VSL sodba I Cp 1473/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 24.000,00 EUR s pripadki in tožeči stranki naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 1.314,44 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku drugotožeče stranke v celoti, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje. Sodišče je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni pravilno ugotovilo namena sklenitve sporazuma in posledično odpovedi tega sporazuma, ker je odpadel namen, zaradi katerega je bil sklenjen. Napačno je ugotovilo dejansko ekonomsko stanje tožene stranke, saj finančni pokazatelji kažejo na drugačno stanje, kot je bilo predhodno predstavljeno tožeči stranki. Ni upoštevalo izpovedbe oziroma pričanja zakonitega zastopnika tožene stranke, Z. S. in se do njega ni opredelilo. Iz njegove izpovedbe je jasno razvidno, da je imela tožena stranka namen odstopiti od Pogodbe o nudenju svetovalnih uslug in pravnem svetovanju in zastopanju z dne 7.5.2009 (v nadaljevanju Pogodba). To kaže na voljo tožene stranke, da se pogodba odpove in ne samo zamrzne oziroma ohranja v zamrznjenem stanju (da se ne izvaja, ne glede na finančno in ekonomsko stanje tožene stranke). Pri odstopu tožene stranke od veljavne Pogodbe pa je treba upoštevati pogodbena določila glede odpovednega roka in določbo 333. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženki se ekonomsko stanje ni poslabšalo, posluje dobičkonosno in celo povečuje dobiček (v letu 2009 je ustvarila 919.258,00 EUR čistega dobička, v letu 2010 pa celo 944.847,00 EUR), kar je v nasprotju s tem, kar je tožena stranka tožeči stranki obrazložila kot razlog za zamrznitev Pogodbe. Gospodarski družbi, ki posluje s skoraj 1,000.000,00 EUR letnega dobička, izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, ne bi predstavljalo finančnih težav, niti zaradi tega ne bi bilo ogroženo njeno poslovanje, saj je tudi nadaljevala z dobrimi rezultati. Dogovorjeno je bilo, da se Pogodba začasno zamrzne, kar sta stranki v Sporazumu o zamrznitvi Pogodbe z dne 28.7.2009 (v nadaljevanju Sporazum) tudi izrecno zapisali. V predmetnem postopku je bistveno, da je ekonomsko stanje tožene stranke bilo drugačno, kot ga je sama prikazala tožeči stranki; da je namen zamrznitve Pogodbe odpadel, in da je imel novi zastopnik tožene stranke (Z.S.) namen Pogodbo odpovedati. Tožeča stranka je na začetku leta 2011 preverila poslovanje in finančno stanje tožene stranke, ugotovila, da je tožena stranka že v letu 2009 ustvarila skoraj 1,000.000,00 EUR dobička in ga kasneje večala, zato je odstopila od zamrznitve Sporazuma, s čimer je Pogodba ponovno vstopila v veljavo 1.3.2011. Tožena stranka se z odstopom od Sporazuma ni strinjala, in je v dopisu 7.3.2011 tožečo stranko obvestila, da prekinja pogodbo z dne 7.5.2009. S tem je eksplicitno in jasno izrazila soglasje in voljo za odmrznitev oziroma oživitev Pogodbe, na podlagi katere je tožeča stranka upravičeno izstavila dva računa in sicer za mesec marec in april 2011. Pogodba je prenehala veljati šele s potekom odpovednega roka, torej 8.4.2011. Sodišče se je napačno opredelilo do Sporazuma in do odpovedi tega Sporazuma ter je zmotno uporabilo materialno pravo. Trajanje sporazuma ni bilo določeno, zato ga lahko vsaka stranka prekine z odpovedjo, kot to določa prvi odstavek 333. člena OZ. Za ponovno uveljavitev celotne Pogodbe je torej podlaga že sam zakon (OZ) in ne samo taksativno našteti pogoji v Sporazumu, kot je napačno presodilo sodišče v izpodbijani sodbi. Napačno je presodilo, da je Sporazum zamrznil Pogodbo tudi glede določbe o odstopu od pogodbe z odpovednim rokom. Od primarne Pogodbe se lahko odstopi samo z upoštevanjem njenih določb glede odpovedi in odpovednega roka (8. člen Pogodbe). V trenutku, ko je tožena stranka odpovedala pogodbo, bi prenehal veljati Sporazum, ki ni predvideval odpovednega roka, zato prekinitev Sporazuma učinkuje takoj, medtem ko Pogodba preneha s potekom odpovednega roka, v skladu z določbo njenega 8. člena. Nobena stranka ne more enostransko spreminjati pogodbenih določil, zato pogodbe ni mogoče preklicati oziroma odpovedati brez odpovednega roka, ne da bi se s tem strinjala tudi druga pogodbena stranka. Tožena stranka je zato dolžna plačati obveznosti za obdobje odpovednega roka v skladu s pogodbo. V nasprotnem primeru bi se popolnoma izničil institut odpovedi pogodbe z odpovednim rokom. Sodišče bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugotoviti in odločiti, da je druga tožeča stranka veljavno umaknila soglasje in s tem prekinila oziroma odpovedala Sporazum, kar je imelo za posledico, da se je Pogodba ponovno začela izvajati v celoti.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrne, ker ugotovi, da ni aktivno legitimiran, ker je Pogodbo prenesel na drugo tožečo stranko in tožena stranka temu ni nasprotovala. Prvi tožnik, ki se sicer zoper sodbo pritožuje, v pritožbi ne nasprotuje razlogom, s katerimi sodba (pravilno) utemeljuje zavzeto stališče (20. točka obrazložitve).

