VSRS Sodba I Ips 42257/2011-201

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 27. 8. 2012 obsojenega H. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovancu družbi G. d. o. o. - v stečaju je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 2.392,46 EUR ter ga naložilo obsojencu v plačilo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 25. 10. 2012 zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka ter kršitve kazenskega zakona in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe.

3Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane. Zahteva pa zatrjuje tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6Zagovornik trdi, da je sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obsojencu ni dalo možnosti sodelovati na seji senata. S tem je kršilo tudi njegovo pravico do obrambe. Obsojenec je zahteval, da je na seji senata navzoč. Obtoženec pa ima pravico prisostvovati seji senata in obrazložiti svojo pritožbo ter opozoriti na dejstva pomembna za odločanje. Sodišče druge stopnje je obsojenca sicer obveščalo o seji senata, vendar pa je obvestilo o seji, ki je bila dne 25. 10. 2012, prejel 30. 10. 2012, že po tem, ko je sodišče sejo opravilo. Sodišče je tako obvestilo poslalo po roku, ki omogoča normalen prevzem pošte in pripravo obrambe.

7Obsojenec in zagovornik sta v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje zahtevala, da se ju obvesti o seji senata. Sodišče druge stopnje je dne 16. 10. 2012 odredilo, da se obtoženca in njegovega zagovornika ter državnega tožilca o seji senata obvesti. Na sejo sta prišla zagovornik in državni tožilec. Sodišče druge stopnje ni ugotavljalo, zakaj se obsojenec seje senata ni udeležil in razloga za njegovo neudeležbo tudi ni zapisalo v zapisnik o opravljeni seji. V sodbi je le pojasnilo, da na sejo ni pristopil obtoženec, kar pa ni predstavljalo procesne ovire, da pritožbeno sodišče seje ne bi moglo opraviti.

8Po določbi prvega odstavka 378. člena ZKP sodišče o seji obvesti vse stranke in zagovornike, če katerikoli izmed njih zahteva, da je o seji senata obveščen, ali če predsednik senata oziroma senat oceni, da je njihova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari. Četrti odstavek istega člena pa določa, da ni ovira, da senat ne bi imel seje, če stranke, ki so bile v redu obveščene, ne pridejo na sejo senata. Sodišče je sicer ravnalo po določbi 378. člena ZKP, ko je odredilo, da se obsojenca in zagovornika o seji senata obvesti, vendar pa je sejo opravilo, čeprav ni ugotovilo, ali je bil obsojenec o seji v redu obveščen, kar utemeljeno izpostavlja zagovornik v zahtevi. Pritožbena seja se sme opraviti le, če je izkazano, da so bili o njej obveščeni stranke in zagovornik. Zagovornik tako pravilno navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP. Pri kršitvah določb 378. člena ZKP gre za kršitve določb kazenskega postopka, ki ne vplivajo vedno na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vložnik mora v zahtevi za varstvo zakonitosti zato izkazati vzročno zvezo med uveljavljano kršitvijo in nezakonitostjo izpodbijane odločbe (424. člen ZKP). V zahtevi pa zagovornik navaja le splošne možnosti, ki jih daje procesni zakon obtožencu, to je, da ima pravico prisostvovati seji, obrazložiti pritožbo in opozoriti na dejstva pomembna za odločanje. Te navedbe niso konkretizirane in ne vsebujejo utemeljitve, iz katerih razlogov bi obrazložitev pritožbe in opozorilo na dejstva, pomembna za odločanje, vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Zgolj posplošena trditev o možnostih, ki jih ima obsojenec na seji senata, ne zadostuje za utemeljevanje vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in vplivom te kršitve na zakonitost sodbe in za presojo, ali je zaradi navedene kršitve določbe kazenskega postopka pravnomočna sodba nezakonita, ni dovolj. Vrhovno sodišče zato ni moglo preizkusiti, ali zatrjevana kršitev določbe kazenskega postopka predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

9Kršitev pravice do obrambe zagovornik uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu, da se zasliši priča N. D., ki je bil računovodja v družbi G. d. o. o. Njegova izpovedba bi bila bistvena, saj je bilo računovodstvu dobro znano, kam so šli predmeti, navedeni v opisu dejanja pravnomočne sodbe. Računovodja je namreč v vsakem podjetju tisti, ki knjiži izdatke na eni strani, in sredstva, katerim so služili ti izdatki, na drugi strani. Obsojenec je povedal, da so vodili opremo v evidencah družbe, kar bi priča tudi potrdila.

