VSRS Sodba II Ips 42/2011

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev predlog za izločitev sodnega izvedenca in cenilca za gozdarstvo A. A.; tožencu je naložilo, da tožnici plača znesek 158.780,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2006 dalje do prenehanja obveznosti, v 15 dneh pod izvršbo; višji tožbeni zahtevek (za zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice od 22. 9. 2005 do 22. 10. 2006) je zavrnilo ter tožencu naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 3.774,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Okoliščine, na katere se sklicuje toženec (da je pri izdelavi mnenja upošteval podatke revirnega gozdarja, ki je javno izrazil svoje negativno mnenje o tožencu), ne utemeljujejo izločitve izvedenca. Toženec tudi ni pojasnil v čem naj bi bili podatki, ki jih je uporabil izvedenec (pri tem, da se je na podlagi lastne zaznave ob ogledu zgolj oprl na dodatna pojasnila gozdarja) v nasprotju z resničnimi. Sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo naravo zahtevka po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in uporabljeno metodo, ki je skladna s prakso Vrhovnega sodišča. Specifičnost upravljanja z gozdovi, v kateri sta posameznik in država v različnih položajih, ne narekuje drugačne prakse. Pravilen je tudi izračun izgubljene koristi tožnice. V mnenju izvedenca so upoštevani vsi stroški, ki bi nastali tožnici, če bi gozdove pridobila že ob uveljavitvi ZDen. Vsi stroški, na katere se sklicuje toženec (gojitvena dela, izgradnja cest, vlak, postavitev varovalnih ograj), so bili upoštevani. Trditveno in dokazno breme tožencu nalaga zatrjevanje in dokazovanje, da bi bili stroški tožnice višji.

3Toženec v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in posledično nepopolno dejansko stanje. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč, podrejeno pa spremembo in zavrnitev tožbe. V zvezi z zavrnitvijo njegovega predloga za izločitev izvedenca trdi, da je opredelil tudi podatke o obsegu vlaganj, ki jih je podal revirni gozdar, izvedenec pa upošteval, zaradi česar so stroški v tem delu prenizko ocenjeni. Četudi bi bila metoda z ugotavljanjem koristi tožnice pravilna, ni mogoče pritrditi ugotovitvi, da bi tožnica dosegla 1000 % višji dohodek, kot ga je imel toženec; in to kljub temu, da sta toženec in izvedenec uporabljala iste objektivne izhodiščne podatke o količini posekanega lesa in njegovi sortimentni sestavi. Že zaradi te razlike mnenja ni mogoče sprejeti kot logičnega, objektivnega in strokovnega. Dosojeno nadomestilo predstavlja 30 % vrednosti gozda. Uporabljena metoda ugotavljanja koristi tožnice pri gozdovih ni primerna, saj je toženec pri upravljanju z gozdovi v slabšem položaju, ker so ga dejansko bremenili stroški, ki jih tožnica ne bi imela. Izvedenec ni upošteval gozdnega etata. Vsako leto se poseka manj lesa, kot je gozdnega prirasta, zato je vrednost gozda vedno večja, s tem pa bi bila tudi korist tožnice nižja, to pa v končni odločitvi ni upoštevano. Glede sofinanciranja vzdrževalnih del je sodišče druge stopnje le pavšalno ugotovilo skladnost s pogoji financiranja in štelo, da gre za trditveno in dokazno breme toženke. Meni, da gre za vprašanje pravilne uporabe prava. Zatrjeval je, da država sofinancira aktivnosti, ki so vključene v letni program vlaganj v gozdove, ki ga sprejme minister za kmetijstvo, zato je hipotetična in neživljenjska odločitev sodišča, da bi pred desetimi leti ministrstvo v letni program sprejelo tožničine aktivnosti za financiranje vlaganj. Odločitev o začetku teka zamudnih obresti je v nasprotju s prakso. Gre za nečisto denarno terjatev, ki postane čista, ko se ugotovi njena višina. Šele od takrat dalje tečejo zakonske zamudne obresti.

4Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Niso utemeljeni revizijski ugovori glede višine priznane odškodnine po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. O tem vprašanju je v sodni praksi Vrhovnega sodišča ustaljeno stališče, da se ta ugotavlja kot (neto) korist, ki bi jo upravičenec (v tem primeru tožnica) sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel.(1) Ker zato ni pomemben položaj zavezanca, temveč le položaj upravičenca, toženčevi ugovori, ki izhajajo iz specifičnosti njegovega lastnega položaja pri upravljanju z gozdovi, ne utemeljujejo drugačne obravnave, ko gre za nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja gozda. Drugačno stališče ne izhaja niti iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 685/2003, na katero se je prvotno skliceval toženec. Vrhovno sodišče je tudi v navedenem primeru kot materialnopravno izhodišče za ugotavljanje odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen opredelilo korist tožnikov oziroma upravičencev. Ali je ta korist v posameznem primeru tudi nominalno enaka toženčevemu dobičku ali pa je od tega bistveno drugačna (kakršen naj bi bil glede na trditve toženca tudi obravnavani primer), pa je stvar dejanskega stanja, ki ni predmet revizijskega preizkusa.

