VSK sklep Cpg 85/2013

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Višje sodišče v Kopru je pristojno za odločanje v konkretnem pritožbenem postopku na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča, Su 72/2013 z dne 7.5.2013, izdanega na podlagi določbe 105.a člena Zakona o sodiščih.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki znesek 5.649,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2010 dalje, poleg tega pa mora tožena stranka v roku 15 dni povrniti tožeči stranki tudi pravdne stroške v višini 297,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ). Delavec mora škodo povzročiti namenoma ali iz malomarnosti zavarovancu, to je tretji osebi, ne pa sam sebi. ZZVZZ je lex specialis v razmerju do Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), pri čemer v konkretnem primeru nikakor ne gre za objektivno odgovornost delodajalca. V konkretnem primeru morajo biti izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 87. člena ZZVZZ, pri čemer sodba v tej zvezi nima nobenih razlogov. V tej zvezi so bile prezrte tudi trditve same tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je ravnalo arbitrarno.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Po določilu prvega odstavka 86. člena ZZVZZ ima zavod (tožeča stranka) pravico zahtevati povrnitev škode od tistega (poškodovalca), ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe (poškodovanca). Za škodo, ki jo je povzročil delavec (poškodovalec) pri delu ali v zvezi z delom, pa je odgovoren poškodovalčev delodajalec (drugi odstavek 86. člena ZZVZZ), pri čemer se delodajalčeva odgovornost (krivda) presoja po merilih, ki veljajo za delavca (poškodovalca). Delavec delodajalca (poškodovalec) mora torej škodo povzročiti zavarovani (tretji) osebi, ne pa sam sebi, da so izpolnjeni zakonski pogoji za odgovornost delodajalca po določbi drugega odstavka 86. člena ZZVZZ, na kar upravičeno opozarja obravnavana pritožba. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo to zakonsko določilo, saj se je postavilo na stališče, da je delodajalec odgovoren tudi za tisto škodo, ki jo njegov delavec pri delu ali v zvezi z delom povzroči sam sebi. Enačenje poškodovalca in poškodovanca pa je, kot že rečeno, glede na določbo prvega in drugega odstavka 86. člena ZZVZZ materialnopravno zmotno.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo v konkretnem primeru dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). V tej zvezi pritožbeno sodišče opozarja, da iz tožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka (delodajalec) odgovorna za škodo, ker ni zagotovila nadzora nad izvajanjem del, oziroma ni zagotovila ustreznih ukrepov iz varnosti in zdravja pri delu. Dejanska in pravna podlaga za odgovornost tožene stranke po trditvah tožeče stranke je torej v tem, da je opustila svojo dolžnost nadzora nad izvajanjem del in varstvene ukrepe za preprečevanje oziroma omejevanje nezgod pri delu (87. člen ZZVZZ). V tej zvezi pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo (oziroma se do procesnega gradiva v tej smeri sploh ni opredelilo).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.