VSRS Sklep II Ips 21/2011

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsodilnem delu, to je glede plačila zneska 587.408,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2006 dalje do plačila ter glede plačila stroškov pravdnega in pritožbenega postopka, razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnikom znesek 587.408,00 EUR, in sicer prvim dvema tožnikoma 264.333,60 EUR; tretjemu tožniku in četrti tožnici vsakemu po 132.166,80 EUR in peti tožnici 58.740,80 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2009 dalje do plačila. Kar so tožniki zahtevali več, in sicer plačilo zneska 722.771,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2006 dalje do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska 587.408,00 EUR od 15. 2. 2006 do 17. 12. 2009, je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnikov in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov tečejo od 19. 5. 2006 dalje; v preostalem je pritožbi tožnikov in v celoti pritožbo toženke zavrnilo. Odločitev o začetku teka zamudnih obresti temelji na določbi drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru, v katerem gre za nereparirano škodo, sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izvedencu naložilo, da škodo ovrednoti po cenah na »današnji« dan. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da za valorizacijo ni podlage v zakonu, saj ravno sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene posebne vrste odškodnine in tako predstavlja njeno valorizacijo. Pri presoji valorizacije zneskov uporabnin za obdobje od decembra 1991 do decembra 2005 se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izvedeniško mnenje.

3Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo obeh sodb nižjih sodišč tako, da se določi odškodnina, skladna z vsebino drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in sodno prakso, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Nasprotuje valorizaciji, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje. Trdi, da izvedenec v sklepu sodišča prve stopnje ni imel podlage za izračun valorizacije, saj mu je to naložilo, da najemnino izračuna na dan izdelave izvedeniškega mnenja. Metoda valorizacije je kljub njenim ugovorom ostala nepojasnjena. Izpodbijani sodbi v zvezi s tem očita izostanek razlogov, zaradi česar se je ne da preizkusiti, in kršitev materialnega prava. Nasprotuje tudi odločitvi o začetku teka zamudnih obresti. Sklicuje se na to, da gre za nečisto denarno terjatev, od katere zakonske zamudne obresti tečejo od izdaje sodbe dalje, saj sodišče šele takrat ugotovi ustrezno odškodnino za nečisto denarno terjatev.

4Sodišče je revizijo vročilo tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

5Revizija je utemeljena.

6Ni utemeljen očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), da sodbi sodišč prve in druge stopnje o toženčevih ugovorih glede valorizacije izračunane najemnine nimata nobenih razlogov, zaradi česar naj ju ne bi bilo mogoče preizkusiti. Obe sodbi imata o tem razloge, ki omogočajo njun preizkus. Nižji sodišči valorizacijo utemeljujeta s posebno naravo nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, ki ga je kot nečisto denarno terjatev treba ugotavljati po cenah v času sojenja. Revizija pa utemeljeno opozarja, da je v danem primeru glede tega vprašanja materialno pravo zmotno uporabljeno.

7Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da je bilo tožnikom oziroma njihovim pravnim prednikom v denacionalizacijskem postopku vrnjeno nepremično premoženje, za katerega za čas od začetka veljavnosti ZDen do vračila nepremičnine v naravi od toženke terjajo plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe po drugem odstavku 72. člena ZDen, in na izračunu neto tržne najemnine v tem pravdnem postopku imenovanega izvedenca G. ter upošteva stanje nepremičnine, kakršna je bila ob vrnitvi. Navedeni izvedenec je za vtoževano obdobje od 8. 12. 1991 do 8. 12. 2005 izračunal neto tržno mesečno najemnino v znesku 801.243,00 EUR in jo nato valoriziral na dan izdelave izvedeniškega mnenja dne 18. 12. 2009, kar znaša 1,468.520,00 EUR. Sodišče je ta znesek nato zmanjšalo za 60 %, to je za faktor, ki po oceni navedenega izvedenca upošteva stanje nepremičnine ob vrnitvi, in tako dobilo prisojeni znesek 587.408,00 EUR.

