VSRS Sodba I Up 379/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožnika zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-277/2010/11 (1312-04) z dne 28. 5. 2013, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, ki ima priznan status begunca po Ženevski konvenciji, za združevanje družine v Republiki Sloveniji z otroci, katerih imena so...

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožniku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o okoliščinah, na podlagi katerih je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo. Bistveno so bila kršena pravila postopka.

3Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo zavrne. Navaja, da tožnik niti na Malti niti v Sloveniji najprej ni omenjal treh otrok in bivše žene, le brata in sestro. Kakršnokoli dodatno pojasnjevanje ne bi nič spremenilo. Zavestno je prikrival otroke.

4V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da ni zavestno prikrival dejstvo, da ima še tri mladoletne otroke. Tožena stranka je bistveno kršila postopek.

5Pritožba ni utemeljena.

6Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bil tožniku priznan status begunca in da je v Republiko Slovenijo prišel v okviru projekta Eurema, v katerem je Republika Slovenija osmim osebam, katerim je že Malta novembra 2006 priznala status begunca, omogočila preselitev (decembra 2010). Izvorno državo - Somalijo je tožnik zapustil decembra 2005. Dne 5. 1. 2011 pa je tožnik vložil še prošnjo za združitev z družino (tremi otroci, ki so v Somaliji). Na poziv tožene stranke je prošnjo dopolnil s fotokopijami nekaterih listin.

7Kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje je tožena stranka svojo zavrnilno odločbo utemeljila s tem, da iz fotokopij priloženih listin ni razvidno, kdo je oče otrok oziroma, da iz njih ne izhaja, da je to tožnik. Pritožbeno sodišče se pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da kljub temu, da je tožnik sprva trdil, da nima otrok, kasneje pa je vložil prošnjo za združevanje z otroci, mu je treba dati možnost, da se opredeli do te nekonsistentnosti in tudi vseh ostalih okoliščin, na katere je tožena stranka oprla svojo odločbo, oziroma so pomembna pri odločanju o prošnji za združevanje družine (16. b in 17. člen ZMZ). To nalaga 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Upoštevati pa je tudi treba, da gre za dva ločena postopka. V prvem se je obravnavala le tožnikova prošnja.

8Ker tožena stranka ni tako ravnala, je tudi po presoji pritožbenega sodišča kršila pravila postopka (3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP), prav to kršitev pa je tožnik uveljavljal že v tožbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo ko je tožbi ugodilo, odločbo odpravilo in je zadevo vrnilo v ponoven postopek.

9Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev. V njih tožena stranka ponavlja razloge, ki jih je navedla v svoji zavrnilni odločbi.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.