Tožbeni zahtevek druge tožnice (v nadaljevanju tožnica) sodba zavrne z utemeljitvijo, da ni upravičena zahtevati plačila vtoževanih računov izstavljenih na podlagi Pogodbe (A2), ker Pogodba, ki je bila s Sporazumom (A3) zamrznjena, še ni ponovno aktivirana.

Tožnica je s tožbenim zahtevkom na podlagi Pogodbe zahtevala plačilo računov za delo (pavšalna nagrada) za marec 2011 in april 2011 v znesku 24.000,00 EUR. Po trditvah v tožbi je po Pogodbi (drugi odstavek 3. člena Pogodbe) upravičena do dogovorjene pavšalne nagrade v višini 10.000,00 EUR, v katero je vključeno 30 odvetniških ur. Razlogi za s Sporazumom dogovorjeno zamrznitev pogodbe niso bili več podani, zato je od sporazuma odstopila in je s 1.3.2011 pogodba začela ponovno veljati.

Sodba zavzame stališče, da ni prišlo do izpolnitve v Sporazumu dogovorjenih pogojev za aktivacijo pogodbe 1.3.2011 in da je bila pogodba še vedno zamrznjena 8.4.2011, ko je potekel enomesečni odpovedni rok (tožena stranka je pogodbo odpovedala v dopisu 7.3.2011), zato tožnica ni upravičena do plačila vtoževanih računov.

Tožnica takemu stališču v pritožbi nasprotuje in vztraja pri že v postopku pred sodiščem prve stopnje zavzetem stališču. Nosilna teza pritožbe je, da je tožnica veljavno umaknila soglasje in s tem prekinila oziroma odpovedala Sporazum, kar je imelo za posledico, da se je Pogodba začela ponovno izvajati v celoti.

Ugotovitve sodbe so:

- da je (prvi) tožnik s toženko 7.5.2009 sklenil Pogodbo,

- da se je s Sporazumom 28.7.2009 Pogodba sporazumno prenehala izvajati (začasno je bila zadržana),

- da so bili s Sporazumom dogovorjeni pogoji, pod katerimi se Pogodba ponovno aktivira,

- da je druga tožnica toženki 28.2.2011 poslala dopis (A4), v katerem je pojasnila, da glede na spremenjene okoliščine preklicuje soglasje in odstopa od Sporazuma, zaradi česar prvotna Pogodba začne ponovno veljati s 1.3.2011,

- da je toženka z dopisom 7.3.2011 (A5) na omenjeni dopis odgovorila, da se z aktivacijo pogodbe ne strinja in je pogodbo hkrati tudi odpovedala,

