VSL sodba II Cp 943/2013

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
2. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je od tožene stranke zahteval, da mu plača denarno odškodnino v višini 33.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (I. točka izreka), ter tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.372,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožnik v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo materialnega procesnega vodstva, saj je ugotavljanje trajanja in prenehanja njegovih duševnih bolečin mogoče zgolj z njegovim zaslišanjem, česar sodišče ni storilo in posledično napačno določilo datum začetka teka zastaralnega roka. Ker je dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno in ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Odločitev je nerazumljiva, ker sodišče ni razjasnilo vprašanja povrnitve stroškov, ki jih je imel tožnik v povezavi s pridobitvijo državljanstva in urejanjem stalnega prebivališča. Uveljavlja tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb glede duševnih bolečin, zgolj pavšalno pa se je opredelilo tudi do sodbe ESČP, na katero je tožnik opiral utemeljenost svojega zahtevka, njegov položaj pa je primerljiv položaju pritožnikov iz te sodbe. Med drugim je podano tudi neskladje med izrekom in obrazložitvijo odločbe, saj iz obrazložitve izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, v izreku pa je ta zavrnjen. Z navedenimi (absolutnimi) bistvenimi kršitvami pravdnega postopka je bila tožniku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), saj niso podani razlogi o odločilnih dejstvih, zato se tožnik na sodbo sploh ne more pritožiti. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe, in zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno obrazložilo, zakaj in kdaj je terjatev tožnika zastarala, pritožbeno sodišče pa njegovemu stališču v celoti pritrjuje. V skladu z ustaljeno sodno prakso (1) je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pomembno zavedanje oškodovanca o škodi in storilcu, pri čemer to ni pogojeno z vedenjem o pravni podlagi storilčeve odgovornosti. Za začetek teka zastaranja torej ni relevantno, kdaj je tožnik trpel zatrjevane duševne bolečine, temveč je bistveno, kdaj je tožnik glede na okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zvedel za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljanje odškodninskega zahtevka.

5Škoda in o njen obseg sta bila, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, tožniku znana najkasneje 4. 11. 1999, ko mu je bila (v skladu s postavljeno trditvijo tožene stranke, ki je tožnik ni prerekal) vročena odločba, s katero je bil obveščen, da je od 26. 10. 1999 ponovno prijavljen v Register stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Dopolnilna odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 18. 3. 2009 za tek zastaranja v konkretnem primeru ni relevantna, saj je tožnik že več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (21. 9. 2009) vedel, kdo je povzročitelj škode in se je nastajanja škode nedvomno zavedal (ali pa bi se moral zavedati) sproti. Prav tako ni pomembno, kdaj so duševne bolečine prenehale, saj je obravnavana nepremoženjska škoda predstavljala kontinuiteto istega (protipravnega) stanja, zato na zastaranje ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala v naslednjih sedmih letih po izbrisu. Drugačna razlaga bi izigrala institut zastaranja, ker bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja (2). Tveganje pravočasne ocene, da je neko škodno ravnanje tožene stranke protipravno, vselej nosi tožeča stranka. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v skladu s sodno prakso (3) tudi zakonodaja, na kateri je temeljil izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva in za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo (Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji), v konkretnem primeru ni nepremagljivo posegla v tožnikovo pravico sodno zahtevati izpolnitev obveznosti (v smislu zadržanja zastaranja - 383. člen ZOR). Tožnik bi moral tožbo vložiti pred potekom zastaranja, v postopku pa bi se nato po potrebi presojala tudi (ne)skladnost navedene zakonodaja z Ustavo. Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da so pritožbeni očitki zoper zaključek o začetku teka subjektivnega zastaralnega roka zmotni.

