VSL sodba I Cpg 985/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče 1. prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 131527/2009, z dne 17. 9. 2009 ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.569,17 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2Zoper izpodbijano sodbo je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožena stranka in naslovnemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, saj je za pravno podlago spornega razmerja uporabilo določila OZ o podjemni pogodbi, posledično pa zmotno oziroma nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje – glede na vsebino pogodbe gre po mnenju tožene stranke za mandatno pogodbo. V zvezi s tem pritožnica poudarja 772. člen OZ, ki določa obveznost poročanja prevzemnika naročila na zahtevo naročitelja, ter 3. odstavek 779. člena OZ o očitnem nesorazmerju med vnaprej dogovorjenim plačilom in opravljenimi storitvami. Na podlagi slednjega pritožnica uveljavlja znižanje plačila, glede same vsebine pogodbe št. 03/2008 in aneksa št. 01/2008 pa meni, da gre dejansko za istovrstne storitve, ki se prekrivajo, zaradi česar ni podlage za dvojno plačilo storitev (tj. po računih št. 97/2009 in št. 93/2009). V predmetni zadevi je bistven namen, ki sta mu stranki sledili ob sklepanju pogodbe, tj. opravljanje svetovalnega dela v korist naročnika. Kaj je tožnica resnično opravljala (po vsebini) med svojo prisotnostjo pri toženki – v zvezi s spornimi fakturami – v postopku ni bilo konkretno zatrjevano niti dokazano. Sodišče prve stopnje se je v tem delu oprlo zgolj na izpoved K. kot stranke in priče Š.V., bivše direktorice tožene stranke, tožeča stranka pa navedb v postopku ni postavila, zato toženka opozarja, da pomanjkljivih tožbenih trditev izpoved strank in prič ne more nadomestiti. V postopku na prvi stopnji je bila tako vsebina konkretnih storitev tožeče stranke po spornih računih neizkazana (relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP). Pritožnica nadalje izpodbija tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi bila na sporni dobavnici vodena evidenca ur in „specifikacija dela“ ter v zvezi s tem zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V sporni dobavnici ni podlage za zaključek, kakšna oziroma katera naj bi bila konkretna vsebina storitev v avgustu 2009. Protispisna in neizkazana je tudi ugotovitev, da je bila priča Š.V. ves čas v stalnem kontaktu s tožečo stranko in je bila vseskozi seznanjena z opravljenimi storitvami in ugotovitvami K. Končno pa pritožnica oporeka tudi oceni sodišča prve stopnje, da tožena stranka v dopisu, s katerim je tožečo stranko pozvala k podaji poročila o opravljenih storitvah, ni zavrnila spornih računov. Poziv je namreč služil njeni morebitni odločitvi o morebitni zavrnitvi računov, zato v njem računov ni mogla zavrniti, saj ni mogla vedeti, kakšen bo rezultat poročila.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožeča in tožena stranka sta dne 30. 4. 2008 sklenili Pogodbo o svetovalnih storitvah št. 03/2008 (A1), dne 1. 7. 2008 pa še aneks št. 01/2008 (A2). Iz Pogodbe št. 03/2008 izhaja, da se je z njo tožnica zavezala k strokovni pomoči in svetovanju s področja računovodstva in davkov (1. člen) ter da bo svoje storitve opravljala v interesu naročnika, strokovno in s skrbnostjo dobrega gospodarja (prva alineja 7. člena). Ker se je tožeča stranka s Pogodbo zavezala k prizadevanju, k ravnanju z ustrezno skrbnostjo, ni pa prevzela jamstva za rezultat posla, to pomeni, da je njeno zavezo mogoče opredeliti kot zavezo mandatarja (prevzemnika naročila) in ne podjemnika.

5Bistvena razlika med podjemno in mandatno pogodbo se namreč kaže v tem, ali se izvajalec storitve (podjemnik oziroma mandatar) zaveže uresničiti končni interes naročnika, tj. opraviti oziroma izvršiti posel, ki je predmet pogodbe. Pri podjemni pogodbi ima podjemnikova storitvena obveznost značilnosti obligacije rezultata (zaveže se uresničiti končni interes, zaradi katerega naročnik sklepa podjemno pogodbo), pri mandatni pogodbi pa se mandatar zaveže le, da si bo končni interes, zaradi uresničitve katerega mandatar sklepa mandatno pogodbo, prizadeval doseči ter da bo pri tem ravnal s skladu z ustrezno strokovno skrbnostjo.(1)

6V skladu s prejšnjim odstavkom in glede na ugotovitve o pogodbeno dogovorjenih storitvah in prevzetih obveznostih tožeče stranke je po presoji pritožbenega sodišča Pogodbo št. 03/2008 potrebno pravno opredeliti kot mandatno in ne kot podjemno pogodbo, zaradi česar je pritožbena graja v tem delu utemeljena.

