VSL sodba I Cpg 941/2013

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani I., III. in VI. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v razmerju med pravdnima strankama razveljavilo učinek poplačila tožene stranke, opravljen na podlagi asignacije št. 120/210684 z dne 5.7.2010 za znesek 3.381,37 EUR (1. točka I. točke izreka) in na podlagi asignacije št. 120/210836 z dne 10.8.2010 za znesek 5.302,89 EUR (2. točka I. točke izreka), zavrnilo zahtevek za razveljavitev učinka poplačila tožene stranke, opravljen na podlagi asignacije št. 120/2101192 z dne 9.6.2010 za znesek 8.876,66 EUR (II. točka izreka), toženi stranki naložilo v plačilo 8.684,26 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka pa še zamudne obresti (III. točka izreka), zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo v obrestnem delu prisojenega zneska 8.684,26 EUR (IV. točka izreka), zavrnilo zahtevek za plačilo 8.876,66 EUR z zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 840,35 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2Zoper I., III. in VI. točko izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obdobje izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika je čas od začetka zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka (269. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v tem obdobju, je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP), in če je oseba, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP), če je upnik zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo opravljeno to dejanje (2. točka 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP), ali če je bilo dejanje opravljeno med postopkom prisilne poravnave v nasprotju s 151. členom ZFPPIPP (3. točka 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP). Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbije domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo, ali prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (1. točka 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP) ali če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (2. točka 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP).

6Iz navedenih zakonskih določil je razvidno, da morata biti za uspešnost izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika izpolnjena tako objektivni in subjektivni element. Pri tem zakon določa domneve obstoja oziroma neobstoja teh elementov, vse za primer lažjega dokazovanja pravdnih strank.

7Objektivni element je tožeča stranka temeljila na domnevi iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP – da ni šlo za sočasno izpolnitev oziroma da so bile zamude pri plačilih tako različne, da o običajnem roku ni moč govoriti. Zamude v trajanju od 5 dni do več kot enega leta nikakor ne izkazujejo kakršnegakoli običajnega roka plačila. Tožeča stranka je glede zamud predložila razpredelnico, iz katere so zamude točno razvidne. Tožena stranka pa tem trditvam ni opredeljeno ugovarjala in tudi ni postavila trditev, kolikšne pa so dejansko te zamude bile oziroma glede katerih obveznosti zamud sploh ni bilo in zakaj. Trdila je zgolj, da zapadlosti terjatev niso takšne, kot so navedene na računih, ni pa postavila nobenih trditev o tem, kdaj naj bi terjatve dejansko zapadle. Pri tem ni res, da bi vlogo z dne 17.4.2012 posvetila izkazovanju običajnosti roka plačila. Na to se namreč nanaša zgolj ena navedba, na začetku vloge, vse ostalo v vlogi in priložena dokazila pa se nanašajo na način plačila, ne pa na rok plačila (običajen rok je pomemben za objektivni element, običajen način pa za subjektivni element). Navedbe tožeče stranke so bile konkretne, kar pa ne velja za navedbe tožene stranke in ima sodišče prve stopnje prav, ko navaja, da so ostale na abstraktni ravni. Materialno procesno vodstvo sodišča (285. člen ZPP) pa tudi ne seže tako daleč, kot si to predstavlja tožena stranka. Namenjeno je temu, da ne bi bilo kaj pomembnega spregledano in da se razčistijo morebitne nejasnosti. Glede na to, da je tožeča stranka izrecno ugovarjala, da bi bile obveznosti plačane v običajnih rokih, in je tudi postavila nasprotne trditve, bi morala tožena stranka, ki ima tudi strokovno pomoč odvetnika, te konkretne in podrobne trditve tožeče stranke konkretno izpodbijati z nasprotnimi konkretnimi navedbami in je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno na to še posebej opozarjati. Ker konkretnih trditev, ki bi se jih lahko dokazovalo, sploh ni postavila, tudi ni bilo nobenega razloga za izvedbo predlaganih dokazov. Zaključek sodišča prve stopnje, da njene trditve ostajajo na abstraktni ravni, zaradi česar tudi ni bilo podlage za izvajanje dokazov, ki jih je predlagala, je tako pravilen.