10Po ustaljeni ustavnosodni praksi pri odločanju o dokaznem predlogu sodišče upošteva merila, v smislu tretje alineje 29. člena Ustave, in sicer: glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka; predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo (npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 263/2001, I Ips 218/2008 in številne druge). Sodišče prve stopnje je po presoji izvedenih dokazov ocenilo, da izvedba dokaza ni potrebna, ker je glede na izvedene dokaze izvedba dokaza odveč. Pritožbeno sodišče pa je, upoštevajoč pritožbene navedbe, dodalo, da o relevantnih pravno pomembnih dejstvih v zvezi z obstojem kaznivega dejanja priča ne bi mogla izpovedovati oziroma da ni verjetno, da bi izpovedba priče, upoštevaje oceno sodišča prve stopnje, omajala obstoj ugotovljenih pravno pomembnih dejstev. Upoštevajoč navedena merila za izvedbo dokazov tako vložnik neutemeljeno zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pri presoji, da glede na že razčiščeno dejansko stanje izvedba predlaganega dokaza ni potrebna, nepravilno zavrnili izvedbo predlaganega dokaza. Ko vložnik zahteve zatrjuje, da bi lahko priča potrdila, da so opremo vodili v evidencah pa je takšna navedba v nasprotju z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, temelječi na presoji izvedenih dokazov (izpovedba priče B. Ž.), da navedeni predmeti niso bili zavedeni med osnovnimi sredstvi družbe G. d. o. o., ter da predmetov v letu 2003 v času prisilne poravnave v podjetju ni bilo (predmeti so bili kupljeni v obdobju od oktobra 2002 do maja 2003, smučarski vozovnici pa vezani na sezono 2002 do 2003), kar ugotavlja sodišče druge stopnje v točki 10. sodbe.

11Neobrazložena je navedba zagovornika, da se pritožbeno sodišče ni izjasnilo o bistvenih pritožbenih navedbah, da je sodba sodišča prve stopnje nerazumljiva in da nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker je v obrazložitvi napotilo na strani 7 in 8 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Vložnik zahteve nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa sodišče druge stopnje presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Zatrjuje le, da odgovor pritožbenega sodišča ni jasen oziroma, da se sodišče ni izjasnilo o pritožbenih navedbah. Vložnik tako ne obrazloži navedene kršitve in se zahteve v tem delu niti ne da preizkusiti. Neutemeljena je tudi navedba, da ni mogoče razbrati, v čem naj bi obsojenec kršil ali zlorabil svoja pooblastila. Slednje je sodišče obrazložilo na strani 7 v točki 10. sodbe.

12Zagovornik zatrjuje, da je sodišče kršilo kazenski zakon o vprašanju, ali je dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Navedbe o dolžnostih direktorja, da ravna v skladu z zakonom in bdi nad pravilnostjo in zakonitostjo poslovanja podjetja, kar nujno pomeni, da je lahko le obsojenec kot direktor sprejemal odločitve tudi glede dohodkov, ne pomenijo uveljavljanja zatrjevane kršitve. Prav tako tudi ne navedba, da pomeni očitek izpodbijane sodbe, da obsojenec ne bi smel podpisati odredbe o plačilu računov za nabavljeno blago, kršitev kazenskega zakona. Z navedbami v zahtevi zagovornik ne zatrjuje, da dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ne pomeni konkretizacije kazensko pravnih pojmov iz zakonskega opisa kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ, ampak izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje ter uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13Tudi navedbe, da so razlogi sodišča druge stopnje protispisni in neskladni z datumi o historičnem redosledu dogajanja v zvezi z izpovedbo priče Ž. (točka 10. sodba sodišča druge stopnje) so nekonkretizirane, tako da jih Vrhovno sodišče ne more preizkusiti.

14Zagovornik se ne strinja s presojo izpovedbe priče Ž. in ugotovitvami sodišča, da predmetov kaznivega dejanja ni bilo v družbi in zatrjuje, da je neživljenjsko, da bi obsojenec sam uporabil dva para smuči, dva para rokavic in dve vozovnici in na tak način sebi pridobil protipravno premoženjsko korist. Z navedenimi ne uveljavlja kršitve zakona, ampak razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

15Ker kršitve zakona iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, in ker vložnik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

16Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče v posebnem plačilnem nalogu.