- da je s Pogodbo dogovorjen enomesečni odpovedni rok potekel 8.4.2011,

- da sta v Pogodbi (drugi odstavek 3. točke) pogodbeni stranki določili, da odvetniku poleg dogovorjenega plačila in ne glede na obračun pripada tudi pavšalna nagrada v višini 10.000,00 EUR (neto), v katero je vključenih 30 odvetniških ur (predstavlja odmeno za pripravljenost zastopanja in biti na razpolago in odmeno, ker se odvetnik odreka zastopanju nasprotnih strank),

- da je tožnica za delo po pogodbi za mesec marec in april izstavila računa, katerih plačilo je toženka zavrnila.

Odločilno vprašanje, od katerega je odvisna pravilnost odločitve, je, ali so nastopili s Sporazumom dogovorjeni pogoji za ponovno aktivacijo Pogodbe.

Sodba, ki pri razlagi Sporazuma pravilno upošteva obvezna razlagalna pravila 82. do 84. člena OZ, zaključi, da bi bila za aktivacijo Pogodbe potrebna izpolnitev enega od dveh v Sporazumu določenih pogojev. Pritožbeno sodišče soglaša z njegovimi jasnimi in prepričljivi razlogi, ki ne terjajo dopolnitve. V Sporazumu je določen razlog za začasno zamrznitev pogodbe (prvi odstavek Sporazuma (1)). Določena pa sta tudi pogoja, na izpolnitev katerih sta stranki vezali ponovno aktivacijo Pogodbe (drugi odstavek Sporazuma), ki ga pritožbeno sodišče zaradi jasnosti povzema: „Pogodba se bo ponovno aktivirala, ko bo naročnik nadaljeval s predhodno načrtovanimi strateškimi aktivnostmi, oziroma se bo obseg potrebnih odvetniških storitev ustrezno dvignil. Do takrat pa naročnik in izvajalec sodelujeta na osnovi dejansko porabljenega časa in odvetniške tarife“.

Za stališče, ki ga tožnica zasleduje v pritožbi, da je aktivacija Pogodbe odvisna od višine dobička toženke, v Sporazumu ni podlage. Tožnica očitno spregleda, da je v Sporazumu tudi zapis: „Do takrat pa naročnik in izvajalec sodelujeta na osnovi dejansko porabljenega časa in odvetniške tarife“, ki potrjuje pravilnost razlage sodbe. Življenjsko logično in prepričljivo je, da je ponovna aktivacija Pogodbe odvisna od potrebnega obsega odvetniških storitev, kar je nedvomno povezano „načrtovanimi strateškimi aktivnostmi“. „Nadaljevanja predhodno načrtovanih strateških aktivnosti“ pa tožnica ni dokazala. Ugotovitve sodbe, da tožnica ni dokazala, da bi (po sklenitvi Sporazuma) širila poslovanje (ustanavljala podjetja, tako kot prej), tožnica ne izpodbija. K jasnim in prepričljivim razlogom sodbe (29. točka obrazložitve), ki jim tožnica obrazloženo niti ne nasprotuje, ni kaj dodati. Tudi razlogom sodbe glede nedokazanosti potrebe po povečanju odvetniških storitev (30. točka obrazložitve), tožnica obrazloženo ne nasprotuje. Zgolj višina dobička toženke v letih 2009, 2010, na katero se tožnica sklicuje, ne zadošča. Nepomembno je, ali bi toženka, glede na ustvarjen dobiček, bila sposobna plačevati z (zamrznjeno) Pogodbo dogovorjene obveznosti (2). Sicer pa tožnica ne upošteva ugotovitev sodbe (28. točka), da je pred sklenitvijo sporazuma bil toženkin dobiček bistveno višji (v letu 2008 je znašal 1,200.140,00 EUR) in da se je po izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke v spornem obdobju poslovanje slabšalo.

