VSL sodba I Cp 263/2013

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 462,99 EUR in sicer F. F. ¾ teh, L. M. pa ¼ teh, oba v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki po enakih delih plačati znesek 15.107,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.439,94 EUR od 27.5. 2008 dalje do plačila in od zneska 6.360,00 EUR od 1. 6. 2010 dalje do plačila, v presežku (glede glavnice v višini 2.292,02 EUR, ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.460,06 EUR od dne 27. 5. 2008 dalje do plačila in od zneska 1.140,00 EUR od dne 1. 6. 2010 dalje do plačila) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Nadalje je razsodilo, da je prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.380,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 751,10 EUR od 27. 5. 2008 dalje do plačila in od zneska 600,00 EUR od 1. 6. 2010 dalje do plačila, v presežku (glede glavnice v višini 1.419,86 EUR, ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 798,90 EUR od dne 27. 5. 2008 dalje do plačila in od zneska 650,00 EUR od dne 1.6. 2010 dalje do plačila) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: »Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek glavnice v višini 3.550,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.« Razsodilo je še, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 592,19 EUR in sicer prvo tožena stranka ¾ teh, drugo tožena stranka pa ¼ teh z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta toženi stranki.

Toženi stranki se po svoji zastopnici pritožujeta zoper obsodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, zavrne tožbo tožeče stranke glede uporabnine za hišo ter spremeni tožbo v delu, ki se nanaša na uporabnino za garažo in upoštevaje pritožbo glede odmerjenih stroškov, zavrne oz. spremeni tudi odločitev sodišča glede plačila pravdnih stroškov, zahtevata pa tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Pritožnika navajata, da je sodišče zaradi napačnega pristopa k zadevi, napačno uporabilo 198. člen OZ, saj ni upoštevalo, da spada k skupnemu premoženju bivših zakoncev tudi stanovanje na V., ki ga uporablja izključno tožeča stranka ter prepoveduje uporabo prvotoženi stranki, saj je tožnica zamenjala ključavnico, prvotoženi stranki pa ni izročila ključev. Pri izračunavanju uporabnine bi zato sodišče moralo upoštevati tudi uporabnino za stanovanje v katerem živi tožeča stranka, ter polovico le-te odšteti od izračunane uporabnine za solastni del hiše. Sodišče bi moralo ugotoviti kolikšno stanovanjsko površino zaseda tožeča stranka od solastnega premoženja in kolikšno prvotoženi in šele nato izračunalo korist, ki jo je imel prvotoženi od uporabe celotne stanovanjske površine, seveda, če bi bila takšna uporaba tudi dokazana.

Nadalje pritožnika obširno ocenjujeta izpovedi prič in meni, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično in pristransko ocenjevalo pričevanja pravdnih strank in prič, vedno v korist tožeče stranke, večkrat tudi v nasprotju z listinami in pričanji, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, zaradi takšnega ravnanja sodišča pa je bilo tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je bil prvotoženec nasilen do tožnice, zaradi česar je zapustila hišo in se vanjo zaradi nasilnega ravnanja prvotoženca ni mogla več vrniti. Pri tem se je sodišče sklicevalo na pričanje I. G. in F. G., čeprav gre za izrazito pristranski priči, ki imata finančni interes na izid pravde. Pritožnika v nadaljevanju pojasnjujeta svoja stališča zakaj omenjeni priči ocenjujeta kot pristranski ter obširno pojasnjujeta, da je tožnica prostovoljno zapustila hišo. Navajata, da je tožnica načrtovala odhod iz hiše kar kaže tudi dejstvo, da je že nekaj mesecev pred 1.8.2005 prijavila svoje stalno prebivališče na naslovu V.. Prvo toženi tožnici, ko je odšla, ni naredil ničesar oz. nikakor ni bil nasilen do nje, temveč je tožnica napade nase le inscenirala. Sodišče je imelo vse priče tožnice, ki so pričale o nasilju zoper tožnico, za verodostojne in prepričljive, zagovor prvo toženega in priče S. F. pa za neprepričljivega in neverodostojnega. Sodišče je prav tako napačno ocenilo in tolmačilo pričanja prič kot tudi izpovedi toženih strank glede uporabe prvega nadstropja hiše s strani drugo tožene stranke. V nadaljevanju pritožnika navajata razloge napačne dokazne ocene sodišča in vztrajata pri navedbah, da drugo toženi ni nikoli uporabljal prvega nadstropja hiše, temveč je živel pri S. F. na I..

