VSK sklep Cpg 66/2013

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavijo učinki pravnih dejanj med tožečo stranko P.Š. d.o.o., v stečaju, in toženo stranko V. d.d. in sicer plačila z dne 24.12.2008 v znesku 40.288,20 EUR, z dne 21.1.2009 v skupnem znesku 418.440,50 EUR, z dne 20.2.2009 v znesku 5.500,00 EUR, z dne 9.3.2009 v skupnem znesku 38.362,54 EUR in plačila z dne 12.3.2009 v znesku 19.702,00 EUR (1. točka zahtevka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati v stečajno maso tožeče stranke znesek 522.293,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na zgoraj navedene zneske (2. točka zahtevka). O stroških pravdnega postopka je odločilo tako, da je tožeči stranki naložilo v povrnitev 6.440,81 EUR pravdnih stroškov tožene stranke in 6.462,12 EUR pravdnih stroškov stranskega intervenienta, v primeru zamude obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Prvostopnemu sodišču je očitala, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), s tem ko ni upoštevalo navedb tožeče stranke iz njene zadnje vloge, z dne 8.1.2013. Takšna odločitev je po mnenju pritožbe napačna, ker v tej vlogi tožeča stranka ni podala novih dejstev in tudi ni spreminjala svoje dotedanje trditvene podlage, ampak je zgolj opozorila, da predhodno zatrjevana dejstva predstavljajo podlago za utemeljitev zakonskih domnev (presumpcij) v zvezi z obstojem subjektivnega in objektivnega elementa za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika po določbi 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnemprenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Pri vprašanju zakonskih domnev gre za uporabo materialnega prava, ki bi ga moralo sodišče presojati ex offo. Odločitev pa je napačna tudi zato, ker krši pravila o prekluziji, saj sodišče ni skladno s šestim odstavkom 286.a člena ZPP strank opozorilo na posledice iz petega odstavka tega člena. Tožeča stranka svoje vloge res ni vložila do 25.11.2012, ampak 8.1.2013, torej še vedno skoraj mesec dni pred dnevom, ko je bil narok dejansko izveden. Zato ta vloga samega postopka ni podaljšala, niti zavlekla. Sodišče je s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče na zadnjem naroku dovolilo stransko intervencijo E.P., vendar tega sklepa ni obrazložilo, čeprav je tožeča stranka tej odločitvi večkrat obrazloženo nasprotovala. S to opustitvijo je sodišče grobo poseglo v pravico tožeče stranke do pravnega sredstva in s tem storilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot zmotno uporabo materialnega prava je pritožba očitala sodišču prve stopnje napačen zaključek, da je šlo v konkretnem primeru za izpolnitev obveznosti v pogodbeno določenih rokih in zato sočasno, zaradi česar se premoženje tožeče stranke ni spremenilo. Takšen zaključek je nelogičen in materialnopravno napačen. Med strankama ni sporno, da so bili krediti izplačani, in da je do teh izplačil prišlo veliko pred izvedbo izpodbijanih izplačil. Nikakor ni šlo za sočasno izpolnitev pogodbenih obveznosti, saj je do vračil prišlo šele več let po prejemu kreditov. Sočasnost bi po definiciji SSKJ in prenesena na določbo 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP „obstajala, če bi v posameznem vzajemnem oziroma sinalgmatskem pravnem poslu zavezi obeh pogodbenih strank v izpolnitev zapadlih hkrati (v isti juridični sekundi).“ Kot primer takšne sočasnosti je pritožba navedla kreditni dogovor, zavarovan z ustanovitvijo hipoteke v korist kreditodajalke, kjer bi bila po mnenju pritožnika v smislu objektivnega pogoja izpodbojnosti zagotovljena sočasnost zapadle obveznosti obeh pogodbenih strank. V konkretnem primeru pa, ko je tožeča stranka prejela kreditna sredstva od tožene stranke, njena nasprotna obveznost še ni zapadla v izplačilo, njeno premoženje se je takrat realno povečalo, do zmanjšanja vrednosti njenega premoženja pa je prišlo šele z izpodbijanimi dejanji, ko je tožeča stranka prejete kredite vrnila. Napačno je tudi tolmačenje, po katerem je vsaka izpolnitev znotraj pogodbenega roka sočasna in zaradi tega ne vpliva na vrednost dolžnikovega premoženja, kar bi lahko pripeljalo do absurda, da so izpodbojna le neodplačna dejanja stečajnega dolžnika. Smisel določbe 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP je, da je „dolžnik povečano vrednost svojega premoženja užival vse dotlej, dokler ni v izpolnitev zapadla njegova pogodbena obveznost, s čemer pa se je njegovo premoženje spremenilo in zmanjšalo na (predvidoma) prvotno vrednost“. Smisel izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika po mnenju pritožnika ni le v izpodbijanju dejanj, ki zmanjšujejo premoženje stečajnega dolžnika, temveč primarno v izenačitvi položaja upnikov, ki so svoje terjatve do dolžnika dobili poplačane v izpodbojnem roku, s položajem tistih upnikov, ki jih do uvedbe stečajnega postopka niso dobili poplačane. Potrebno je upoštevati tudi, da je tožeča stranka z nakazilom lastnih sredstev v korist tožene stranke zmanjšala obseg razpoložljivega premoženja, kar je posledično dodatno vplivalo na njeno likvidnostno stanje in kasneje tudi na zmanjševanje stečajne mase. Glede objektivnega pogoja izpodbojnosti je potrebno upoštevati, da je izvedba teh plačil zmanjšala čisto vrednost premoženja tožeče stranke. Z nakazilom lastnih sredstev v korist tožene stranke je namreč tožeča stranka zmanjšala obseg razpoložljivega premoženja, kar ustreza zakonskemu dejanskemu stanju iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Pritožnik opozarja tudi na procesno kršitev zaradi neobrazloženosti zaključka o sočasnosti izpolnitve. Zaključek o sočasnosti izpolnitve postavi sodišče na podlagi ugotovitve, da gre za izpolnitev znotraj pogodbenih rokov, pri čemer iz sodbe ne izhaja, kakšno vezo naj bi imelo spoštovanje pogodbenih rokov s sočasnostjo izpolnitve. Po mnenju pritožnika je kršeno načelo kontradiktornosti tudi zaradi tega, ker je sodišče odločilo, da ne bo izvajalo dokazov o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti, saj je jasno, da je bil objektivni pogoj izpolnjen.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da pravna dejanja tožeče stranke, s katerimi so se opravila izpodbijana plačila (oz. so se na podlagi pooblastila tožeče stranke zapirale njene obveznosti pri banki-toženi stranki, v nadaljevanju zaradi jasnosti: plačila), niso izpodbojna, temeljilo na ugotovitvi, da ni podan izpodbojni razlog iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (1), ker je tako zapadle kot nezapadle obveznosti tožeča stranka plačevala na podlagi dvostranskih kreditnih pogodb, po katerih je bila dolžna prejeti kredit vrniti. Ker je izpodbojna tožba temeljila tudi na domnevi o obstoju objektivnega razloga iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, je prvostopno sodišče odločalo tudi po tej podlagi in ugotovilo, da četudi je tožeča stranka s pretežnim delom izpodbijanih dejanj poravnala kredit pred končnim rokom zapadlosti kreditnih obveznosti, ni podana zakonska domneva o obstoju objektivnega pogoja iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP (2), ker naj bi bila domneva izpodbita zaradi tega, ker so bila vsa plačila izvedena znotraj pogodbenega roka za vračilo kredita in zato sočasno. Ko je tako zaključilo, da objektivni pogoj ni podan, tudi ni ugotavljalo obstoja subjektivnega pogoja iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