6Glede na pritožbene očitke pa pritožbeno sodišče še dodaja: v skladu z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) mora stranka v postopku navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek. Trditveno in dokazno breme sta ločena, stranka pa mora zadostiti obema, zato dokaz (v konkretnem primeru zaslišanje tožnika) ne more nadomestiti manjkajočih strankinih trditev. Stališče pritožnika, da bi ga moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva zaslišati in s tem ugotavljati trajanje in intenziteto njegovih duševnih bolečin, je nepravilno v vseh pogledih. Tožnik očitno ne ločuje med dejstvi in dokazi, s katerimi se ta zatrjevana dejstva dokazujejo, medtem ko je izvedba dokaza z zaslišanjem del (izvajanja) dokaznega postopka, ne pa materialnopravdnega vodstva. Sodišče z izvajanjem dokazov zgolj ugotavlja resničnost postavljenih trditev, kar v obravnavani zadevi pomeni, da bi z zaslišanjem lahko preverjalo resničnost v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah postavljenih trditev, in sicer, da je tožnik v obdobju od izbrisa (26. 2. 1999) do vročitve t. i. dopolnilne odločbe (18. 3. 2009) trpel duševne bolečine v zatrjevani obliki in intenzivnosti. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo iz materialnopravnih razlogov (zastaranja), je izvedbo tega dokaza pravilno zavrnilo kot nepotrebno. Pritožbeni očitek, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ker se sodišče ni opredelilo do tožnikovih navedb glede njegovih duševnih bolečin (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je tako neutemeljen.

7Pritožbene navedbe glede povrnitve stroškov, ki jih je imel tožnik v povezavi s pridobitvijo državljanstva in urejanjem stalnega bivališča, so brezpredmetne, saj tožnik premoženjske škode v postopku na prvi stopnji sploh ni zatrjeval.

8Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno opredelilo do Sodbe velikega senata ESČP v zadevi K. in drugi proti Republiki Sloveniji z dne 28. 6. 2012, opr. št. 26828/06. Prvo sodišče je namreč jasno pojasnilo (5. točka in osmi odstavek 8. točke obrazložitve), da je bilo z zgoraj navedeno (pilotno) sodbo Republiki Sloveniji naloženo, naj v roku enega leta vzpostavi ad-hoc odškodninsko shemo za popravo krivic t. i. izbrisanih, česar tožena stranka (še) ni storila. Sodišče je bilo zato v obravnavani zadevi dolžno razsoditi v skladu s pozitivno pravno ureditvijo, saj pravne podlage, ki bi ob okoliščinah konkretnih primerov tožnikom omogočala uspeh kljub ugovoru zastaranja, (še) ni. Ko bo zakonodajalec izpolnil zahtevo ESČP in vzpostavil odškodninsko shemo, bo sodiščem omogočena drugačna presoja tovrstnih odškodninskih zahtevkov (4).

9Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bistvo zastaranja v tem, da z iztekom zastaralnega roka ugasne/preneha zahtevek za uveljavitev pravice, medtem ko sama pravica ne preneha. Stališče sodišča prve stopnje, da sicer ne dvomi, da je tožnik zaradi ravnanja države lahko utrpel škodo, a je utemeljen ugovor zastaranja, ki ga je postavila tožena stranka (drugi odstavek 7. točke obrazložitve), zato ne predstavlja neskladja med izrekom in obrazložitvijo, za kar se nepravilno zavzema pritožba.

10Pritožnik pavšalno navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja tudi napačno uporabilo materialno pravo. Ta očitek je, kot je že bilo podrobno obrazloženo, neutemeljen, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člen ZPP) ugotavlja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

11Pritožbena navedba, da v izpodbijani sodbi niso podani razlogi o odločilnih dejstvih in da je bila zato tožniku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva (ker se na sodbo sploh ne more pritožiti), se tako v skladu z navedenim izkaže za neutemeljeno.

12Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10. 9. 2012, opr. št. II Ips 137/2010, opr. št. II z dne 10. 9. 2012, opr. št. Ips 1202/2008, in z dne 27. 9. 2012, opr. št. II Ips 360/2010.

(2) Glej tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 21. 10. 2010, opr. št. II Ips 315/2010, in z dne 10. 9. 2012, opr. št. II Ips 137/2010 in opr. št. II Ips 11/2008.

(3) Glej tudi odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10. 9. 2012, opr. št. II Ips 11/2008, in z dne 27. 9. 2012, opr. št. II Ips 360/2010.

(4) Glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10. 9. 2008., opr. št. II Ips 1202/2008.