7772. člen OZ kot eno izmed obveznosti, na podlagi katerih je mandatar upravičen zahtevati plačilo za svoje storitve, določa, da mora prevzemnik naročila naročitelju na njegovo zahtevo poročati o stanju poslov in mu dati račun tudi pred določenim časom (2), 4. člen Pogodbe št. 03/2008 pa, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se storitve, ki so predmet te pogodbe, obračunavajo na podlagi dejansko porabljenega časa izvajalca in da je izvajalec dolžan voditi mesečno specifikacijo po urah opravljenega dela.

8Po presoji citiranih določb sodišče druge stopnje ocenjuje, da 4. člen Pogodbe v skladu z načelom dispozitivnosti (2. člen OZ) nadomešča 772. člen OZ, ki ga v pritožbi izpostavlja tožnica. Udeleženci obligacijskih razmerij lahko namreč uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v OZ, če iz posamezne določbe tega zakonika ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega. Določila OZ se torej uporabljajo le v primeru, če se stranki s pogodbo ne dogovorita drugače.

9Iz navedenih razlogov poročilo o opravljenih storitvah za celotno obdobje svetovanja, ki ga je z dopisom zahteval predsednik uprave tožene stranke S. Z., ne more biti podlaga za plačilo spornih faktur št. 97/2009 in št. 93/2009, kot to smiselno tako v postopku na prvi stopnji kot tudi med pritožbenimi razlogi zatrjuje pritožnica. Pravdni stranki sta namreč merila, na podlagi katerih je tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo, določili s konkretnimi in posamičnimi določbami mandatne pogodbe (katera sta tudi ustrezno zatrjevali (3)), torej da se storitve, ki so predmet te pogodbe, obračunavajo na podlagi dejansko porabljenega časa izvajalca in da je izvajalec dolžan voditi mesečno specifikacijo po urah opravljenega dela. Slednje (svetovalne ure na posamezni dan) pa je – kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – razvidno iz dobavnice št. 27/09 z dne 31. 8. 2009 (A3), ki jo je podpisal in s tem potrdil (ravno) S. Z. vsak dan sproti pa M. Š. V., bivša direktorica naročnika storitev.

10Če bi bilo vnaprej dogovorjeno plačilo v očitnem nesorazmerju z opravljenimi storitvami, lahko naročitelj zahteva njegovo zmanjšanje (3. odstavek 779. člena OZ). Tožena stranka je res že v ugovoru zoper sklep o izvršbi (list. št. 6) ugovarjala, da tožeča stranka ni opravljala svetovalnih storitev, temveč storitve referenta, vendar pa svojih trditev ni ustrezno substancirala niti ni v zvezi s tem predlagala izvedbe dokaza z izvedencem, neizvedbo katerega sedaj očita sodišču prve stopnje s predmetno pritožbo. Za ugotavljanje navedenih okoliščin je toženka predlagala zaslišanje prič M. Š. V., J. K., S. Z. in V. G., medtem ko je postavitev izvedenca finančne stroke predlagala v zvezi z vprašanjem, kakšna je po poslovnem običaju praksa glede vrste svetovanja na trgu v RS. Pritožnica tako ne more uspeti z očitkom, da je sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava opustilo dokazovanje z izvedencem v zvezi z uveljavljanjem znižanja plačila po 3. odstavku 779. člena OZ. Ker izvedba dokaza ni bila predlagana v zvezi z vprašanjem, ki ga v pritožbi izpostavlja tožena stranka, sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane kršitve, zaradi česar je v obravnavanem delu izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

11Preveč splošna pa je tudi nadaljnja pritožbena navedba v smeri zmanjšanja plačila, in sicer da je v predmetni zadevi bistven namen Pogodbe št. 03/2008, ki sta mu pogodbenici sledili ob sklepanju pogodbe, tj. opravljati svetovalno delo v korist naročnika, da pa pogodbenici očitno nista imeli v mislih, da bo izvajalec dejansko opravil tako veliko število ur prisotnosti samo iz naslova svetovanja (na kar naj bi kazala določba 3. člena pogodbe), zato naslovno sodišče nanjo ni odgovorilo.

12Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbeno grajo o istovrstnosti storitev pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo opravljeno tudi delo po računu 93/2009 (za storitve, določene z aneksom k Pogodbi) ter da pri tem ne gre za podvajanje računov. Za ugotovitev, da se storitve po Pogodbi št. 03/2008 in aneksom št. 01/2008 ne podvajajo, namreč zadošča zaključek prvostopenjskega sodišča, ki je svojo ugotovitev oprlo na izpovedbo priče Š. V., in sicer da je pri Pogodbi o svetovalnih storitvah št. 03/2008 šlo za konkretno naročeno delo, medtem ko so se po aneksu opravljale kakšne manjše stvari in je znesek zato manjši (tudi fiksen). Pritožbeni navedbi, da razlika med opravljenimi storitvami po pogodbi in po aneksu ni vsebinska, temveč tehnična, je sicer mogoče pritrditi (pri čemer pritožnica v nadaljevanju napravi napačen sklep, kaj to pomeni), vendar pa ta ne utemeljuje zaključka, da tožnici iz tega razloga ne gre tudi plačilo po računu št. 93/2009.V zvezi s tem je namreč potrebno razlikovati dve vrsti naročnikovih navodil; tista, s katerimi naročnik opredeli predmet pogodbe (posel, ki naj ga mandatar opravi; naročilo) in tista o načinu izvršitve posla.