7Prav tako niso utemeljeni revizijski očitki, da je materialnopravni preizkus sofinanciranja stroškov v izpodbijani sodbi pavšalen in neobrazložen. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da sodišče v okviru uradnega preizkusa materialnega prava preveri, ali je opredeljena dejavnost takšne narave, da bi bila upravičena do financiranja; torej, ali gre za dejavnost, ki je glede na Pravilnik o financiranju in sofinanciranju vlaganj v gozdove (v nadaljevanju Pravilnik) lahko upravičena do sofinanciranja. Toženec v reviziji, niti prej v pritožbi, ni zatrjeval, da bi bil v obravnavanem primeru tak preizkus materialnopravno zmoten, ker bi se v okviru sofinanciranja upoštevala katera od dejavnosti, ki glede na določbe Pravilnika ne bi mogla biti predmet sofinanciranja. Toženec izpodbijani sodbi zato neutemeljeno očita, da se posebej sklicuje le na 4. alinejo prvega odstavka 3. člena Pravilnika. Glede na siceršnji način izračuna tožničine koristi (ko se te ugotavljajo za nazaj, kot da bi bila tožnica lastnica nepremičnine že od začetka veljavnosti ZDen), toženka ne more uspeti s sklicevanjem na hipotetičnost upoštevanega sofinanciranja. Sodišče druge stopnje je zato tudi pravilno presodilo, da je toženka tista, ki bi morala s konkretnimi navedbami in dokazi izpodbiti hipotezo glede vključenosti tožnice v programe sofinanciranja vlaganj v gozdove.

8Obe nižji sodišči sta pravilno pojasnili, zakaj očitki o pristranskosti revirnega gozdarja, ki je prisostvoval ogledu na terenu (na katerem sta bila prisotna tudi predstavnika obeh pravdnih strank) in podal izjave o dejstvih, na katere naj bi se deloma opiralo izvedeniško mnenje, ne pomeni izločitvenega razloga za izvedenca. Ne gre namreč za subjektivni razlog na strani izvedenca v smislu določb 70. člena v zvezi s prvim odstavkom 247. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravilnost tako ugotovljenih dejstev, v zvezi s čimer sodišči tožencu očitata pavšalnost njegovih navedb, pa je stvar dejanskega stanja, ki ga v reviziji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9Revizijska trditev, da izvedenec ni upošteval gozdnega etata (za katerega toženec niti ne pojasni, kako naj bi glede na nesporne izhodiščne podatke o poseku v relevantnem času vplival na zmanjševaje tožničine neto koristi), je prav tako nedopusten ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10Neutemeljen pa je tudi ugovor o zmotnosti odločitve nižjih sodišč o začetku teka zamudnih obresti od seznanitve toženca s tožničinim zahtevkom. Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002, ki se sicer nanaša na odškodninske terjatve, odmerjene po cenah na dan sojenja (nečiste denarne terjatve), upoštevalo spremenjene razmere na področju inflacije in spremenjeno zakonodajo glede višine obrestne mere zamudnih obresti (378. člen Obligacijskega zakonika - OZ in novela Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri – ZPOMZO-A). Izhajalo je iz podmene, da metoda ugotavljanja višine terjatve z upoštevanjem razmer v času sojenja pomeni obliko valorizacije ter da imajo zamudne obresti po obrestni meri, ki ne vključuje več valorizacijskega faktorja, le še funkcijo sankcije za zamudo. Ker gre tudi v obravnavanem primeru za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po razmerah v času sojenja, argumenti v navedenem načelnem pravnem mnenju narekujejo enako ureditev začetka teka zamudnih obresti, to je od trenutka zamude, ki se v obravnavani zadevi ugotavlja po določbi drugega odstavka 299. člena OZ.

11Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi toženčevega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka je vključena v odločitev o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999, II Ips 339/98 z dne 19. 5. 1999, II Ips 40/2000 z dne 28. 6. 2000, II Ips 541/2000 z dne 10. 5. 2001, II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 1/2004 z dne 27. 1. 2005 in druge.