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mora prvotožena stranka tožeči stranki plačati uporabnino za garažo tudi za obdobje ko garaže ni oddajala, zaradi ravnanja tožeče stranke, ki je metala smeti na najemnico garaže in se nasilno obnašala do nje, kar je potrdila tudi zaslišana priča. Gre za obdobje od 15. 12. 2005 do 1. 5. 2008, kar znese 644,78 EUR. Za ta znesek, je po mnenju tožene stranke, sodišče napačno odločilo o višini uporabnine za garažo, ki jo je tožeči stranki priznalo.

Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi o stroških postopka, zaradi napačne uporabe odvetniške tarife in ZPP. Sodišče neutemeljeno ni priznalo toženima strankama stroške za 7., 9. in 11. pripravljalno vlogo, za vsako 385 točk, za ogled hiše na povabilo izvedenca z dne 13. 9. 2011 po tar. št. 20 (4) v višini 385 točk + 100 točk za porabljeni čas. Prav tako je sodišče premalo ovrednotilo priznane vloge, upoštevaje spremembo tožbenega zahtevka dne 21.6. 2010 na 20.150,00 EUR in 23.11.2010 na 23.700,00 EUR in sicer gre za razliko 692,5 točk v škodo toženih strank. Sodišče je tako premalo ovrednotilo stroške toženih strank za 2332,5 točk oz. 1.070,61 EUR + 20% DDV, skupaj 1.284,74 EUR. Glede na ugotovitev sodišča, da je tožena stranka uspela s 30%, to znese 385,42 EUR. Po pobotanju bi bila tožena stranka dolžna tožeči vrniti še 206,77 EUR in ne 592,19 EUR, kot je odločilo sodišče.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, saj meni, da pritožbeni razlogi niso podani. V obširnem odgovoru na pritožbo pojasnjuje svoja stališča v zvezi s sporno zadevo, odgovarja na pritožbene navedbe in pojasnjuje, zakaj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Za svojo odločitev je navedlo jasne in prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, saj je dokazna ocena logično sprejemljiva in življenjsko prepričljiva. Zakaj se je tožnica morala izseliti iz skupnega stanovanja pravdnih strank, je natančno, obširno in prepričljivo obrazloženo v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje se je oprlo na verodostojne izpovedbe prič I. G. in F. G., ki sta izpovedala o nasilnem obnašanju prvo toženca in tako potrdila izpoved tožnice o nasilnem ravnanju prvo toženca zoper njo, zaradi česar se je bila prisiljena izseliti iz solastne hiše na naslovu C.. Ponovno vselitev v solastno hišo pa je tožnici preprečevalo tudi dejstvo, da se je po njenem odhodu iz hiše v prvo nadstropje vselila drugo tožena stranka. Navedeno je izpovedala tako tožeča stranka kot priče I. G., F. G., S. S. ter A. M., tožeča stranka pa je svoje navedbe dokazovala tudi z vrsto fotografij. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost prič in pisnih dokazov, njegov poskus tožničinega konstrukta (pritožnikovo namigovanje, da naj bi tožnica načrtovala izselitev iz stanovanje ter da je bila dejansko ona večkrat nasilna) pa zavrača kot že na prvi pogled neutemeljenega, nepodkrepljenega s kakršnimkoli dokazom. Dokazna ocena torej temelji na v trden sklop medsebojno povezanih neposrednih (izpovedbah tožnice in priče I. G. in F. G.) in posrednih dokazov (pisni dokazi). Toženčeva pritožbena zatrjevanja, da bi se lahko tožnica v spornem obdobju lahko vsak čas vrnila v stanovanje, so brez dejanske podlage, v nasprotju z nanizanimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Zaključek sodišča prve stopnje, da izselitev tožnice ni bila prostovoljna temveč pogojena s toženčevim nasiljem, ki je povzročilo nevzdržnost solastninske skupnosti, zaradi katere tožnica kot solastnica ni mogla nemoteno souporabljati nepremičnine in se je bila iz tega razloga primorana izseliti, vanjo pa se iz istega razloga tudi ni mogla vrniti, nato pa ji je ponovno vselitev v solastno hišo preprečevalo tudi dejstvo, da se je po njenem odhodu iz hiše v prvo nadstropje vselila drugo tožena stranka, je prepričljiv in v skladu s trditveno podlago tožnice in izpeljanim dokaznim postopkom.

