VSRS Sodba II Ips 181/2010

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek za nerazdelno plačilo 1.230.245,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2000 dalje. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Navaja, da sodišče druge stopnje na večino pritožbenih navedb ni odgovorilo. Ker je izpodbijana sodba arbitrarna in nima razlogov o odločilnih dejstvih, so podane kršitve iz 14., 15., 22., 23., 25. in 26. člena Ustave. Gre tudi za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da je prvi toženec ravnal protipravno in v nasprotju s 15. členom v času škodnega dogodka veljavnim Zakonom o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (v nadaljevanju ZZVO). Za izselitev je treba pridobiti sodni nalog. Sodišči sta napačno ugotovili, da naj ne bi šlo za deložacijo temveč za varovanje. Da to ne drži, potrjuje račun 6000385/2000, ki ga je naročnik plačal po opravljeni storitvi, in ugotovitev inšpektorja Zarnika v dopisu z dne 7. 12. 2001, kar je tožnica predložila v dokaz, pa sodišče ni upoštevalo. Z. se je s pravnim prednikom prvih tožencev dogovoril za asistenco pri izselitvi, za kar je izstavil tudi račun. Ni torej šlo za asistenco pri varovanju, temveč za asistenco pri deložaciji, kar je v nasprotju s 15. členom ZZVO. To je prvotni prvi toženec dobro vedel, pa je vseeno sprejel naročilo. Njegovo ravnanje ni bilo profesionalno. Varnostnika sta bila sicer pasivna pri deložaciji, vendar bi se to lahko kaj hitro spremenilo. Vzbujala sta strah in zagotavljala mir pri motenju posesti. V postopku se škoda ni ugotavljala, zato ni mogoče govoriti o neobstoju vzročne zveze. Meni, da je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilno je stališče, da izpovedbe prič v drugem postopku ne morejo nadomestiti pravočasno tožbeno naracijo v smislu prvega odstavka 286. člena ZPP. Navaja okoliščine, ki po njenem mnenju izkazujejo ustrezno procesno skrbnost pri navajanju novih dejstev. Policista bi morala na kraju samem zavarovati premoženje tožnice ter z ustrezno odredbo preprečiti nadaljnjo izvedbo nezakonite deložacije. Ker to nista storila, sta odškodninsko odgovorna na podlagi Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in 26. člena Ustave. Sodišči se do zatrjevanj, da policista nista poskrbela za ustrezno zavarovanje tožničinega premoženja, nista opredelili. Policista bi morala zahtevati sodno odločbo pri deložaciji. Zakon o policiji (v nadaljevanju ZPol) v tretjem in četrtem odstavku 30. člena policistom nalaga dolžnost zavarovanja premoženja ljudi.

3Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena ZPP vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

4Revizija ni utemeljena.

5Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo (npr. da se je A. A. z B. B. dogovoril za opravljanje storitve asistence pri selitvi in ne za varovanje ipd.), neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo. Revizijski očitki kršitev ustavnih jamstev in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso zadostno konkretizirani. Revident namreč ne pojasni, na katere pritožbene navedbe višje sodišče ni odgovorilo. Sodišče se je glede obstoja vzročne zveze opredelilo glede na zatrjevano škodo, zato uveljavljana procesna kršitev neobstoja razlogov o ugotavljanju škode, ni utemeljena. Odgovorilo je na tožničine očitke, da sta drugi in tretji toženec opustila zakonsko dolžnost varovanja premoženja (glej str. 5 sodbe sodišča druge stopnje).

6Revizijska izvajanja o protipravnosti ravnanja pravnega prednika prvih tožencev niso utemeljena. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se je B. B. kot poslovodja družbe za varovanje C., d. o. o. z A. A. in D. A. dogovoril za fizično varovanje oseb in premoženja naročnikov kritičnega dne. Ker predmet zadevnega dogovora ni bila asistenca pri deložaciji, kot navaja revidentka, ne gre za pravni posel, katerega dejavnost je v skladu s 15. členom ZZVO nezdružljiva z zasebnim varovanjem. Tožničine trditve, ki razširjajo obliko udeležbe varnostnikov pri deložaciji (in sicer, da so z vtisom moči delovali strah vzbujajoče in na tak način preprečili tožničino samopomoč; delovali so tudi aktivno, ko so pred dvoriščem odganjali tožničine šoferje), je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo kot nedovoljene pritožbene novote, saj pogoj nekrivde ni izpolnjen. Enako velja tudi za pritožbene novote, ki se nanašajo na ravnanje drugega in tretjega toženca. Tožnica bi namreč ob ustrezni procesni skrbnosti že pred zaključkom glavne obravnave lahko predlagala zaslišanje izpostavljenih prič, ki naj bi izpovedale o še drugih okoliščinah škodnega dogodka. Na stranki je namreč breme, da še pred sodnim postopkom oz. vsaj pred prvim narokom za glavno obravnavo pridobi dovolj informacij, ki ji omogočajo kakovostno uveljavljanje zahtevkov. To še toliko bolj velja za tožečo stranko, saj ona odloča, kdaj se bo zadevo s tožbo predložila sodišču.

7Revidentka zatrjuje, da sta drugi in tretji toženec kot policista ravnala protipravno, saj bi morala na temelju tretjega in četrtega odstavka 30. člena ZPol zavarovati njeno premoženje in preprečiti nezakonito deložacijo. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da prvi odstavek 3. člena ZPol ni samostojni temelj, ki bi policiji zapovedoval dolžnost določenega delovanja. Gre za pravno normo, katere predmet je okvirno določanje nalog policije in ki ima zato splošen značaj. Četrti odstavek 30. člena ZPol policistom nalaga, da preprečijo nezakonita dejanja ter ukrepajo v skladu z zakonskimi pooblastili, če je zaradi nezakonitega dejanja ali zaradi splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi. Tudi če bi drugi in tretji toženec vedela, da A. nimata sodnega naloga za izpraznitev, bi takšno dejansko stanje lahko ustrezalo zgolj dejanskemu stanu kaznivega dejanja samovolje iz prvega odstavka 313. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), glede katerega pa policija ni pristojna ukrepati v smeri kazenskega pregona. Drugemu in tretjemu tožencu tako ni mogoče očitati opustitve zakonskih pooblastil v skladu s prej navedeno določbo ZPol, zato je pravilen materialnopravni sklep sodišča druge stopnje o neobstoju njune odškodninske obveznosti.

8Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).