VSK sodba Cpg 68/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 490,56 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v razmerju med pravdnim strankama razveljavijo pravni učinki v izreku naštetih asignacij in da mora tožena stranka tožeči plačati 6.440,30 EUR. Tožeči stranki je še naložilo, da mora toženi povrniti pravdne stroške v znesku 841,80 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožeča stranka ni izkazala objektivnega pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Po njenem mnenju je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (da ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke, kar je tožeča stranka dokazovala z izpodbijano asignacijo, s saldakonti ter s stečajnim spisom, zlasti s seznamom preizkušenih terjatev). Če ne bi prišlo do asignacije, bi tožena stranka sredstva, ki jih je plačal asignat, prejela na svoj TRR. Do takšnih trditev se sodišče ni opredelilo in je s tem kršilo določbe postopka. Iz seznama preizkušenih terjatev je razvidno, da je svojo terjatev prijavila tudi tožena stranka, kar pomeni, da je s plačili, prejetimi na podlagi asigancije, dosegla ugodnejši položaj od ostalih upnikov. Ker je svoje terjatve dobila poplačane v višjem deležu, je prišlo tudi do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja. Dokazna ocena sodišča je v tem delu nelogična in neprepričljiva. Ker sodba nima prepričljivih razlogov, poleg tega tudi ne razlogov o vseh odločilnih dejstvih, sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Stališče, da asignacija ni pogodba, je tudi materialnopravno zmotno. Izpodbojnih je lahko tudi več pravnih poslov, če skupaj oblikujejo neko dejanje, izpodbojno pa je tisto dejanje, ki ima negativne posledice za dolžnikovo premoženje. Takšno dejanje je tudi asignacija, ki je bila sklenjena v konkretnem primeru. S plačilom na podlagi asignacije je prenehala tudi terjatev tožeče stranke do asignata, v posledici pa je tožena stranka dobila plačano celotno terjatev, kar se ne bi zgodilo, če bi bila poplačana iz razdelilne mase kot ostali upniki. V situaciji, ko je tožeča stranka imela terjatev do asignata je prišlo do zmanjšanja premoženja tožeče stranke kot stečajnega dolžnika, za razliko od primerov, ko bi asignat izpolnil na kakšni drugi podlagi. V zvezi s tem je tožeča stranka dovolj natančno (po višini) opredelila svojo terjatev, ki jo je imela do družbe S. d.o.o. Sicer pa tožeča stranka zatrjuje, da je izpolnjena tudi domneva o obstoju pogoja izpodbojnosti iz 1. odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), saj je bilo izpodbijano dejanje opravljeno na podlagi pogodbe o finančnem leasingu v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo tožeče stranke. Za zaključek o obstoju te domneve so govorila že vsa v postopku na prvi stopnji navedena dejstva. Tožeča stranka je zadostila tako trditvenem kot dokaznem bremenu. Ker je bilo nakazilo izvršeno v zadnjih treh mesecih pred začetkom stečajnega postopka, je izpolnjen tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo, podane niso niti očitane kršitve postopka niti kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba pa tudi ne uspe zbuditi dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožba namreč izhaja iz napačnega stališča, da pomeni čista vrednost premoženja razliko v višini denarnih sredstev stečajnega dolžnika ob upoštevanju dejstva, da bodo obveznosti stečajnega dolžnika v stečaju poplačane le delno. Kaj je čista vrednost premoženja, določa 3. odstavek 10. člena ZFPPIPP: gre za razliko med vrednostjo premoženja in vrednostjo obveznosti, pri čemer predstavljajo premoženje tudi terjatve. Pri dvostransko vzajemnih pogodbah to praviloma pomeni, da se z njihovo obojestransko izpolnitvijo zapre tako terjatev kot obveznost, zato izpolnitev nima učinka na neto vrednost premoženja. S sporno asignacijo se je zaprla terjatev tožeče stranke do asignata do enake višine kot obveznost stečajnega dolžnika do tožene stranke. Stečajni dolžnik bi lahko izkazal, da pri vsakem od obeh obligacijskih razmerij ni šlo za vzajemne in enakovredne terjatve in obveznosti, vendar je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožeča stranka ni dala konkretnih navedb glede obeh terjatev, ki so bile predmet sporne asignacije, in je zato lahko ugotovilo le, da ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja po 1. alineji prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Pritožba ne trdi, da bi podala kakšne druge navedbe, razen trditev o tem, da so se zmanjšala sredstva na TRR stečajnega dolžnika.

Ker lahko pride tudi pri izpolnitvah dvostranskih pogodb z enakovrednimi vzajemnimi obveznostmi s selektivnim poravnavanjem obveznosti kasnejšega stečajnega dolžnika do neenakega obravnavanja upnikov, je v zakonu vzpostavljena domneva iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Da bi bil dejanski stan domneve izpolnjen, bi morala tožeča stranka izkazati, da izpolnitev ni bila sočasna. Pogodba o leasingu je vzajemna, obveznosti so enakovredne in sočasne. Plačevanje posameznih leasing obrokov namreč ustreza uporabi (najemu) vozila, v last pa bi upnik vozilo izročil tako ali tako šele ob plačilu dogovorjenega zneska po poteku leasing obdobja. Stališče tožeče stranke, da naj bi po naravi stvari pri leasing pogodbi upnik izpolnil pred dolžnikom, je zato materialnopravno napačno. Pritožba le s sklicevanjem na naravo leasing pogodbe ne more izkazati domneve iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala objektivnega elementa za izpodbijanje dejanj po 271. členu ZFPPIPP je na podlagi povedanega pravilen in je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 490,56 EUR (nagrada za odvetniške storitve po tar.št. 3210 in 6002, vse povečano za DDV).