8Edini možen zaključek torej je, da tožena stranka ni niti izkazala, da bi do izpolnitev prišlo v običajnem roku po prejemu nasprotne izpolnitve, zato domneve, ki jo je zatrjevala in izkazala tožeča stranka, ni mogla izpodbiti (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je izpolnjen objektivni element izpodbojnosti.

9Glede obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožeča stranka insolventna in je bila tožena stranka s tem stanjem seznanjena. Ni se torej oprlo na zgoraj navedeno domnevo iz 1. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP, zato je izpodbijanje domneve glede običajnosti načina plačila brezpredmetno. Z izpodbitjem te domneve tožena stranka ne bi mogla doseči drugačnega izida, prav tako pa tudi ne bi izpodbila subjektivnega elementa. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in jasno obrazloženi. Glede na pritožbene navedbe višje sodišče še dodaja, da se sodišče prve stopnje ni oprlo le na blokado računa ali vabilo na sestanek in sam sestanek ter na dogovor o delnem odpisu. Pri tem ni pomembno, ali je tožena stranka dejansko izstavila dobropis zaradi napak opravljenega dela. Že v vabilu na sestanek za dne 25.1.2010 je tožeča stranka jasno navedla, da je zašla v likvidnostne težave. Pravdni stranki sta tudi opravili sestanek dne 26.1.2010, dogovorili sta se za izdajo dobropisa v znesku 14.675,13 EUR kot odpis obveznosti, na predlagani polovični odpis obveznosti pa tožena stranka ni pristala, kot to navaja tudi sama. Nadalje je tožeča stranka toženi 18.2.2010 tudi ponudila poplačilo z dobavo cementa, kar kaže na nezmožnost poravnave obveznosti. Čeprav morda vsak od elementov sam po sebi še ne kaže na vedenje o insolventnosti, pa na to kaže zbir vseh teh elementov (8. člen ZPP). Tudi če je tožeča stranka trdila, da bi v kratkem pridobila projekte v vrednosti 43 mio EUR, to še ne pomeni, da se tožena stranka lahko razbremeni svojih dolžnosti. Ob dokazani vednosti o likvidnostnih težavah, zaradi katerih je tožeča stranka konec januarja 2010 prosila za delni odpis obveznosti, bi vsak skrben gospodarstvenik preveril dolžnikovo stanje, že bežen vpogled v register transakcijskih računov, ki je dostopen na internetu, pa bi mu pokazal, da se stanje ne izboljšuje, temveč se celo slabša glede na blokade računov. Vsa navedena dejstva pa opozarjajo na insolventnost tožeče stranke, zato bi tožena stranka kot gospodarski subjekt najmanj morala vedeti, da je bil dolžnik takrat, ko so bila izpodbijana dejanja opravljena, insolventen.

10Glede na navedeno je pravilna tudi ugotovitev, da je izpolnjen tudi subjektivni element izpodbojnosti. Pri tem višje sodišče še ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje dejansko opredelilo do vseh trditev pravdnih strank, ki so bile relevantne za odločitev, pri tem pa je pravilno upoštevalo tudi predložene listine, zato mu ni mogoče očitati kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Trditve glede običajnosti roka pa so bile premalo substancirane, še posebej glede na substanciranost navedb tožeče stranke. Zato je pravilna odločitev, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala poleg listin (212. člen ZPP). Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba je torej glede določitve o glavni stvari (I. in III. točka izreka) pravilna, zato je višje sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11Tožena stranka je v delu pritožbe, ki se nanaša na sklep o stroških postopka (VI. točka izreka), navedla le, da ga izpodbija, saj bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrniti in tožeči stranki naložiti povrnitev stroškov tožene stranke, in sicer v celotnem znesku. Glede na zgoraj navedeno to ne drži, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških v skladu s 154. členom ZPP. Višje sodišče ob preizkusu tega dela sodbe tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), zato je pritožbo tudi v tem delu zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

12Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi stroške, ki so ji nastali s pritožbo (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).