Če eden od solastnikov uporablja celo nepremičnino ali jo uporablja v večjem obsegu glede na svoj idealni delež, pa za to nima ustreznega pravnega naslova, ima drugi solastnik, ki proti svoji volji solastne stvari ne more uporabljati, pravico do ustreznega nadomestila (uporabnine). Pravna podlaga za takšno terjatev je v določbah 198. člena in 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Da tožnik z verzijskim zahtevkom uspe, mora torej dokazati, da sam nepremičnine proti svoji volji ne uporablja oziroma jo uporablja v manjšem obsegu glede na solastninski delež (prikrajšanje), da je toženec okoriščen zaradi uporabe tožnikovega solastninskega deleža (obogatitev), da toženec za uporabo nima pravne podlage ter da tožnik ni privolil v takšen način toženčeve uporabe. Ob upoštevanju navedenih odločilnih dejanskih okoliščin pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, glede plačila zapadle uporabnine, ki jo tožnica zahteva od toženih strank za neupravičeno uporabo njenih solastninskih deležev na nepremičnini parc. št. 849/23 k.o. X, in sicer tisti del, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu C.. Pritožbeno sodišče kot neutemeljene ocenjuje pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 198. člen OZ, saj ni upoštevalo, da spada k skupnemu premoženju bivših zakoncev tudi stanovanje na V., ki ga uporablja izključno tožeča stranka ter prepoveduje uporabo prvotoženi stranki ter da bi zato moralo pri izračunavanju uporabnine upoštevati tudi uporabnino za stanovanje v katerem živi tožeča stranka, ter polovico le-te odšteti od izračunane uporabnine za solastni del hiše. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da se prvostopenjsko sodišče ni opredeljevalo glede uporabnine za stanovanje na naslovu V., vendar je odločitev kljub temu pravilna, saj bi moralo prvostopenjsko sodišče pri izračunu upoštevati tudi uporabnino za stanovanje v katerem živi tožeča stranka, le v primeru, če bi toženi stranki postavili pobotni ugovor ali vložili nasprotno tožbo, sledečega pa toženi stranki nista storili.

Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mora prvotožena stranka tožeči stranki plačati uporabnino za garažo tudi za obdobje ko garaže ni oddajala. Pravica izključnega solastnika oz. skupnega lastnika do uporabe ni odvisna od tega, kako je prvo toženi izkoriščal sporno nepremičnino, saj je kot nedobroverni posestnik dolžan vrniti tudi tiste plodove, ki jih je iz kakršnegakoli razloga opustil obrati (2. odstavek 96. člena SPZ). Tožnici gre torej korist, ki bi jo (lahko) dosegla, če sporne nepremičnine ne bi neupravičeno zasedala prvo tožena stranka in ne zgolj korist, ki jo toženka dejansko ima. Enak rezultat daje tudi uporaba 198. člena OZ. Pritožba si tako neutemeljeno prizadeva za omejitev uporabnine do višine, kot so znašali dohodki prvo tožene stranke z oddajanjem garaže.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zoper odločitev o stroških postopka. Odločitev o stroških je ustrezno in natančno obrazložena v skladu z ZPP in Odvetniško tarifo. Natančnejša specifikacija stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožnici, je razvidna iz samega tožničinega stroškovnika, kar v skladu z ustaljeno sodno prakso zadostuje. Iz stroškovne odločitve izhajajo tudi specifikacija priznanih stroškov toženih strank z natančno specificiranim razlogi za prisoditev le-teh. Odločitev o stroških postopka je tako natančno specificirana in se da preizkusiti, zato tudi ni izkazana v pritožbi vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz navedenih razlogov pritožba toženih strank ni utemeljena. Ker sodba ni obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Na podlagi istega zakonskega določila sta toženca dolžna povrniti tožeči stranki stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. Po presoji pritožbenega sodišča so bili ti stroški potrebni za pritožbeni postopek, zato sta jih toženca dolžna povrniti. Nanašajo se na stroške nagrade odvetniku, katero je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo v višini 625 točk in 20 % DDV ter na stroške plačila sodne takse za odgovor na pritožbo v znesku 118,74 EUR. Skupno so tožnici nastali stroški v znesku 462,99 EUR. Sodišče je na podlagi določila 2. odstavka 161. člena ZPP naložilo prvotoženi stranki povrnitev ¾ stroškov tožeče stranke, drugotoženi stranki pa ¼ teh.