Po mnenju pritožbenega sodišča je pritožba utemeljeno opozorila na nepravilen zaključek prvostopnega sodišča, da naj bi bila izpodbojna plačila opravljena sočasno, ker so bili krediti vrnjeni znotraj pogodbenih rokov. Pojem „sočasnosti“ se je uveljavil v sodni praksi za ponazoritev načina poslovanja (stečajnega) dolžnika z upnikom, ko upnik izpodbija domnevo o obstoju objektivnega izpodbojnega pogoja iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP tako, da dokazuje, da čeprav je bil on tisti, ki je prvi opravil izpolnitev iz dvostranske pogodbe, je nato (stečajni) dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu upnikove izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njima, velja za običajen rok izpolnitve iz pravnih poslov enakih značilnosti, kot je pravni posel, na podlagi katerega je (stečajni) dolžnik opravil izpolnitev (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP). Ali povedano drugače: upnik bi moral dokazati, da izpolnitev, ki jo je (stečajni) dolžnik opravil (po prejemu nasprotne izpolnitve upnika), ni odstopala od siceršnjega (običajnega, ustaljenega) načina poslovanja med njima, zaradi česar bi se štela kot „sočasna“ izpolnitev, s čemer bi bila domneva o izpodbojnosti pravnih dejanj izpodbita.

