VSRS Sodba XI Ips 48793/2013-149

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženega U. P. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor, ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1. Zoper sklep o odreditvi pripora je obsojenčev zagovornik B. C. vložil pritožbo, ki jo je senat istega sodišča kot neutemeljeno zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 20. in 25. člena Ustave RS ter predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor odpravi oziroma nadomesti s hišnim priporom ali podrejeno sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje preiskovalnemu sodniku.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da sta obe sodišči navedli konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče povzeti realno nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno kaznivo dejanje, tako velik obseg proizvodnje in možnosti razširjanja mamil kaže na realno nevarnost, da bi bilo ogroženo zdravje ljudi. Zahteva ne argumentira, kateri razlogi naj bi bili takšni, da bi opravičevali uporabo milejšega ukrepa, zato je neutemeljen tudi očitek, da sodni odločbi nimata razlogov, zakaj ni mogoče ponovitvene nevarnosti obdolženca preprečiti z milejšim ukrepom.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Zagovornik izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z navedbami, da je ta v izpodbijanih sklepih obrazložena tako abstraktno, da je takšno argumentacijo mogoče uporabiti prav za vsako kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1. Teža in način storitve očitanega kaznivega dejanja v ničemer ne odstopa od teže in načina storitve kaznivih dejanj z isto pravno kvalifikacijo. Glede t. i. osebnih okoliščin pa sklepa izpostavljata le obdolženčevo trenutno nezaposlenost in pomanjkanje sredstev za preživljanje, pri čemer pa obrazložitvi sklepa prihajata sama s seboj v nasprotje, saj obdolžencu po drugi strani očitata, da je za usposobitev laboratorija moral vložiti znatna finančna sredstva. Zagovornik v pravnomočnem sklepu pogreša konkretne okoliščine, iz katerih je sodišču možno potegniti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da res obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil očitano kaznivo dejanje.

6Zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti je oprt na težo in način storitve kaznivega dejanja, in sicer, da je bilo zaseženih kar 854 rastlin prepovedane droge konoplje ter 4 kg delno suhih delov rastline, da je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu, da so bili sostorilci dobro organizirani in usklajeni, drogo so gojili v zato prilagojenih prostorih – laboratoriju, njihova dejavnost je trajala dalj časa, zasledovali pa so veliko premoženjsko korist. Poleg tega je obdolženec po ugotovitvah sodišča brez zaposlitve in brez lastnih sredstev za preživljanje. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zagovorniku, da iz pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora ne izhajajo konkretne objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče narediti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem očitanega kaznivega dejanja. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da mora biti za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na dejanje (t. i. objektivna okoliščina) in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca (t. i. subjektivna okoliščina). Vrhovno sodišče pa je že dopustilo možnost, da se v določenih redkih primerih na obdolženčevo ponovitveno nevarnost da dovolj zanesljivo sklepati že iz konkretnih okoliščin izvršenega kaznivega dejanja.(1) Po oceni Vrhovnega sodišča je takšna situacija podana tudi v obravnavanem primeru, ko se obdolžencu očita dalj časa trajajoče gojenje velike količine prepovedane droge v zato posebej prirejenih prostorih (serijska dejavnost), sostorilci pa so izkazali veliko stopnjo organiziranosti in angažmaja pri izvršitvi kaznivega dejanja, kar vse kaže na obdolženčevo odločnost, da bo s takšno kriminalno dejavnostjo nadaljeval tudi v prihodnje.

7Zagovornik pravnomočnemu sklepu o odreditvi pripora nadalje očita, da nima razlogov o tem, zakaj očitano ponovitveno nevarnost ne bi bilo mogoče odpraviti z milejšim ukrepom (hišnim priporom). Opozarja na nedopustno sklicevanje senata na sodbo I Ips 119/2007 z dne 12. 4. 2004, v kateri je zavzeto stališče, da sodišču ni potrebno še dodatno utemeljevati, zakaj ni odredilo milejšega ukrepa, če obrazloženo ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, saj v obravnavanem primeru sodišče ni obrazložilo ne enega ne drugega. Sodišče je zapisalo le, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, tako pavšalna in neobrazložena odločitev sodišča pa obdolžencu jemlje tudi učinkovito pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Glede na to, da je konoplja splošno znana kot najblažja vrsta mamila, ki ima tudi pozitivne učinke na človeka, je po prepričanju zagovornika obdolžencu kršena tudi pravica do osebne svobode iz 20. člena Ustave, saj v konkretnem primeru ni izkazana sorazmernost med težo očitanega dejanja in odrejenim ukrepom in varovano dobrino (varnost ljudi).

8Po presoji Vrhovnega sodišča tudi tem uveljavljanim kršitvam zahteve ni mogoče pritrditi. Preiskovalna sodnica je pojasnila, da je pripor neizogibno potreben zaradi varnosti ljudi, saj je mamilo snov, ki že samo po sebi ogroža zdravje ljudi. V obravnavanem primeru pa je ta nevarnost še posebej izrazita zaradi velike količine zasežene konoplje, zato v konkretnem primeru ukrepa ni moč nadomestiti z milejšim ukrepom. Senat je na pritožbene očitke o neobrazloženosti neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi odgovoril, da v primeru laboratorijskega gojenja konoplje govorimo o t. i. hidroponičnem gojenju, pri katerem je razpon THC-ja, ki ga vsebuje tako pridelana konoplja desetkrat ali dvajsetkrat močnejši od konoplje, pridelane v naravnem okolju, njeni učinki pa so podobni halucinogenim učinkom LSD-ja, torej gre očitno za drogo, ki ogroža zdravje in življenje njenih odjemalcev. Navedeni razlogi po presoji Vrhovnega sodišča razumno utemeljujejo presojo, da je v tej zadevi pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Dodati pa je še treba, da je utemeljitev sodišča glede možnosti odreditve milejšega ukrepa potrebno povezati z ostalimi razlogi sklepa, iz katerih je v konkretnem primeru razvidna obdolženčeva odločenost za sodelovanje pri serijski kriminalni dejavnosti, ki jo je glede na ugotovljeno ponovitveno nevarnost in izkazano nevarnost za zdravje ljudi, mogoče prekiniti le z ukrepom pripora.

9Ker uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

Op. št. (1): Glej npr. sodba VS RS XI Ips 35458/2012 z dne 9. 8. 2012.