VSRS Sodba I Ips 3975/2010-68

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Kranju je V. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo in določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo treh let in s posebnim pogojem plačila odškodnine oškodovani družbi D. d. o. o. Premoženjskopravnemu zahtevku je delno ugodilo, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenca in njegovih zagovornikov kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo vlagajo obsojenčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa predlagajo razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Zagovorniki v izjavi z dne 8. 5. 2013 vztrajajo pri navedbah iz zahteve, obsojenec pa se v izjavi z dne 22. 5. 2013 tem navedbam pridružuje.

B.

5Iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe med drugim izhaja, da je obsojenec v decembru 2006 kot lastnik in poslovodja družbe T. d.o.o. pri družbi D. d.o.o. naročil strojni izkop in utrditev jarka, dobavo in položitev alkatenske cevi. Z naročilom se je zavezal k plačilu storitev, pri tem pa navedel, da je lastnik objekta v izmeri 4000 m², ki ga bo prodal, in zamolčal finančne težave družbe T. d.o.o., zaradi katerih obveznosti po izdanem računu družba ne bo v celoti plačala. S tem je zavedel predstavnika oškodovane družbe D. L., da je družba D. d.o.o. opravila naročene storitve, zaradi plačila le 50,00 EUR pa je družbi D. d.o.o. nastala škoda v višini 1.272,12 EUR.

6Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da sta sodišči v nasprotju z uveljavljeno prakso Vrhovnega sodišča razširili vsebino instituta preslepitvenega namena. Opozarjajo na stališče v zadevi I Ips 270/2004 z dne 26. 5. 2005, po katerem obstaja dolžnost obveščanja pogodbenih partnerjev o finančnem in bilančnem stanju svoje družbe le v primeru, če pogodbeni partner to izrecno zahteva. Po mnenju zagovornikov sta se sodišči pri utemeljevanju obsojenčevega preslepitvenega namena zmotno oprli na slabo finančno stanje njegove družbe T. d.o.o. in na dejstvo, da naj bi obsojenec ob sklepanju posla oškodovani družbi D. d.o.o. zamolčal finančne težave svoje družbe. Predstavnik oškodovane družbe namreč nikoli ni izrecno zahteval predstavitve finančnega položaja obsojenčeve družbe, temveč je ob zaslišanju pojasnil, da pri sklepanju posla ni imel občutka, da bi ga obsojenec želel ogoljufati, da mu je obsojenčeva žena kasneje povedala za slabo finančno stanje družbe T. d.o.o. in da bo plačilo izvedeno ob prilivu sredstev, povedal pa je tudi, da se ga obsojenec ni nikoli izogibal. Sodišči po mnenju zagovornikov tudi nista pojasnili, za kakšen „sporen“ način sklenitve pogodbe naj bi šlo in sta potrebam tega postopka priredili pomen obsojenčeve izjave, da je lastnik objekta v izmeri 4.000 m², ki ga bo prodal. Oškodovanec namreč ni izjavil, da je bil na podlagi navedene obsojenčeve izjave zaveden v smislu, da ima obsojenčeva družba prihodke, temveč je očitno privolil v sklenitev tveganega posla. Sodišči sta po presoji zagovornikov v tem delu tako prekoračili obtožnico (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišči prav tako nista imeli podlage za zaključek, da je obsojenec oškodovancu zagotavljal, da je posel zanesljiv, čeprav ta v resnici ni bil. Nezanesljivosti posla obsojenec niti ni mogel skriti, saj je bilo finančno stanje njegove družbe razvidno iz portalov AJPES-a in Bonitete.si. Ker obsojenec pri sklepanju posla ni ravnal s preslepitvenim namenom, ne more biti kazensko odgovoren, zato naj bi sodišči napačno uporabili tudi 24. in 25. člen KZ-1.

7Kaznivo dejanje poslovne goljufije stori tisti, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda (234. a člen KZ).

8Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da narava pravnih poslov in odnosov storilcem načeloma ne nalaga dolžnosti, da bi pogodbene partnerje obveščali o finančnem in bilančnem stanju svoje gospodarske družbe oziroma podjetja, razen če posamezni gospodarski partner tega izrecno ne zahteva. Vendar pa takšno stališče v obravnavani zadevi ni sprejemljivo, saj iz dejanskih ugotovitev, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 420. člena ZKP), izhaja, da je imela družba T. d.o.o. že v času sklenitve posla z oškodovano družbo D. d.o.o. finančne težave in dolgove do drugih partnerjev, zaradi katerih je kmalu zatem prišlo do blokade računov, in da je obsojenec vedel, da zaradi finančnih težav družbe obveznosti, ki jo je prevzel s sklenitvijo pogodbe z oškodovano družbo, družba T. d.o.o., ne bo mogla izpolniti. Ob takšnem finančnem stanju obsojenčeve družbe, s katerim predstavnik oškodovane družbe ni bil seznanjen, sta sodišči tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenili, da je obsojenec z zavezo k plačilu naročene storitve zavedel (preslepil) predstavnika oškodovane družbe, da je ta opravila naročeno storitev. Res je sicer, kot opozarjajo zagovorniki v zahtevi, da so nekateri podatki, ki se nanašajo na finančno stanje in poslovanje družbe, javno dostopni, vendar pa morebitno neskrbno ravnanje predstavnika oškodovane družbe še ne pomeni privolitve v sklenitev tveganega posla oziroma v škodo, ki je zaradi (delne) neizpolnitve obveznosti nastala oškodovani družbi. Očitek zagovornikov, da sodišči nista imeli podlage za zaključek o obstoju preslepitvenega namena in da sta posledično kršili določbe kazenskega zakona (24. in 25. člen KZ-1), tako ni utemeljen. S trditvami, s katerimi skušajo zagovorniki prikazati drugačen pomen obsojenčeve navedbe, da je lastnik objekta v izmeri 4000 m², ki ga bo prodal, pa zagovorniki ne uveljavljajo kršitve 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot zatrjujejo, temveč izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča (str. 4 in 5 drugostopenjske sodbe). Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Zagovorniki v nadaljevanju zahteve navajajo, da je obsojenčeva družba že v letu 2006 poravnala vse obveznosti do upnika H. d.o.o. ter opozarjajo, da je sodišče šele v marcu 2007 ustavilo izvršbo, ki je tekla na predlog tega upnika. Pojasnjujejo tudi, da je obsojenčeva družba vse davčne obveznosti poravnala že v letu 2006 in ne decembra 2010, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Poudarjajo še, da sta bili izvršba na predlog upnika S. d.o.o. in posledična blokada računov za obsojenca nepričakovani. Ker je relevantnost vsebinsko enakih očitkov, ki so jih zagovorniki uveljavljali že v pritožbi, pretehtalo že višje sodišče in nanje pravilno odgovorilo, se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na razloge, navedene na 4. in 5. strani sodbe višjega sodišča.

C.

10Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11Vrhovno sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).