13Aneks št. 01/2008 v 2. členu določa, da se izvajalec obvezuje, da bo na podlagi predhodnega dogovora oziroma naročila (tj. naročila iz osnovne pogodbe – strokovna pomoč in svetovanje iz področja računovodstva in davkov (1. člen Pogodbe) na razpolago dolžniku za svetovanje in dajanje ustnih mnenj, nasvetov in predlogov preko telefona, e-pošte, faksa ali pošte, in sicer v trajanju do 4,0 ure mesečno. Glede na vsebino Pogodbe št. 03/2008 (ki določa opravljanje dela na sedežu toženke oziroma po potrebi tudi v prostorih svetovalke) je sklep sodišča prve stopnje, da ne gre za podvajanje storitev, popolnoma upravičen, saj se je z aneksom določil (dodaten) način izvrševanja posla, ki z glavno pogodbo ni bil predviden, slednji pa je upravičeval izstavitev in plačilo računa št. 93/2009. Storitve, ki so se opravljale preko telefona, e-pošte, faksa ali pošte, pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča takšne narave, da utemeljujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo za manjše »stvari«, za katere se je plačeval fiksen znesek.

14Da v predmetnem pravdnem postopku ni bilo niti konkretno zatrjevano niti dokazano, kaj po vsebini (torej kakšne vrste delo oziroma svetovanje) je tožeča stranka pri toženki opravljala med svojo prisotnostjo, je neutemeljena pritožbena navedba. Tako iz tožbe kot vseh nadaljnjih pripravljalnih vlog tožnice izhaja, da so bile to svetovalne storitve s področja računovodstva in davkov, to pa je bilo nedvomno ugotovljeno tudi v postopku na prvi stopnji.

15Glede na že predhodno obrazloženo določilo 4. člena Pogodbe o svetovalnih storitvah, je za utemeljenost zahteve po plačilu opravljenih storitev zadoščalo (pravilno) opravljeno delo glede na dejansko porabljeni čas izvajalca in mesečno specifikacijo po urah opravljenega dela. Ker pravilnosti izpolnitve tožena stranka ni oporekala, specifikacija po urah pa je razvidna iz listin v spisu in izpovedb K. in priče Š.V., je zaključek sodišča prve stopnje pravilen, pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, pa neutemeljena.

16Skladno z obrazloženim pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno zatrjuje pritožnica. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bi bila na dobavnici št. 27/09 vodena evidenca ur in „specifikacija dela“, ni mogoče očitati protispisnosti. Dobavnico, iz katere izhaja svetovalno delo v obsegu 143 ur, je glede na pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča podpisal in s tem potrdil S.Z., takratni predsednik uprave tožene stranke, podlaga za obračun pa je bila – kot rečeno – določba 4. člena Pogodbe št. 03/2008.

17Končno pa ne drži niti, da je protispisna in neizkazana tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila priča Š. V. ves čas v stalnem kontaktu s tožečo stranko in je bila vseskozi seznanjena z opravljenimi storitvami in ugotovitvami K.. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, ki se opira na izpoved priče Š. V., in sicer da je slednja vsak dan na skrajni desni strani dobavnice ob vsaki posamezni postavki sproti s podpisom potrjevala opravljene ure, kar pa je brez dvoma razvidno tudi iz same dobavnice (A3). Sodišče prve stopnje je pri tem povsem ustrezno presodilo tudi verodostojnost priče Š. V. in direktorice tožeče stranke K. (str. 6 sodbe).

18Enako pa velja tudi za navedbe o komunikaciji med direktorico tožeče stranke A. K. in pričo M. Š. V.. Tako K. (list. št. 69) kot Š. V. (list. št. 76) sta potrdili, da sta medsebojno komunicirali preko telefona, GSM in elektronske pošte ter da sta bili v tem času v stalnih stikih v zvezi s tekočimi vprašaji. Takšna ugotovitev je podprta tudi s samim določilom 2. člena aneksa št. 01/2008, da se izvajalec obvezuje, da bo na podlagi predhodnega dogovora oziroma naročila na razpolago naročniku za svetovanje in dajanje ustnih mnenj, nasvetov in predlogov preko telefona, e-pošte, faksa ali pošte, in sicer v trajanju do 4,0 ure mesečno. Praksa komuniciranja po navedenih tehničnih sredstvih je bila torej izrecno dogovorjena z aneksom, zato pritožnica z ugovorom, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ne more uspeti.

19Ob siceršnji zmotni uporabi materialnega prava (določil OZ o podjemni pogodbi) je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, zaradi česar je naslovno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP). Pri odločanju o pritožbi pa sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

20Pritožnica sama krije stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

(1) Tako v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str.: 744, 745, avtor: doc. dr. Nina Plavšak.

(2) Tako v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, str.: 260, avtor: doc. dr. Nina Plavšak.

(3) VSL sodba II Cpg 259/2010.