17. člen ZMZ-UPB2

V skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-309/13, Up-981/13 z dne 14. 1. 2015 je treba določbo 16.b člena ZMZ razlagati na način, da se lahko izjemoma šteje za družinskega člana osebe s priznano mednarodno zaščito tudi drugega sorodnika, ki ni bil določen v tej določbi ZMZ, če posebne okoliščine iz 24. točke obrazložitve te odločbe govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji.

V obravnavani zadevi gre za mladoletnega tožnika brez spremstva. Čeprav se je CSD na to skliceval, toženka v izpodbijani odločbi ni presodila vprašanja koristi otroka, kar pa je vodilo v vseh postopkih, v katerih so udeleženi mladoletni otroci. Združevanje družine mladoletnega otroka s starši je nedvomno v korist otroka. Zaključek, da je preložitev osebnega razgovora tožnikov zakoniti zastopnik predlagal iz neopravičljivih razlogov, je glede na podatke upravnega spisa preuranjen. Upoštevaje, da je CSD v prošnji za preložitev osebnega razgovora navedel, da se mladoletni tožnik nahaja na Finskem in da je njegov prihod v Slovenijo odvisen od postopkov na Finskem, bi morala toženka pri pristojnih organih Finske navedeno preveriti in ugotoviti, ali obstaja opravičljiv razlog za to, da tožnik ne more priti v Slovenijo in se udeležiti osebnega razgovora.

Širitev kroga družinskih članov, določenega v ZMZ ni mogoča. Organu, ki o mednarodni zaščiti odloča, namreč v ZMZ ni dana diskrecija, da lahko, pa čeprav še zaradi tako utemeljenih razlogov, razširi krog družinskih članov preko kroga, določenega v 16.b členu ZMZ. Take obveznosti mu ne nalagajo oziroma mu diskrecijske pravice ne dajejo niti pravni akti EU niti EKČP.

Toženka je z izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnila prošnjo tožnika, ki ima v RS od 16. 10. 2012 do 16. 10. 2015 priznan status subsidiarne zaščite, za združevanje družine, in sicer z mamo, državljanko Somalije. Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja o tožbi ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je z zapustitvijo Slovenije s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno dokončanje postopka v RS in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za združitev družine. Zato je sodišče tožbo zavrglo.

Osnovni pogoj za vsebinsko dokazovanje prošnje za združevanje družine, je izkazana družinska vez z osebami, s katerimi prosi za združitev. Ker v obravnavanem primeru tožnik ni izkazal družinskih vezi z osebami, s katerimi želi združitev, oziroma je družinske vezi dokazoval s ponarejenimi dokumenti, je bila njegova prošnja utemeljeno zavrnjena.

Ob ugotovljeni nekonsistentnosti v izjavah prosilca, mu je v skladu z 9. členom ZUP potrebno dati možnost, da se o tem opredeli.

Pred izdajo odločbe tožena stranka tožnika ni seznanila z vsemi okoliščinami, zaradi katerih je njegovo prošnjo zavrnila in mu dala možnost, da se do teh okoliščin opredeli, torej da se opredeli do tega, zakaj na rojstnih listih otrok ni njegovega imena, zakaj najprej ni povedal o otrocih in glede ostalih relevantnih okoliščin v tem postopku.

Glede na določbo 16.b in 17. člena ZMZ se s svojo družino (staršema) združujejo le mladoletni otroci. Zato je ob ugotovitvi, da tožnik ob izdaji odločbe ni bil več mladoletnik brez spremstva, odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Pojma „usmrtitev“ iz 1. alinee 28. člena ZMZ ni mogoče omejiti na situacije, ko grožnja prihaja izključno od državnih subjektov po nekem bolj ali manj formalnem postopku, ampak tudi, ko nasilna smrt osebi grozi s strani nedržavnih subjektov, povsem mimo formalnih postopkov. Drugačna razlaga bi vodila do nesprejemljive pravne situacije, ko bi prosilec lahko dobil subsidiarno zaščito, če bi mu grozilo nehumano ravnanje, ne pa če bi mu grozila nasilna smrt. Ker je tožnica navajala okoliščine iz 1. in 2. alinee 28. člena ZMZ, je uporaba prava in dokazna ocena tožene stranke, ki se je omejila na okoliščine iz 3. alinee 28. člena, neustrezna.

Tožnica je podala prošnjo za priznanje mednarodne zaščite iz razloga združevanja družine. Prošnjo zaradi združevanja družine ZMZ posebej ureja v 17. členu v povezavi s 16. členom. To pomeni, da bi morala tožena stranka (prvenstveno) tožničino prošnjo presojati na podlagi citiranih zakonskih določb. Tožena stranka pa je tožničino prošnjo obravnavala (zgolj) na podlagi določb 2., 5. in 6. točke 55. člena ZMZ.