VSRS Sodba XI Ips 11600/2012-83

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega O. T. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da osumljencu pripor odpravi, podrejeno pa, da ga nadomesti s hišnim priporom.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje potrebne razloge glede utemeljenosti suma in pripornega razloga ter da zahteva v tem delu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijani pravnomočni sklep pa nima razlogov o neogibni potrebnosti pripora za varnost ljudi in v tem delu sodišče podaja le posplošeno, z ničemer konkretizirano navedbo, da je pripor neogibno potreben ukrep.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi pritrjuje stališču vrhovne državne tožilke, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, zakaj milejši ukrep ne pride v poštev, ter o neogibnosti pripora.

B.

5Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ker okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče, ne omogočajo zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti. Tako navedbo vložnik obrazlaga s tem, da osumljenčevo ravnanje po intenziteti in posledicah ne odstopa o istovrstnih kaznivih dejanj; da osumljenec ni uporabil nevarnega sredstva ali predmeta, ki bi kazal na brutalnost njegovega ravnanja; da v opisu kaznivega dejanja ni navedeno, da bi osumljenec dejansko udaril katerega od policistov; da se sodišče ni opredelilo do osumljenčevega zagovora, da je do obravnavanega dogodka prišlo zaradi spleta nesrečnih naključij in osumljenčevega neslanega šaljenja; da sodišče ni upoštevalo poteka preizkusne dobe po sodbi K 134/2008; da po njegovem mnenju osumljenec ni povzročil sporne situacije, da se ni brez razloga vmešal v dogajanje; ter da sodišče ni upoštevalo osumljenčeve dolžnosti skrbeti za šest mesecev starega otroka in ženo. Vložnik s takimi navedbami ne more uspeti, saj s podajanjem lastnega videnja dogodka in ocenjevanjem osumljenčevega ravnanja, s čimer izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Enak, za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedopusten razlog vložnik uveljavlja pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik, izhajajoč iz osumljenčevega zagovora, namreč navaja, da sodišče ni ugotavljalo dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, da bi v obravnavanem primeru lahko prišel v poštev le hišni pripor. Dežurna preiskovalna sodnica je ugotovila, da je pripor edini ukrep, ki pride v poštev, kar pomeni, da ostali ukrepi za odpravo ponovitvene nevarnosti ne pridejo v poštev. Do take, že v pritožbi uveljavljane okoliščine, se je opredelil tudi zunajobravnavni senat, ki je na podlagi ocene osumljenčevega življenja, osebnosti in predkaznovanosti prav tako izključil možnost odreditve hišnega pripora (sklep, stran 5).

6Nadalje vložnik navaja, da je pripor z vidika omejitve osumljenčeve pravice do osebne svobode nesorazmeren ukrep, da ni neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi ter da bi bilo sorazmerje med posegom v osumljenčevo pravico do osebne svobode in zagotovitvijo varnosti ljudi doseženo kvečjemu s hišnim priporom. Sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu resda ni opredelilo neogibnosti in sorazmernosti pripora v posebnem delu obrazložitve, vendar pa sta ti dve za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti bistveni okoliščini razvidni iz razlogov, s katerimi je sodišče utemeljilo obstoj tega pripornega razloga. Sodišče ugotavlja, da je osumljenec specialni povratnik, saj je bil v letu 2008 s pogojno obsodbo spoznan za krivega storitve istovrstnega kaznivega dejanja; da naj bi obravnavano kaznivo dejanje storil le pol leta po izteku preizkusne dobe; da je bil v letu 2010 obsojen sicer zaradi drugačnega kaznivega dejanja, vendar ga tudi to ni odvrnilo od ponavljanja kaznivih dejanj; da naj bi v obravnavanem primeru napadel dva policista, ki sta utrpela lažje telesne poškodbe; da je poskušal ravnanje policistov, ki sta obravnavala njegovega očeta v zvezi s kršitvijo cestnoprometnih predpisov, preprečiti na brutalen način in iz neznanega razloga; da naj bi sam povzročil sporno situacijo z žaljenjem policistov, uporabo fizične sile in z aktivnim upiranjem. Prav te okoliščine, torej da naj bi osumljenec kljub poprejšnji obsodbi za istovrstno kaznivo dejanje brez razloga napadel policista, kažejo na neogibnost pripora zaradi zagotovitve varnosti ljudi, ob ostalih, zgoraj navedenih in v pravnomočnem sklepu ugotovljenih okoliščinah, pa se pripor pokaže tudi kot sorazmeren ukrep.

7Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo osumljenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.