za katerega je tožena stranka prekludirana, in ki sploh ne predstavlja predhodnega vprašanja, ne zadosti temeljnim načelom.

Tožena stranka je po (prvem) pooblaščencu odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je prekinitev postopka sodnikova odločitev, ki jo sprejme glede na lastno presojo vseh okoliščin. Sodišče prve stopnje se je glede na vse okoliščine pravilno odločilo za prekinitev postopka, saj je pravilno upoštevalo in tehtalo ne samo načelo ekonomičnosti postopka ter težnjo za čimprejšnji zaključek zadeve, pač pa tudi njeno pravno varstvo, saj je sklenila pogodbi z dne 9. 4. 2009 z namenom oziroma kavzo, ki se ni uresničila. S tem poslom je zaradi nefinanciranih zalog v višini 200.000,00 EUR izgubila lastništvo nepremičnin, na katerih je izvajala osnovno dejavnost.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi prve točke prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Predhodno vprašanje da odgovor, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (prvi odstavek 13. člen ZPP). Glavno vodilo pri odločanju sodišča o prekinitvi postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja je, da mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevati konvencijsko pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Reševanje predhodnega vprašanja bo prepustilo matičnemu sodišču zlasti takrat, ko bo pričakovati, da bo zadeva tam kmalu rešena(1). Razlog je v tem, da prekinitev postopka pomeni dejanski zastoj v postopku.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno poudarja prav to načelo. Sodišče prve stopnje se je sicer samo sklicevalo na ekonomičnost postopka, ko je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, in kar tožeča stranka utemeljeno poudarja v pritožbi: (-) da je izvedlo dokazni postopek, (-) da je 30. 8. 2012 opravilo narok za glavno obravnavo (iz spisa je razvidno, da je na njem zaslišalo pričo R. S. ter zakonitega zastopnika tožene stranke F. V., pred tem pa je na naroku za glavno obravnavo z dne 2. 2. 2012 zaslišalo priči V. K. in M. Č.; listna št. 46-51 in 75-97 spisa) ter (-) da bi o zadevi res lahko že odločilo s sodbo (tretja in šesta točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). V zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 30. 8. 2012 je še vpisano, da bo sodišče prve stopnje po preteku 15 dni, kolikor je dalo toženi stranki, da se izjavi o vlogi tožeče stranke, odločilo ali se postopek prekine, ali pa se zadeva zaključi z izdajo sodbe (listna št. 77 spisa).

Postopek v tej – prvotni zadevi teče od vložitve tožbe 5. 11. 2010. Če je zadeva že zrela za razsojo, ni ekonomično in smotrno ter ni v prid načelu pospešitve postopka prekinjati postopek. Tožena stranka je maja 2012 vložila (ne nasprotne, temveč samostojno) tožbo na ugotovitev ničnosti Prodajne pogodbe z dne 9. 4. 2009 in Pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine z dne 9. 4. 2009 (2). Ničnosti pravnih poslov ni treba uveljavljati s tožbo, temveč zadošča, da stranka trdi, da je pogodba nična, oziroma navaja okoliščine, ki so podlaga ugovoru ničnosti (predpostavka za uporabo ustreznega pravila OZ ali drugega zakona o ničnosti pogodbe)(3). Če je tožena stranka odlašala z (zatrjevanjem dejanskih okoliščin v zvezi z) ugovorom ničnosti in tudi če je bil razlog za to domnevni poskus sporazumne rešitve spora, je bilo to na njeni strani. V nasprotju s konvencijsko pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja bi bila prekinitev prvotnega postopka, ko je tožena stranka ves čas vedela za dejanske okoliščine domnevne ničnosti pogodb, vendar jih ni uveljavljala z ugovorom, ko pa se prvotni postopek bližal zaključku, je vložila samostojno tožbo na ugotovitev ničnosti pogodb s predlogom za prekinitev postopka. Ta bi se po razlogovanju sodišča prve stopnje obravnavala pred matičnim sodiščem. Glede na to, da je bila “matična” tožba zaradi ugotovitve ničnosti vložena maja 2012, kar je 2 leti in pol po začetku prvotnega postopka, in da nobena pravdna stranka pred sodiščem prve ter tudi druge stopnje ne zatrjuje, da bo zadeva tam – pred matičnim sodiščem kmalu rešena, je sodišče prve stopnje zmotno razlogovalo, da je neekonomično, da bi o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno poudarja povzete dejanske okoliščine zadeve. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Končni uspeh pravdnih strank v pravdi še ni znan (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato sodišče druge stopnje, kljub spremembi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, ni moglo odločiti o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o njih je pridržalo za končno odločbo.

-----

op. št. 1: Tako V. Rijavec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 307, Založba Uradni list RS, GV Založba Ljubljana.

op. št. 2: Na četrti strani tožbe navaja, da si je kljub odpovedi pogodbe o leasingu […]; priloga B 8.

op. št. 3: Tako N. Plavšak v: Obligacijsko pravo, splošni del, stran 382, 383, GV Založba; Vrhovno sodišče RS II Ips 42/94.