8V sodni praksi je ustaljeno stališče, da upravičenec na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen lahko uveljavlja korist, ki bi jo sam dosegel, če bi v naravi vrnjeno nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel(1). Eden od uveljavljenih načinov ugotavljanja upravičenčeve koristi je najemnina. Na ta način se upravičenčeva korist lahko ugotavlja tudi s pomočjo neto tržne najemnine (tj. zmanjšane za stroške, ki bi bremenili upravičenca), ki bi jo ob normalnem teku stvari upravičenec v vtoževanem obdobju dosegel z oddajanjem nepremičnine v najem(2). Takšno metodo je v obravnavani zadevi uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Ker gre za ugotavljanje v preteklosti nastale terjatve, ki se šele z odločitvijo sodišča odrazi v denarju (nečista denarna terjatev), se ta ugotavlja po razmerah v času sojenja(3). Pri odmeri nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, ko se upravičenčeva koristi ugotavlja s pomočjo tržnih najemnin, to pomeni, da se vrednost tržnih najemnin ugotavlja po razmerah oziroma po cenah, kakršne so v času sojenja (tj. odločitve na prvi stopnji oziroma izdelave izvedeniškega mnenja). Tega pa ni mogoče enačiti z višino najemnin, kakršne so bile v nekem drugem časovnem obdobju (v konkretnem primeru v času od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji) in njihovo naknadno valorizacijo na čas sojenja. Ker v obravnavani zadevi nižji sodišči nista izhajali iz navedenega materialnopravnega izhodišča, ampak sta odločitev o prisojenem nadomestilu oprli na izračun vrednosti najemnin v preteklosti, valoriziran na čas sojenja, sta zmotno uporabili materialno pravo.

9Revizija pa nima prav glede začetka teka zamudnih obresti. V načelnem pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002, ki se sicer nanaša na odškodninske terjatve, odmerjene po cenah na dan sojenja, je Vrhovno sodišče upoštevalo spremenjene razmere na področju inflacije in spremenjeno zakonodajo glede višine obrestne mere zamudnih obresti (378. člen OZ in novela Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZO-A). Upoštevaje navedene spremenjene razmere je izhajalo iz podmene, da metoda ugotavljanje višine terjatve z upoštevanjem razmer v času sojenja sicer pomeni tudi obliko valorizacije, da pa imajo po navedenih zakonodajnih spremembah zamudne obresti po obrestni meri, ki ne vključuje več valorizacijskega faktorja, le še funkcijo sankcije za zamudo. V tako spremenjenih razmerah niso več podani razlogi, ki so pred tem v razmerah visoke inflacije in obrestne mere zamudnih obresti z vključenim revalorizacijskim faktorjem narekovali posebno ureditev teka zamudnih obresti pri nečistih denarnih terjatvah. Ker gre tudi v obravnavanem primeru za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po razmerah v času sojenja, argumenti v navedenem načelnem pravnem mnenju narekujejo enako ureditev začetka teka zamudnih obresti. Te tako začnejo teči od trenutka zamude, ki se v obravnavani zadevi ugotavlja po določbi drugega odstavka 299. člena OZ.

10Materialnopravna zmotna presoja nižjih sodišč glede odmere nadomestila iz drugega odstavka 72. člen ZDen po razmerah v času sojenja je imela za posledico, da je ostalo dejansko stanje, potrebno za odločitev, nepopolno ugotovljeno. Na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje v obsodilnem delu razveljavilo (to je glede plačila zneska 587.408,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2006 dalje do plačila ter glede plačila stroškov pravdnega in pritožbenega postopka) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na prej pojasnjeno podrobnejša navodila sodišču prve stopnje niso potrebna.

11Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999, II Ips 339/98 z dne 19. 5. 1999, II Ips 40/2000 z dne 28. 6. 2000, II Ips 541/2000 z dne 10. 5. 2001, II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 1/2004 z dne 27. 1. 2005 in druge.

Op. št. (2): Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998, II Ips 40/2000 z dne 28. 6. 2000 idr.

Op. št. (3): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 40/2000 z dne 28. 6. 2000.