Po povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo pomislekov. Pritožbena teza, da je tožnica veljavno umaknila soglasje in s tem prekinila oziroma odpovedala sporazum, kar je imelo za posledico, da se je Pogodba ponovno začela izvajati v celoti, ne vzdrži. Odveč je pritožbeno razlogovanje, da je Sporazum v veljavi toliko časa, dokler za tak dogovor obstaja soglasje obeh pogodbenih strank in da ga lahko vsaka prekine ali odpove, pri čemer se sklicuje na določbo prvega odstavka 333. člena OZ. Kot pravilno pojasni že sodba (31. točka obrazložitve) stranki v sporazumu nista predvideli možnosti enostranskega odstopa in tudi nista opredelili, do kdaj najdlje traja (začasno) zadržanje Pogodbe, za ponovno aktivacijo Pogodbe pa sta v Sporazumu predvideli pogoje. Obe stranki sta obdržali pravico do enostranskega odstopa od Pogodbe tudi v času, ko je bilo njeno izvrševanje zamrznjeno (8. točka Pogodbe) in bi odstop od Pogodbe povzročil tudi avtomatično prenehanje veljavnosti Sporazuma, čemur tožnica sicer pritrjuje. Sodba upravičeno ne sledi navedbam tožnice, da bi se s podpisom Sporazuma, v kolikor enostranski odstop od njega ne bi bil mogoč, zavezala biti za nedoločen čas v celoti odvisna od volje toženke. Z toženkinim odstopom od Pogodbe (po tem, ko je tožnica odstopila od Sporazuma, s čimer toženka ni soglašala), je toženka izrazila voljo, da ne želi več poslovno sodelovati s tožnico, ne pa za aktivacijo Pogodbe, kot prikazuje tožnica. Zgrešeno je stališče pritožbe, da je že zaradi toženkinega odstopa od Pogodbe upravičena do izpolnitve obveznosti po Pogodbi. Zmotno pa je tudi njeno stališče (3), da je za ponovno uveljavitev celotne Pogodbe podlaga že sam zakon (OZ). Posledično je neutemeljena pritožbena graja, da je napačna presoja sodbe, da so upoštevni le v Sporazumu navedeni pogoji.

Pritožbene trditve, da je bila odmrznitev in odpoved pogodbe namen tožene stranke, kar izhaja iz eksplicitno izraženega namena novega direktorja tožene stranke in da namen zamrznitve Pogodbe niso bili ekonomski razlogi, ampak je tako stanje novemu direktorju tožene stranke odgovarjalo, so nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka teh trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ponudila in tudi ne izkaže, zakaj tega brez svoje krivde ni storila (4). Izpoved zakonitega zastopnika toženke, na katerega se pritožba sklicuje, pomanjkanja (pravočasne) trditvene podlage ne nadomešča.

Neutemeljen je očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ker sodba ne upošteva, da je bilo ekonomsko stanje toženke drugačno, kot ga je sama prikazala tožeči stranki, da je namen zamrznitve pogodbe odpadel in je novi zakoniti zastopnik imel namen odpovedati pogodbo in bi jo odpovedal že prej, če bi prišla na njegovo mizo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) „Stranki ugotavljata, da je zaradi zmanjšanja gospodarske aktivnosti in spremenjenih načrtov naročnika v smislu strateške prodaje, akvizicij in povezovanj, v pogodbi predvideni obseg pravnih storitev „Pogodbi o nudenju svetovalnih uslug in pravnem svetovanju in zastopanju z dne 7.5.2009“ preobsežen.“

(2) Tožnica glede na dejstvo, da je po odstopu od Sporazuma toženki, kljub njeni odpovedi pogodbe, zaračunala s Pogodbo dogovorjen pavšalni znesek nagrade v višini 10.000,00 EUR, očitno s tem meri na plačilo pavšalne nagrade.

(3) „Tudi za Sporazum se uporabljajo določbe 333. člena OZ, kar pomeni, da je z umikom soglasja k takemu sporazumu, le ta prekinjen oziroma odpovedan in tako primarna pogodba zopet stopi v veljavo v celotnem obsegu“.

(4) Določba 7. člena in 212. člena ZPP strankam nalaga, da ponudijo trditve in dokaze, po 286. členu ZPP pa morajo to storiti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če tega prej brez svoje krivde niso mogle uveljavljati.