VSL sodba I Cpg 69/2012

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 724,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 93480/2008 z dne 8.11.2008 vzdržalo v veljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka za glavnico 14.303,26 EUR s pripadki ter za izvršilne stroške v znesku 110,28 EUR s pripadki. Za znesek 3.470,85 EUR s pripadki pa je navedeni sklep v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožena stranka predlog za izločitev izvedenca po 247. členu ZPP vložila prepozno. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je bila tožena stranka s tem, da je Zavod za varstvo pri delu d.d. (v nadaljevanju: ZVD d.d.) opravljal preglede dvigal za tožečo stranko že pred vložitvijo tožbe, seznanjena že pred izdajo sklepa o postavitvi izvedenca, pa postavitvi izvedenca takrat ni nasprotovala (247. člen ZPP).

6Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni omogočilo zaslišanja izvedenca, kot je to predlagala tožena stranka. Po oceni višjega sodišča kljub temu, da sodišče ni upoštevalo določb 253. člena ZPP, bistvena kršitev določb postopka ni podana, saj tožena stranka v zvezi s pisnim izvedeniškim mnenjem ni podala takih takšnih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenca tudi zaslišati.

7Višje sodišče ocenjuje, da je izvedenec podal svoje mnenje na način, da je odgovoril na posamezna vprašanja sodišča. Svoje odgovore je izvedenec dovolj jasno in celovito obrazložil, tako da je omogočen njihov preizkus in kritična presoja.

8Tožena stranka v pritožbi ponovno opozarja, da dela, za katera tožeča stranka vtožuje plačilo, niso predstavljala rednega upravljanja, temveč je šlo za izboljšavo, ki redno upravljanje presega. Za opravo izboljšave pa tožeča stranka ni imela soglasja vseh solastnikov, kot to določa prvi odstavek 117. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) niti veljavne odločitve nepravdnega sodišča po drugem odst. 117. člena SPZ, ki bi dopuščala opravo izboljšav brez soglasja solastnikov. Trdi, da je tožeča stranka je zlorabila institut rednega vzdrževanja stavbe tako, da je večinski lastnik A. d.d. dosegla luksuzno in prestižno zamenjavo dvigal, sedaj pa poskuša stroške porazdeliti med druge lastnike.

9Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je za odločitev v tej zadevi bistven odgovor na vprašanje, ali je mogoče obnovo (zamenjavo) dvigal, kot je bila izvedena, šteti za posel rednega upravljanja, ali pa so bile v okviru te obnove dvigal „skrite“ tudi izboljšave.

10Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sporni posel zamenjave dvigal predstavlja posel rednega upravljanja, za veljavnost katerega je po drugem odstavku 67. člena SPZ potrebno soglasje lastnikov, katerih lastniški deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti. Navedena ugotovitev temelji na pravilni oceni sodišča prve stopnje, ki je podkrepljena z izvedeniškim mnenjem, da zamenjava dvigal v konkretnem primeru ne pomeni izboljšave, temveč gre za zamenjavo starih, dotrajanih dvigal z novimi, ki so bistveno enakih kvalitet. Na podlagi izvedeniškega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da izvedene spremembe sicer omogočajo boljšo rabo, vendar je to posledica tehničnega napredka.

11Glede na to, da se po tretjem odstavku 67. člena SPZ za posle rednega upravljanja štejejo tisi posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da predstavlja zamenjava prejšnjega dotrajanega dvigala nujen posel, namenjen ohranitvi osnovnega bivalnega standarda in kot tak predstavlja posel rednega upravljanja. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, zamenjava dvigal v tem primeru pomeni ohranjanje obstoječega, saj stvari ni mogoče vselej popraviti tako, da bi bila povsem enaka kot prej, temveč se je treba prilagoditi tudi napredku tehnike. Višje sodišče zato soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil sklep, ki ga je sprejela večina lastnikov, veljaven in učinkuje, kot da bi ga sprejeli vsi lastniki.

12Višje sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sporna menjava dvigal temelji na sklepu lastnikov iz seje Poslovnega odbora z dne 25.10.2007 št. 5, na kateri je bil sklep o zamenjavi dvigal sprejet s 84,32% večino. Res iz navedenega sklepa izhaja, da je bila investicija potrjena le „načeloma“, vendar je sodišče prve stopnje navedeni sklep ocenilo v povezavi s sklepom št. 2, sprejetem na 25. seji Poslovnega odbora dne 3.3.2008, iz katerega izhaja, da je bil za zamenjavo dvigal izbran izvajalec S. d.o.o., tudi ta sklep pa je bil, glede na to, da gre za posel rednega upravljanja, sprejet z ustrezno večino.

13Pritožba opozarja, da zamenjava dvigal ni bila nujna, saj iz mnenja ZVD d.d. z dne 3.6.2008 izhaja, da bi bilo le nekatere pomanjkljivosti potrebno odpraviti takoj, ostale pa v roku petih oziroma desetih let. Tudi v tem delu višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki na podlagi izvedeniškega mnenja ugotavlja, da bi parcialna in postopna odprava neskladnosti na koncu pripeljala do občutno višjih stroškov in bi bila z vidika gospodarnosti nesprejemljiva, takojšnja zamenjava dvigala pa je bila z vidika gospodarnosti (vzdrževanje) in z vidika namena dvigala (varen prevoz) dolgoročno bolj smiselna in hkrati tudi edina racionalna rešitev.

14Glede na to, da je bil sklep o obnovi dvigal in izbiri izvajalca, ki ga so ga sprejeli lastniki, katerih lastniški delež presega več kot 50%, veljavno sprejet, niso upoštevna pritožbena navajanja v zvezi z neustrezno izbiro izvajalca (glede na ostale ponudnike).

15Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem opozarja, da je tožeča stranka dokaze o obstoji pooblastila A. d.d. pri sprejemanju spornih sklepov podala prepozno in je sodišče zato ne bi smelo upoštevati. Iz spisa je razvidno, da je tožena stranka z vlogo z dne 7.7.2010 (po prvem naroku za glavno obravnavo) predlagala, naj tožeča stranka predloži pooblastilo za pooblaščence A. d.d. za 25. sejo Poslovnega odbora. Tožeča stranka je to storila pravočasno z vlogo dne 16.8. 2010, v kateri je navedla, da je bil sklep na 25. seji sprejet z veljavno večino ter pojasnila, kdo se je seje udeležil za A. d.d. in z vlogo z dne 19.8.2010 priložila izjavo uprave banke v zvezi s pooblastilom.

16Višje sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka zadovoljivo pojasnila (to pa je s svoji obrazložitvi povzelo tudi sodišče prve stopnje), da je tožeča stranka za sklenitev aneksa pridobila soglasje večine lastnikov, ki je, kot je bilo navedeno, bilo potrebno za veljavno odločanje.

17V Zapisniku seje Poslovnega odbora poslovne zgradbe S. 48, Ljubljana z dne 3.3.20080 je namreč navedeno, da se za izvajalca zamenjave dvigal: izbere se S. d.o.o. po ponudbi v znesku 297.500 EUR + DDV, ter da v to v ceno še ni vključena ponudba za kamen družbe M. d.o.o.. To tudi po oceni višjega sodišča pomeni, da so bila z navedenim sklepom zajeta tudi dela v zvezi z uporabo marmorja, za katere pa je bil (ker ob sprejetju sklepa navedena ponudba še „bila v pripravi“, kasneje na podlagi tega sklenjen aneks (20.6.2008).

18Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje tudi v zvezi z odločitvijo o višini tožbenega zahtevka. Pojasnilo je, da tožeča stranka na podlagi sklenjene pogodbe plačala vse izstavljene račune za delo izvajalca S. d.o.o. ter ostala dela, ki so bila z obnovo dvigal povezana, toženi stranki pa je zaračunala njen delež glede na ključ delitve, ki znaša za toženo stranko 4,478%. Zaradi zamude pri plačilu je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti od zapadlosti računov do plačila. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da le ciljno krmiljenje pomeni takšno izboljšavo, da bi šlo v tem delu za izredno upravljanje in je zato v ustreznem delu zavrnilo tožbeni zahtevek.

19Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. V postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev odločbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa je tožeči stranki priznalo stroške nagrade za sestavo odgovora na pritožbo (587,20 EUR), pavšalni znesek za materialne stroške (20,00 EUR) in do povrnitve 20 % DDV (117,40 EUR), skupaj 724,20 EUR.