Pritožnik sicer nepravilno, z gramatikalno razlago pojmuje sočasnost kot obojestransko izpolnitev v istem časovnem trenutku, vendar pa utemeljeno opozarja, da vsaka izpolnitev samo zato, ker je bila opravljena v pogodbenem roku še ne more biti „sočasna“, in da bi zato bilo dejanje izpolnitve pogodbene obveznosti neizpodbojno. Sodišče prve stopnje ni pri ugotavljanju, ali so plačila (stečajnega) dolžnika izpodbojna na podlagi domneve iz prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, presojalo, kakšen način vračanja kreditnih obveznosti je sicer bil med pravdnima strankama, in ali se je kaj razlikoval od izpodbijanih dejanj iz te pravde. Samo na podlagi teh ugotovitev bi lahko sodišče presodilo, ali je uspel upnik izpodbiti domnevo, da bi bilo zaradi tega, ker je sam prvi izpolnil obveznosti iz kreditnih pogodb, bilo plačilo (stečajnega) dolžnika izpodbojno. Ker pa tega prvostopno sodišče zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotoviti, ali je tožena stranka uspela izpodbiti trditve tožeče stranke o tem, da je bilo ravnanje tožeče stranke, ko je predčasno zapirala svoje obveznosti iz kreditnih pogodb, v nasprotju z dotedanjo prakso med pogodbenicama. Poleg tega se bo moralo s pravilno uporabo določbe o zakonskem pogoju za izpodbojnost iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (torej z ugotavljanjem, ali se je zmanjšala čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika v smislu tretjega odstavka 10. člena ZFPPIPP in bodo zato drugi upniki dobili plačilo v manjšem deležu, kot bi ga sicer, če izpodbijana dejanja ne bi bila opravljena) v okviru dosedanjih navedb pravdnih strank opredeliti, ali je tožeča stranka izkazala obstoj zakonskega objektivnega pogoja izpodbojnosti. V primeru, da bo ugotovilo, da je objektivni pogoj podan, pa bo moralo odločati še o zatrjevanem subjektivnem pogoju izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. V ponovljenem postopku naj prvostopno sodišče tudi obrazloži svojo odločitev (sprejeto na naroku dne 5.2.2013) o dopustitvi stranske intervencije, na kar je pritožba tudi utemeljeno opozorila.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

----------------------------------------

op. št.1: da se kot posledica dejanja zmanjša čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika, tako da so zaradi tega drugi upniki poplačani v manjšem deležu.

op. št. 2: če je bilo dejanje opravljeno v korist upnika, ki je svojo izpolnitev iz dvostranske pogodbe izpolnil prvi – pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika.