VSC sodba Cp 433/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje najprej zaradi delnega umika tožbe za znesek 6.682,10 EUR pravdni postopek v obsegu umika ustavilo, v drugem delu pa je tožniku prisodilo še odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi 13. februarja 2010 v višini 2.136,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 30. 9. 2009 do 1. 8. 2011 in za čas od 2. 9. 2011 dalje do prenehanja obveznosti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki 592,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je ob prometni nezgodi utrpel zlom spodnje veje sramne kosti, udarnino levega zadnjičnega predela, udarnino desnega stopala in udarnino desnega čelnega predela. Sodišče mu je prisodilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja od zahtevanega zneska 15.000,00 EUR, 8.000,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR od zahtevanega zneska 1.500,00 EUR, zavrnilo pa je zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 20.000,00 EUR. Tožena stranka je delno poravnala škodo, zato je sodišče od prisojene odškodnine odštelo valorizirani znesek v višini 6.864,00 EUR. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh ene in druge stranke.

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo, s katero izpodbija zavrnilni del sodbe v znesku 5.000,00 EUR. Navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču očita napačno uporabo 179. in 182. člena OZ, v delu ko je sodišče zavrnilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa uveljavlja napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, sodišču pa očita tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišču očita, da bi moralo upoštevati njegove navedbe o težavah pri opravljanju dela glede na to, da je zatrjeval, da ima težave na vseh področjih življenja, v pripravljalni vlogi 18. 8. 2011 pa je tudi zatrjeval, da se bodo posledice poškodbe kazale skozi njegovo celotno življenje ter da čuti bolečine tudi pri večjih obremenitvah. Odločitev sodišča je v delu, ko je štelo, da ni podal trditev, pretirano formalistična. Meni, da je jasno, da lahko stranka ob zaslišanju dodatno specificira svoje težave in bi sodišče moralo izpoved stranke upoštevati kot del njenih navedb. Sodišču očita, da je tudi napačno povzelo izvedeniško mnenje izvedenca J. P., oziroma v tem delu izvedencu neutemeljeno ni sledilo. Izvedenec je izrecno navedel, da je podano trajno in ne začasno zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti zaradi poškodbe levega križnično črevničnega sklepa poleg zloma spodnje veje sramne kosti in je zato tudi ugotovil 4 % zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Izvedenec ni navedel, da so podane bolečine oziroma duševne bolečine v času zdravljenja. Meni, da je obrazložitev sodišča nesmiselna, ker sodišče samo trdi da še danes čuti določene bolečine, teh bolečin pa pojmovno ni mogoče šteti kot bolečin v zvezi z zdravljenjem, saj te bolečine čuti ob opravljanju svojih običajnih življenjskih aktivnosti. V tem delu sodišču očita bistveno kršitev določb ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena. Ob pregledu sodne prakse sicer priznava, da je njegov prvotni zahtevek nekoliko previsok, vendar pa je kljub temu upravičen do višje odškodnine kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Zato sodišču tudi očita kršitev pravice do enakosti pred zakonom. Pri tem navaja sodno prakso in sicer sodbo VS RS II Ips 141/2003 in 106/2006. Meni, da je upravičen do odškodnine v višini vsaj štirinajstih povprečnih plač, kar bi predstavljal znesek 14.000,00 EUR, zato predlaga, da se v tem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se mu prisodi še 5.000,00 EUR odškodnine.

Pravočasna pritožba je bila posredovana toženi stranki, ki na pritožbo ni

odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Niso utemeljene pritožbene navedbe o pretiranemu formalizmu sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče navedlo, da tožnik ni ponudil ustrezne trditvene podlage in da trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izpovedbo stranke. Ne gre za formalizem, ampak za pravilen postopek, ki ga določa ZPP. Razpravno načelo je določeno v 7. členu ZPP, ki nalaga dolžnost strankam, da navedejo dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in da za ta dejstva predlagajo dokaze. To pa pomeni, da z izvedenimi dokazi ni možno nadomeščati dejstev, kar je sodišče prve stopnje pravilno navedlo.

Nadaljnje pritožbene navedbe se nanašajo na zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je glede te oblike škode zaključilo (ob trditveni podlagi), da tožnik ni dokazal, da so glavoboli posledica poškodb ob prometni nezgodi kot tudi pravilno povzelo mnenje izvedenca, ki je navedel, da zlom, ki ga je imel tožnik ne zapušča trajnih posledic, zato tudi utemeljeno ni sledilo tožnikovi izpovedbi o prikrajšanju na področju športnega udejstvovanja.

Delno so utemeljene pritožbene navedbe o tem, da je sodišče nepravilno navedlo, da tožnik v svoji trditveni podlagi kot posledice poškodbe ni zatrjeval omejitev v zvezi z opravljanjem poklica, saj ima tožnik prav, da trditve o tem, da je bistveno omejen v vsakdanjih aktivnostih, lahko zajemajo tudi službene aktivnosti. Vendar pa so takšne trditve preskromne, nekonkretizirane, tožnik pa v zvezi s tem ni predlagal dodatnega zaslišanja izvedenca, ko je izvedenec povedal, da trajnih funkcionalnih posledic takšni zlomi ne zapuščajo niti takšnih težav, ki jih je tožnik navedel v svojem zaslišanju. Ne držijo tudi pritožbene navedbe o tem, da je sodišče napačno povzelo mnenje izvedenca, saj je ocena takšnega dokaza prepričljiva, sodišče pa je to tudi obrazložilo.

Sodišče prisodi odškodnino za duševne bolečine zaradi (trajnih) zmanjšanih življenjskih aktivnosti v primeru, kadar ugotovi najrazličnejše prizadetosti na oškodovančevem psihičnem ali telesnem področju kot so: nezmožnost za delo, znatno povečanje potreb, povečani telesni napori, zmanjšanje ali uničenje možnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje, nevšečnosti zaradi zdravja in podobno. Tudi pri tej obliki škode pride v poštev določba 182. člena OZ, ki govori o odškodnini za bodočo škodo. V okviru odločanja o denarni odškodnini za telesne bolečine pa se upoštevajo tudi bodoče telesne bolečine, kadar je po normalnem teku stvari gotovo, da bodo te trajale tudi v bodočnosti. Res je, da lahko telesne bolečine kot ena oblika škode preidejo tudi v trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, torej v drugo obliko škode, vendar pa je natančnejša razmejitev obeh škod stvar trditvene podlage in izvedenih dokazov. Ravno zaradi tega pa je dolžnost tožeče stranke, da natančno navede tisto dejansko stanje, na podlagi katerega bo lahko sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca in zaključilo, da je ena oblika škode prešla v drugo. Tega pa tožeča stranka v konkretnem primeru ni storila, zato je sodišče pravilno štelo, da so bolečine, ki jih je v zvezi s poškodovanjem v križnično črevničnem sklepu navajal izvedenec takšne, da jih je sodišče utemeljeno upoštevalo pri odškodnini za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem. Tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane zaradi ugotovljenih poškodb na križnično črevničnem sklepu, saj po tem, ko je izvedenec v mnenju ugotovil takšno poškodbo, le-te ni posebej izpostavil in ni zatrjeval, da so zaradi nje trajno zmanjšane njegove življenjske aktivnosti. V pripravljalnem spisu, ki ga je vložil po podanem mnenju (23. 1. 2013) je samo povzel to mnenje in ugotovitve izvedenca. Zato sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni povzelo izvedenčevega mnenja o 4 % zmanjšanju tožnikovih splošnih življenjskih aktivnosti, in pravilno obrazložilo zakaj ni prisodilo odškodnine za to obliko škode in zakaj je te težave upoštevalo pri odškodnini za fizične bolečine.

Pritožbeni očitki, da je obrazložitev sodišča nesmiselna ne držijo, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je občasne bodoče bolečine upoštevalo pri odškodnini za fizične bolečine, s tem pa pravilno uporabilo določbi 179. in 182. člena OZ.

Tudi niso utemeljene pavšalne pritožbene navedbe o tem, da je sodišče tožniku kot celoto odmerilo prenizko odškodnino, saj je odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem v višini 8.000,00 EUR glede na dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in v katerem se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke, primerna, prav tako pa je primerna odškodnina tudi za strah. Tožnik se je pri tem skliceval na dva judikata, na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 106/2006, ki pa obravnava družinsko pravo in obstoj izvenzakonske skupnosti in na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 141/2003. Iz te sodbe sicer res izhaja, da je lahko tudi samo odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti merilo za ugotavljanje obsega škode, kar sicer drži, vendar pa je Vrhovno sodišče v tej sodbi povedalo, da je odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti samo eden od elementov za oceno obsega škode in s tem za določitev pravične denarne odškodnine. Po mnenju pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku ob trditveni podlagi, ki je zelo skromna, še posebno pri poškodbi, ki jo je ugotovil le izvedenec in ki jo tožnik ni posebej obrazložil, odškodnina za to obliko škode ne gre. Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine in tožniku prisodilo primerno odškodnino, upoštevajoč materialnopravno podlago, določbe OZ (člena 179 in 182), absolutno bistvenih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165, 154/1).